Beatifikacija Edvarda Profittlicha
P. Arturo Sosa DJ
Dragi tovariši. V tem jubilejnem letu, ki ga praznuje Cerkev, z veseljem sporočam, da bo 6. septembra v Talinu v Estoniji beatificiran Edvard Profittlich, mučenec († 1942), nadškof in član Družbe Jezusove.
Edvard Profittlich se je rodil 11. septembra 1890 v vasi Birresdorf v Nemčiji kot osmi od desetih otrok poštenih in pridnih kmetov v Porenju. Vsakdanje življenje v njihovem skromnem domu je bilo globoko zakoreninjeno v katoliški veri in njenem izražanju skozi zakramente, pobožnosti in druge prakse. Čeprav sta starša upala, da bo Edvard skrbel za družinsko kmetijo, se je odzval Božjemu klicu k duhovništvu in leta 1912, pri 22 letih, vstopil v škofijsko semenišče v Trierju. Njegov dvanajst let starejši brat Peter, je vstopil v jezuitski noviciat, bil poslan v São Leopoldo (Brazilija), posvečen v duhovnika in umrl pri 37 letih, potem ko se je posvetil temu poslanstvu daleč od domovine. Nedvomno je predstavljal oporno točko za Edvarda, ki je leta 1913 prav tako začutil klic v Družbo Jezusovo in začel svojo vzgojo na Nizozemskem. Kljub temu je škofija Trier vedno cenila spomin na duhovnika, ki bo kmalu beatificiran.
Družba Jezusova je bila izgnana iz Nemčije, zapletene politične razmere pa so jezuite prisilile k izobraževanju v tujini. Edvard Profittlich je študiral filozofijo in teologijo v Valkenburgu (Nizozemska), kar je moral prekiniti zaradi enoletnega socialnega dela v vojaški bolnišnici v Verviersu (Belgija) sredi prve svetovne vojne v letih 1916–1917. Leta pozneje je nemška vlada mladega Profittlicha odlikovala za velikodušno oskrbo, ki jo je nudil žrtvam vojne v tem zdravstvenem centru.
V duhovnika je bil posvečen 27. avgusta 1922 v Valkenburgu, tri dni kasneje pa je daroval svojo prvo mašo v svoji državi. Leta 1923 in 1924 je nadaljeval študij filozofije in dogmatične teologije na Collegium Maximum Presvetega Srca Jezusovega v Krakovu na Poljskem. Tekoče znanje jezikov in ljubezen do literature mu je pomagala pri učenju več jezikov, vključno s poljščino, kar mu je koristilo za študij in vsakdanje življenje. Rastel je tudi v pobožnosti do Marije in Presvetega Srca, duhovnosti, ki jo je kasneje širil v Estoniji. Po tretji preizkušnji je bil od leta 1925 do 1928 v Opolah (danes na Poljskem) in od leta 1928 do 1930 v Hamburgu v Nemčiji, kjer je spomin na njegovo pastoralno delo še vedno živ. Slovesne zaobljube je izrekel 2. februarja 1930. Konec istega leta je prejel nalogo, ki ga je zaposlovala naslednjih deset let: v Estoniji, kot župnik cerkve svetih Petra in Pavla v Talinu.
Kmalu zatem, pri 40 letih, je bil oče Profittlich imenovan za voditelja Katoliške Cerkve v Estoniji. 31. maja 1931 ga je papež Pij XI. imenoval za drugega apostolskega administratorja v zgodovini države. Takrat je imela »Marijina dežela« – kot je bila Estonija znana že stoletja, naziv, ki ga je med svojim apostolskim obiskom leta 2018 omenil tudi papež Frančišek – le tisoč katoličanov. Edvard Profittlich si je neutrudno prizadeval za rast estonske Cerkve, ki je vključevala tudi poljske in nemške člane: gradil je cerkve, distribuiral knjige in versko gradivo, apostolat je izvajal preko tiska in ustvarjal mesečno publikacijo, spodbujal je krščansko enotnost v sodelovanju s protestantsko in pravoslavno Cerkvijo, skrbel za družine in mlade ter se ukvarjal s katehezo za odrasle ... Naš jezuitski sobrat je hitro postal znan po svojem pridiganju ter teoloških in pastoralnih spisih. Leta 1935 je pridobil estonsko državljanstvo.
Leta 1936 se je Sveti sedež po skrbnem premisleku odločil, da »Marijina dežela« dobi nadškofa, in po tem, ko ga je Pij XI. imenoval, je bil 27. decembra istega leta posvečen. Njegovo škofovsko geslo je bilo fides et pax. Več kot 3000 katoličanov je dobilo novega pastirja. Zakramentalne dejavnosti, socialna in izobraževalna pomoč, pa tudi lokalni duhovniški poklici in število redovnikov so se povečevali. Apostolski administrator je potoval po vsej državi in iskal pomoč tudi v tujini. Verska praksa in število vernikov sta se povečevala.
Leta 1940 se je za majhno katoliško skupnost in njenega nadškofa začel križev pot. Dve okupaciji Sovjetske zveze (1940–1941 in 1944–1991), ki sta se prepletali z nemško okupacijo (1941–1944), sta spremenili usodo naroda. Zaradi njegovega porekla so mu ponudili možnost, da se vrne v Nemčijo. Kako naj se nadškof odzove na to situacijo? Izbira ni bila lahka. Možnosti za pastoralno delovanje v Estoniji so bile zaradi sovjetske okupacije vse bolj omejene in ovirane. Po dolgotrajnem osebnem razločevanju in posvetovanjih z Rimom ter po tem, ko mu je papež Pij XII. prepustil končno odločitev, se je Edvard Profittlich odločil, da ostane s svojimi katoličani v Estoniji. 8. februarja 1941 je o svoji odločitvi obvestil svojo družino v Nemčiji. Velja citirati del njegovega pisma:
»Čeprav prihodnost s človeškega vidika ni videti svetla, sem se odločil ostati. Navsezadnje je prav, da je pastir s svojo čredo in z njo deli veselje in trpljenje. Moram reči, da čeprav sem za to odločitev potreboval več tednov, je nisem sprejel iz strahu ali oklevanja, temveč z velikim veseljem. In ko mi je končno postalo jasno, da moram ostati, je bilo moje veselje tako veliko, da sem s hvaležnostjo in veseljem molil Te Deum. Na splošno sem Božjo milost čutil tako močno v svoji duši, da sem se le redko počutil tako srečnega kot tisti četrtek popoldne po odločitvi; in nikoli nisem obhajal svete maše s tako predanostjo kot naslednji petek. Želel sem vsem povedati, kako dober je Bog do nas, ko se mu popolnoma predamo; kako srečni smo lahko, ko smo pripravljeni vse – svojo svobodo in svoje življenje – dati Kristusu. Prepričan sem, da je v tem času veliko ljudi molilo zame in prosilo Boga, naj mi pokaže pravo pot in mi obilno podeli svojo milost. (…) Kaj prinaša prihodnost, ne vem. Nihče ne more z gotovostjo napovedati razpleta dogodkov. Vendar sem o enem zdaj prepričan: Božja volja zame je, da ostanem tukaj, in to me osrečuje in me navdaja z velikim upanjem, da gledam v prihodnost. Karkoli se zgodi, vem, da bo Bog z mano. Zato bo vse v redu. In moje življenje – in če bo, celo moja smrt – bo življenje in smrt za Kristusa. (…) To bi bila največja izpolnitev mojega življenja«.
V noči 27. junija 1941 so Edvarda Profittlicha aretirali in deportirali v Kirov v Rusiji. Po hudem mučenju in težkih zaslišanjih so ga uradno obtožili vohunjenja in kontrarevolucionarnih dejavnosti proti Sovjetski zvezi ter obsodili na smrt. Njegova pritožba je bila zavrnjena. Kot se je izvedelo šele mnogo let pozneje, je zaradi slabega ravnanja, ki ga je utrpel v zaporu, umrl 22. februarja 1942, preden je bila kazen izvršena.
Bogu se zahvaljujemo za življenje in dar tega novega blaženega Cerkvi in prosimo Marijo, Kraljico Družbe Jezusove, naj nas združi s svojim Sinom, ki nosi križ, in naj nas spremlja s svojo priprošnjo na poti miru in sprave.
Bratsko v Kristusu,
Arturo Sosa DJ,
vrhovni predstojnik.
Rim, 22. avgust 2025
