Ko bomo majhni. Da bi vsako 啪ivljenjsko obdobje bilo vredno 啪iveti.
Andrea Tornielli
Ob svetovnem dnevu bolnikov, v 膷asu, ko se okoli zadnjih trenutkov 啪ivljenja dviguje toliko vpra拧anj, so milijoni Italijanov prisluhnili ganljivi pesmi o sinu, ki ljube膷e skrbi za svojo mamo, ki je z mislimi ponovno postala otrok.
»To je 拧e en dan skupaj s teboj, da ti vrnem vse to 啪ivljenje, ki si mi ga dala, in da se nasmehnem 膷asu in temu, kako naju je spremenil. Ko bo拧 majhna, te bom tako mo膷no objel, da se ne niti smrti bo拧 bala. Podala mi bo拧 svojo roko, jaz pa te bom na 膷elo poljubil.«
Vsaka beseda, ki jo Simone Cristicchi zapoje na odru v Sanremu, je odmev pogleda hvale啪nosti in ljubezni. Govori nam o 啪ivljenju, o dostojanstvu 啪ivljenja. Govori nam o tem, kar si vsak od nas 啪eli: biti ljubljen, biti spremljan, do啪ivljati pristne odnose, zlasti v trenutkih trpljenja in bolezni.
Pesem »Ko bo拧 majhna« nam zastavlja naslednje vpra拧anje: Kako lahko zagotovimo, da bodo vsi, res vsi, v vsakem 啪ivljenjskem obdobju spremljani in nikoli prepu拧膷eni sami sebi? Ali ne potrebujemo vsi nekoga, ki bi nas gledal tako, kot Simone gleda svojo mater in jo ljubi kljub posledicam, ki jih povzro膷a bolezen? Skrbeti za drugega ne pomeni ozdraviti vsako bolezen ali premagati vsako slabost, temve膷 znati pogledati drugega, ga sprejeti in ljubiti ter tako pomagati, da je vsako obdobje 啪ivljenja vredno 啪iveti.
