MAP

Apostolski nuncij Visvaldas Kulbokas med mašo v ukrajinskem mesto Harkov Apostolski nuncij Visvaldas Kulbokas med mašo v ukrajinskem mesto Harkov 

Nuncij v Ukrajini: Nagovoriti poslušalce Radia Vatikan je zame molitev

Minevajo tri leta od začetka vojne v Ukrajini. Nadškof Visvaldas Kulbokas, apostolski nuncij v Ukrajini, za vatikanske medije spregovori o pomembnejših trenutkih zadnjega leta in v ospredje postavi pomembnost upanja.

Nadškof Visvaldas Kulbokas je v zadnjih treh letih pogosto nagovoril poslušalce Radia Vatikan. Pove, da je zanj to »način molitve, saj je zlasti v jubilejnem letu molitev celotne Cerkve bolj intenzivna«. »Zato tudi vse, kar z vami delim iz Ukrajine, izročam v vaše molitve: to je najdražji in najdragocenejši vidik. Enako tudi vse novice ali razmišljanja delim v duhu molitve.«

Da bi pojasnil, kaj je vojna, navede primer 60-letne gospe, ki je bila skoraj tri leta v ruskem zaporu. Je navadna civilistka, ki na noben način ni povezana z vojaškimi akcijami. V zaporu je bilo zelo težko, saj so ji za nekaj tednov preprečili spanje, kar je bil način mučenja. Ni več razlikovala, kaj je storila in kaj ne, kaj je resničnost in kaj njena fantazija, ni se spomnila, kaj je izjavila, rekla in podpisala. »V takšnih razmerah se nahaja na tisoče zapornikov,« dodaja nuncij in prizna, da osebno ne vidi nobenega načina, ki bi funkcioniral pri reševanju teh ljudi. »Tudi te zapornike, ki so brez upanja, izročam v vaše molitve,« se obrača na poslušalce Radia Vatikan, »saj le Gospod Bog Vsemogočni lahko daje upanje proti vsakemu upanju. S tem želim poudariti pomen molitve, saj dejansko obstajajo situacije, ki so s človeškega vidika brezupne.«

Svetli trenutki v času vojne

Nadškof Kulbokas navede nekaj pomembnejših dogodkov zadnjega leta vojne v Ukrajini. 28. junija 2024 sta bila izpuščena dva grkokatoliška duhovnika, Ivan Levytskyi in Bohdan Heleta. V zaporu sta bila več kot leto in pol. Človeka prevzame veselje, ko vidi njuno vero, zaradi katere sta kljub številnim težavam, ki sta jih doživljala v času zapora, še naprej darovala svoje žrtve Jezusu.

Drug zelo pomemben trenutek je bil obisk državnega tajnika kardinala Pietra Parolina v Ukrajini julija 2024. »To je bil obisk, zaznamovan z molitvijo. Pomembna so bila tudi srečanja papeževega posebnega odposlanca z oblastmi. To je bil zelo konkreten trenutek razprav, razmisleka, stikov in dialoga. Pomembna je bila fizična navzočnost državnega tajnika in po njem samega svetega očeta tukaj v Ukrajini.«

Nuncij z navdušenjem izpostavi tudi spletno srečanje skupine približno 200 mladih ukrajinskih katoličanov s papežem Frančiškom, 1. februarja letos. »Ker je jubilejno leto posvečeno upanju, je bilo za te mlade močno znamenje upanja, da so lahko svetega očeta ne le slišali in brali, ampak ga tudi videli, saj so prek video povezave dobili občutek, kot da je sveti oče skoraj fizično prišel v Kijev. Zelo pomembno je bilo, da so ga slišali neposredno, ne prek časopisov, kjer se včasih pojavijo interpretacije ali se kaj dekontekstualizira. Videl sem veliko duhovnikov in mladih, ki so se svetemu očetu zahvaljevali za to pobudo,« pove Kulbokas.

Medijski prostor v Ukrajini in zunaj nje

Kulbokas na tem mestu omeni papeževo zdravljenje v bolnišnici: »Pričakovali bi, da bi vojna pokrivala ves novinarski prostor, vendar pa je tudi v Ukrajini med prvimi novicami papeževo zdravje. V zadnjih dneh sem prejel številna sporočila solidarnosti ne le od katoličanov in škofov, ampak tudi od voditeljev drugih Cerkva, iz urada predsednika Ukrajine, z iskreno skrbjo za zdravje svetega očeta. To je bilo tudi zame presenetljivo, saj dejansko vojna zaseda vse misli, ves prostor. A lepo je bilo videti, kako misel na papeževo zdravje doseže srca državnih uslužbencev in pastirjev različnih veroizpovedi.«

Medijski prostor je namreč v Ukrajini precej drugačen od tistega v drugih državah, dodaja nuncij. Pred nekaj tedni mu je nek duhovnik, ki je prej opravljal svojo službo v Ukrajini, sedaj pa se nahaja na Slovaškem, pripovedoval, da nekaj dni po tem, ko je prestopil ukrajinsko mejo, ni več zaznaval razmer na isti način. Njegovo srce je z Ukrajino, a vse postane težje, ko je le nekaj sto kilometrov stran. »To je včasih zelo težko tudi zame,« prizna Kulbokas, »ko se pogovarjam z ljudmi, ki so v drugih državah, in iščem ustrezne besede, kajti miselni prostor je zelo drugačen.« Dodaja, da je za mnoge zlasti laične medije, ki so zunaj Ukrajine, ta vojna vsaj delno postala neka navada. »Ko pa si tukaj, razumeš, da se število mrtvih ne zmanjšuje. Njihovo število na fronti se povečuje. Prav tako je število umrlih civilistov v zadnjem letu naraslo in se še povečuje, kar kažejo tudi poročila Združenih narodov. Tudi tu v Kijevu mednarodni mediji poročajo o največjih raketnih napadih, do katerih pride morda enkrat na mesec. A če me kdo vpraša, kdaj smo v Kijevu imeli noč brez napadov brezpilotnikov, se tega sploh ne spomnim.«

Vprašanje vojne in miru naj ne bo prepuščeno le politikom

Med pomembnejšimi dogodki je prav tako projekt z naslovom »Evropsko gibanje za nenasilno delovanje«, namenjen pospeševanju miru in humanitarne pomoči v Ukrajini, ki je julija lani potekal v Kijevu v obliki študijskih srečanj. Gre za posameznike iz različnih pretežno italijanskih organizacij, ki vztrajajo, da je treba družbo mobilizirati preden pride do vojne, saj je takrat, ko se vojna začne, že prepozno.

»Ko v teh dneh poslušamo politike, vidimo, da ne gre več za vojno proti Ukrajini. Kajti če je prej kdo morda mislil, da vse to “zadeva samo Ukrajino”, ki je “oddaljena država”, pa so posledice takšne vojne postopoma začele vplivati na veliko več držav. V resnici takšna vojna prizadene celotno človeštvo, kajti čeprav morda kdo misli, da “ta vojna ni moja”, takšna agresivna vojna proti Ukrajini ne uničuje le človeških življenj, ne krši le miru v Ukrajini, temveč krši mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo. To pomeni, da s kršenjem pravil pravičnosti ni več referenčnih točk, zato se ne moremo pretvarjati in si misliti, da “ nekaj žrtev bo, jaz pa bom varen“. Tovrstni napadi slej ko prej, drug za drugim, žanjejo nove in nove žrtve.«

Cilj Evropskega gibanja za nenasilno delovanje je torej okrepiti mobilizacijo civilne družbe, da »vprašanje vojne in miru ne bi bilo prepuščeno le politikom«, ampak bi bilo odgovornost vseh, kaj lahko vsak stori v svoji vlogi. »Dejansko je veliko stvari, na katere se lahko odzovemo, vztrajamo pri vladah in mednarodnih organizacijah, da se vzpostavi mir.«

Potrebujemo upanje

Ti dogodki, ki jih nuncij postavlja v ospredje, so po njegovih besedah velik dar v tem svetem letu upanja. »Ko se pogovarjam z vojaškimi kaplani, mi pogosto povedo, da so poveljniki različnih brigad ali bataljonov sprva zadržani do obiska duhovnika,« pripoveduje nadškof Kulbokas. »Potem pa vidijo, da spoved, molitev, pričevanje prinašajo vojakom predvsem upanje, ne človeško, ampak božje, večno upanje, kar je zelo pomembno. In zgodi se, da jih sčasoma začnejo klicati celo različni poveljniki, tisti, ki niso verjeli v koristnost tega duhovniškega poslanstva duhovnikov, in jih sprašujejo, kdaj se bodo vrnili. Če je torej božansko upanje tam tako pomembno, je to znamenje, da je to največji dar, ki ga potrebujemo v Ukrajini: močno moramo zaznati to upanje, ki ne razočara, to božje upanje. Zato moramo vsi duhovno rasti, potrebujemo to pričevanje upanja ter to duhovno, psihološko in človeško pomoč celotne Cerkve. In za to se zahvaljujem tudi vsem poslušalcem Radia Vatikan.«

ponedeljek, 24. februar 2025, 11:11