杏MAP导航

Vatican News

Sre膷anja »Lectio Petri« organizirata »Dvori拧膷e za pogane« in Fundacija Fratelli tutti. Njen predsednik kardinal Mauro Gambetti, nadduhovnik pape拧ke bazilike, je uvodoma spomnil na povabilo, ki je tudi jedro Pisma Rimljanom: ohranjati zaupanje pod Bo啪jim pogledom. Dodal je, da bil Pavel svoboden 膷lovek, »ker je bil svoboden, da je ljubil, svoboden v tem, da je delal dobro, nikoli se ni umaknil, prav kakor Marija«.

Velika arhitektura kr拧膷anske misli

Kardinal Ravasi, upokojeni predsednik Pape拧kega sveta za kulturo in ustanovitelj »Dvori拧膷a za pogane«, je Pavlovo pismo opredelil kot »eno od velikih arhitektur kr拧膷anske misli« in pojasnil, da je zelo kompleksno. »Obravnava nekatere temeljne teme: kaj pomeni biti 膷love拧ka oseba, odnos z Bogom, vera, milost«. To kompleksnost je kardinal izrazil z gr拧kimi izrazi, ki jih po njegovih besedah lahko opredelimo kot zvezde: »nekatere so 膷rne, druge svetle«. Klju膷ne besede, ob katerih se je zaustavil, so bile: meso, greh, postava, milost, vera ter 辞辫谤补惫颈膷别苍箩别.

Konkretnost Pisma Rimljanom

Za vatikanske medije je kardinal Ravasi poudaril aktualnost Pisma Rimljanom ter povedal, kako ga je mogo膷e razumeti v lu膷i na拧ega 膷asa. Poleg teolo拧ke razse啪nosti je del besedila namre膷 zelo konkreten: obravnava celo vpra拧anje davkov, ki je zelo aktualna tema odnosov z judovskim svetom. Pavel, ki je izhajal iz tega sveta, govori na primer tudi o rimski skupnosti, ki jo sestavljajo kristjani in ljudje razli膷nih dru啪benih slojev.

Priprava na odhod v Rim

Pavel iz Tarza je to pismo napisal, ko je bil v Korintu, med letoma 55 in 57. Ravasi je pojasnil, da se je s tem pisanjem »pripravljal tudi na odhod v Rim, na nek na膷in se je 啪elel akreditirati v tej presti啪ni kr拧膷anski skupnosti, predvsem pa jasno pove, da je bil Rim pomembna faza, saj je nato 啪elel oditi v 艩panijo. »Ne vemo, 膷e so se te njegove sanje uresni膷ile, verjetno ne,« je pojasnil kardinal ter dodal, da dobro poznamo tudi nadaljnje dogodke iz njegovega 啪ivljenja: pot iz Svete de啪ele v Rim v spremstvu, sojenje, 膷as v hi拧nem priporu, ko je kot rimski dr啪avljan lahko sprejemal obiske, ter na koncu mu膷eni拧tvo.
Del Pisma Rimljanom predstavlja tudi kratko poglavje, posve膷eno kr拧膷anski ljubezni. V njem se torej nadaljuje Kristusovo sporo膷ilo o ljubezni, ki temelji na tem, da smo po milosti, po veri, dele啪ni novega 啪ivljenja in opravi膷enja. »To je velik Bo啪ji dar, ki odpravi na拧e zlo in nam omogo膷a, da postanemo novi v svoji biti, v svojem obstoju,« je sklenil kardinal Ravasi.

Dialog je mogo膷, 膷e vernik veruje s strahom in trepetom

Njegovemu razmi拧ljanju je sledil nagovor Umberta Galimbertija, filozofa, psihoanalitika in univerzitetnega profesorja, ki se je osredoto膷il na odnos med vero in razumom. Dejal je, da je kljub temu, da ni veren, »na strani svetega Toma啪a«, ki v De fide zapi拧e, da pri fideizmu v prvi vrsti ni pomemben razum, ampak zunanji element, to je volja: zato kdor veruje, veruje zato, ker ima voljo, da veruje. Zato »razum postane nemiren, v stanju bolezni in strahu, nemega trepetanja«. Po filozofovih besedah je to pomembno, »kajti 膷e sre膷am vernika, ki veruje s strahom in trepetom, potem je dialog mogo膷. 膶e pa sre膷am vernika, ki je prepri膷an, da poseduje absolutno resnico, je dialog nemogo膷,« je pojasnil Galimberti ter dodal, da je vera »negotova pot in nikoli dokon膷na ter je lahko samo pot v ljubezni«.

Vera telesa

V nadaljevanju je izpostavil, da je zanj najbolj zanimiva stvar v kr拧膷anstvu dejstvo, da je Bog postal 膷lovek 鈥� za razliko od drugih monoteisti膷nih verstev, kjer Bog ne postane 膷lovek, ampak je absolutna transcendenca, tako za jude kot muslimane. »To je tudi razlog, da ko postane 膷lovek, umre in ponovno vstane. Tako kr拧膷anstvo postane vera telesa in ne du拧e,« je poudaril filozof ter spomnil, da »prvi kristjani o du拧i niso vedeli ni膷esar; du拧a je Platonov pojem, ga je izumil. Sredi拧膷e kr拧膷anstva se imenuje inkarnacija. Ko kristjani prejmejo obhajilo, ne zau啪ijejo Kristusove du拧e, ampak njegovo telo in kri. In ko izpovejo vero, ne pravijo, da verjamejo v nesmrtnost du拧e, ampak v vstajenje telesa. In 膷e imamo v cerkvah umetni拧ka dela, je kr拧膷anstvo omogo膷ilo umetnost zato, ker je vera telesa,« je sklenil svoje razmi拧ljanje Galimberti.