Ko bomo majhni. Da bi vsako ?ivljenjsko obdobje bilo vredno ?iveti.
Andrea Tornielli
Ob svetovnem dnevu bolnikov, v ?asu, ko se okoli zadnjih trenutkov ?ivljenja dviguje toliko vpra?anj, so milijoni Italijanov prisluhnili ganljivi pesmi o sinu, ki ljube?e skrbi za svojo mamo, ki je z mislimi ponovno postala otrok.
»To je ?e en dan skupaj s teboj, da ti vrnem vse to ?ivljenje, ki si mi ga dala, in da se nasmehnem ?asu in temu, kako naju je spremenil. Ko bo? majhna, te bom tako mo?no objel, da se ne niti smrti bo? bala. Podala mi bo? svojo roko, jaz pa te bom na ?elo poljubil.«
Vsaka beseda, ki jo Simone Cristicchi zapoje na odru v Sanremu, je odmev pogleda hvale?nosti in ljubezni. Govori nam o ?ivljenju, o dostojanstvu ?ivljenja. Govori nam o tem, kar si vsak od nas ?eli: biti ljubljen, biti spremljan, do?ivljati pristne odnose, zlasti v trenutkih trpljenja in bolezni.
Pesem »Ko bo? majhna« nam zastavlja naslednje vpra?anje: Kako lahko zagotovimo, da bodo vsi, res vsi, v vsakem ?ivljenjskem obdobju spremljani in nikoli prepu??eni sami sebi? Ali ne potrebujemo vsi nekoga, ki bi nas gledal tako, kot Simone gleda svojo mater in jo ljubi kljub posledicam, ki jih povzro?a bolezen? Skrbeti za drugega ne pomeni ozdraviti vsako bolezen ali premagati vsako slabost, temve? znati pogledati drugega, ga sprejeti in ljubiti ter tako pomagati, da je vsako obdobje ?ivljenja vredno ?iveti.
