MAP

Kolesarji Dirke po Italiji v Vatikanu: šport kot življenje in duhovnost

Kolesarski prvaki letošnje Dirke po Italiji so za vatikanske medije spregovorili o edinstvenosti dogodka, ki se je začel v Vatikanu, zaradi česar v ospredje prihaja tudi duhovna razsežnost športa. Bernal: »Če ne bi bilo Boga, me ne bi bilo tukaj.« Caruso: »Dirka, ob kateri se mi naježi koža.« Pellizzari: »Okrog vratu nosim križec ... ta dogodek ima zame dvojni pomen.«

Kolesarstvo za mnoge profesionalne kolesarje ni le služba, ampak prepletenost življenja in duhovnosti, poslanstva in poklicanosti, ki terja veliko odpovedovanja, bolečine, žrtvovanja in trdega dela. Zadnja rimska etapa z začetkom v Vatikanu je torej imela poseben pomen, saj je sredi tekmovalne hitrosti in borbenosti kolesarjem ponudila prostor tišine, umirjenosti in duhovnosti.

Kolumbijec Egan Bernal je zasedel sedmo mesto in je v preteklosti že zmagal tako Dirko po Italiji kot Dirko po Franciji. Srečal se je tudi s papežem Frančiškom. Doživel pa je tudi strašno nesrečo, a se kljub resnim poškodbam vrnil. Kot pravi, je danes vsaka njegova vožnja molitev, vsak vzpon je dejanje vere. »Če ne bi bilo Boga, me ne bi bilo tukaj,« prepričano pove za vatikanske medije in se spomni hude nesreče, ki bi lahko končala njegovo kariero ali celo življenje. Zanj je že sama možnost udeležbe na tem tekmovanju Božji dar, čudež, za katerega je vsak dan hvaležen. Njegova duhovna pot se je začela v otroštvu, zahvaljujoč vzgoji, ki jo je prejel od staršev, okrepila pa jo je nesreča, ki je v njegovem življenju zaznamovala »prej in potem«. V najtežjih trenutkih, ko se fizične bolečine zdijo neznosne, Bernal najde moč v svoji veri in se Bogu zahvaljuje tudi za trpljenje, saj »vsaj nekaj čutim«, pravi. »Lahko bi bil mrtev ali hrom, a sem tukaj.« Srečanje s papežem Leonom XIV. in kolesarjenje skozi vatikanske vrtove so zato zanj dragocenega pomena.

  (@Vatican Media)

Italijanski kolesar Damiano Caruso, ki velja za veterana Gira, je pred začetkom dejal, da ima zadnja etapa zanj poseben pomen. Ne le zato, ker se konča v edinstvenem mestu na svetu, ampak tudi zaradi globokega prepleta športa, vere in lepote, ki ga predstavlja ta dan. »Načrtoval sem, da bom jutri z družino obiskal Vatikan, vendar me je zavedanje, da se bomo danes, med dirko peljali skozi, globoko ganilo,« pravi navdušeno. »Že ob misli na to imam kurjo polt.« Kolesarjenje po poteh znotraj vatikanskega obzidja ob prisotnosti novega papeža zanj postane trenutek, poln duhovnega pomena. »To je zelo pozitivno sporočilo,« dodaja, »saj je papež pokazal tudi veliko odprtost do sveta športa in se pogosto srečuje s športniki vseh disciplin. To je lepo, saj je šport življenje, med športom in duhovnostjo pa je veliko povezav.« Intenzivna izkušnja, ki potrjuje, kako lahko kolesarjenje včasih postane pravo notranje romanje.

Za mladega italijanskega kolesarja Giulia Pellizzarija je vožnja v Vatikanu veliko več kot le športni dosežek. »To je nekaj, česar ne vidiš vsak dan,« pravi. Že sama misel, da bi lahko med dirko videl papeža, je zanj nekaj redkega in globoko ganljivega. Vendar pa to ni le dogodek, ki bi vzbujal pozornost s simbolnega vidika. »Okoli vratu nosim križec, sem veren, zato ima to zame dvojni pomen,« prizna.

  (@VATICAN MEDIA)
ponedeljek, 2. junij 2025, 14:22