Predavanje p. Marjana Čudna: Vrnitev h koreninam - redovne zaobljube. Kako danes predstaviti kandidatu ideal in realnost?
P. Marjan Čuden OFM
VRNITEV H KORENINAM – REDOVNE ZAOBLJUBE
PSALM 116
Kaj naj povrnem Gospodu *
za vse dobro, kar mi je storil?
Kelih odrešenja bom dvignil *
in klical bom ime Gospodovo.
Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil *
pred vsem njegovim ljudstvom.
Dragocena je v očeh Gospodovih *
smrt njegovih zvestih.
O Gospod, zares sem tvoj služabnik, *
tvoj služabnik sem, sin tvoje dékle.
Moje vezi si raztrgal, zato ti bom daroval zahvalno daritev, *
klical bom ime Gospodovo.
Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil *
pred vsem njegovim ljudstvom,
v dvorih Gospodove hiše, *
v tvoji sredi, Jeruzalem.
UVOD
V dokumentu Pridite in poglejte iz leta 2012 beremo: »Sodobni življenjski slog omalovažuje zvestobo na različnih področjih življenja. V Cerkvi se to kaže kot nezvestoba obljubam: duhovniškim, redovniškim in zakonskim. Oznanjevanje zaradi nezvestobe izgublja verodostojnost. Nezvestoba močno vpliva na mlade, ki se vse težje odločajo za duhovni poklic ali za zakon.«
Po trinajstih letih opažamo, da se razmere niso spremenile. Življenjski slog, ki omalovažuje zvestobo, je v tem svetu še vedno na pohodu in še vedno je prisoten v Cerkvi. Verjetno ste to videli tudi v vodstvu Korusa in ste povabili k razmišljanju o redovnih obljubah pod vidikom vrnitve h koreninam, kaj obljube so, kako danes mlade navdušiti za redovno življenje?
ZAČETKI MENIŠTVA
V zgodnjih začetkih Cerkve so pogani govorili za kristjane: »Poglejte, kako se ljubijo med seboj!« Prva Cerkev se je pogosto zbirala po domovih, kjer so skupaj molili, brali Sveto pismo ter obhajali »lomljenje kruha«. Skupna praznovanja in bogoslužni obredi so jih zbližali in ustvarjali edinost, kar je bilo v tistem času nekaj izjemnega.
Že v Apostolskih delih (prim. Apd 2,44–45) beremo, da so prvi kristjani med seboj delili dobrine, da ne bi nihče trpel pomanjkanja. V ta namen so nekateri prodali svoje imetje. Z zbranim denarjem so skrbeli za revne, vdove in sirote. Takšna konkretno pomoč bližnjemu je bila v tedanji družbi nekaj nepojmljivega in je močno izstopala.
Posebno pozornost so namenjali ljudem na robu družbe: revnim, tujcem, vdovam in sirotam. Gostoljubnost je bilo pomemben izraz njihove vere. V skupnosti so se trudili odpuščati in živeti v duhu Jezusovega nauka o spravi. Sloveli so po poštenju, blagosti v odnosih, zvestobi v zakonu in spoštovanju dostojanstva vsakega človeka.
Zaradi teh lastnosti je krščanska skupnost hitro rasla ter pritegnila mnoge, ki so si želeli živeti v duhu evangeljske ljubezni, solidarnosti in bratstva.
Proces pozunanjenja krščanstva se je začel po letu 313, ko je rimski cesar Konstantin z Milanskim ediktom podelil krščanstvu svobodo. Cerkev se je začela organizirati, pridobivati premoženje in vpliv. S tem je dobila moč, ki je počasi ogrozila njeno duhovno globino. Vstopanje velikega števila ljudi v Cerkev, pogosto iz koristi, je zmanjšalo prvotno gorečnost in askezo, značilno za prve kristjane. Ko je krščanstvo postalo državna vera (zlasti po letu 380, ko je cesar Teodozij I. z ediktom iz Soluna razglasil krščanstvo za uradno vero Rimskega imperija), se je nadaljeval proces pozunanjenja. Takrat so prvič doživeli, da je Bog postal tujec v lastni hiši.
Pojav meništva v tem obdobju je bil odgovor na to pozunanjenje. Meništvo in posledično redovne zaobljube so bile posledica želje živeti tako, kot so živeli prvi kristjani. Prvi menihi so čutili klic, ki jih je vabil v doslednost, v način življenja, kjer srce bije za nekaj večjega, za Božje kraljestvo. Želeli so se izviti iz objema pozunanjenosti in vstopiti v življenje, ki je prepojeno z ljubeznijo, milino in pripadnostjo Bogu.
Ta pojav ni bil zgolj intelektualna odločitev, temveč silovit notranji ogenj, ki je plamenel za Boga. Meništvo je postalo pot, na kateri so iskali resnično svobodo – svobodo od preračunljivosti in poželjivosti, svobodo od sveta, ki zakriva božansko lepoto.
Menihi, v svojem tihem, preprostem življenju, postanejo okno, skozi katero svetloba Božjega kraljestva sveti v ta svet. Njihovo življenje postane opomnik, ki vabi ljudi, naj se dvignejo nad vsakdanjo meglico in pogledajo proti nebu. Postali so tihi stražarji, ki stojijo na obzidju človeštva in kažejo pot v večnost. Z molitvijo, odpovedjo in predanostjo opominjajo na globoko resnico: življenje najde svoj pravi pomen šele, ko je osredotočeno na Boga. Redovne obljube niso predvsem odpoved, pač pa sprejem življenja, kakršnega je živel Božji Sin. Z obljubami temu svetu pokažemo, da je možno živeti evangelij, da je možno živeti skupnost. Življenje prvih redovnikov ni samo ideal, ampak tudi realnost, ki jo lahko živimo danes.
REDOVNE ZAOBLJUBE
Evangeljski sveti uboštva, čistosti in pokorščine imajo svoje korenine v zgodnjem krščanstvu, vendar pa so se kot redovne zaobljube začele oblikovati v srednjem veku. Sv. Frančišek Asiški (1181–1226) je bil eden prvih, ki je v začetku 13. stoletja v svojem Vodilu za manjše brate izrecno poudaril življenje v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Njegov zgled in nauk sta močno vplivala na oblikovanje redovnih zaobljub v zahodnem krščanstvu. Vzhodni krščanski menihi so že prej prakticirali podobne oblike posvečenega življenja, vendar brez zaobljub, kot jih poznamo danes.
Kristjani se trudimo živeti evangelij, redovne obljube pa so strnjen evangelij. Ali lahko tudi obljube uboštva, čistosti in pokorščine strnemo v eno samo besedo?
Evangelist Janez se je udeleževal bogoslužja v Efezu in je ob koncu vsakikrat rekel navzočim: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Vprašali so ga: »Zakaj nam jih zmerom ponavljaš?« Odgovoril je: »Kdor ljubi je izpolnil ves evangelij!« Beseda, ki povzame evangeljske svete, je ljubezen. Obljube so izraz ljubezni, ne neke neživljenjske in hladne Cerkvene discipline.
Zakaj Bogu dajati obljube, ali ga ne moremo tudi brez tega ljubiti, vanj verovati, ali ne moremo brez obljub živeti evangelija in karizme redovnega ustanovitelja? Obljuba je srce vere in ljubezni, saj izraža globoko zavezanost in zvestobo Bogu. Brez obljube bi bila ljubezen do Boga kot hiša brez temeljev, ki se lahko podre ob prvem vetru. Obljuba zagotavlja varnost. Obljuba Bogu ni le beseda, temveč tudi dejanje, ki daje ljubezni in veri globino in trajnost. Kot ladja potrebuje pristanišče, tako vera in ljubezen potrebujeta obljubo, da se lahko zasidrata v Boga. Obljuba ustvarja zaupanje, kjer oba, zaobljubljenec in Bog, vesta, da sta predana drug drugemu. Z obljubo podarimo lastno voljo, želje in življenje Bogu. To je izraz ljubezni, ki presega trenutne občutke in se uresničuje skozi dejanja. Obljuba zagotavlja, da redovnik vztraja, tudi ko se sooča z izzivi. Obljuba ljubezen utrdi in ohranja skozi čas. Obljuba in ljubezen skupaj ustvarjata celoto, kjer obljuba daje ljubezni smer, ljubezen pa obljubo navdihuje in uresničuje. Brez obljube bi bila ljubezen kot reka brez bregov – brez oblike in smeri, brez ljubezni pa bi bila obljuba le prazen obred.
Vrnitev h koreninam zaobljub, ni vrnitev k strukturam ali vzorcem redovnega življenja, ki so lahko preživeti, ni tradicionalizem, za katerega mnogi zmotno mislijo, da jim bo vrnil varnost in prvotno gorečnost, vrnitev h koreninam redovnih zaobljub je vrnitev k ljubezni, ki ljubi Boga tako močno, da se mu želi popolnoma podariti, ne zgolj na splošno, ampak konkretno z zaobljubo.
Redovne obljube niso enosmerne, tudi Bog nam izreka obljube. Pri preroku Jeremiju beremo: »Pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo« (Jer, 33, 14a). Nekdo je preštel, da je v Svetem pismu več kot 5000 Božjih obljub danih človeku! Vseh ne moremo preveriti in tudi ni treba. Temeljne obljube so: Bog obljubi, da bo prebival s človekom, da ga bo odrešil in mu podaril večno življenje. Samo vera, ki je združena z ljubeznijo, nam omogoča, da se začnemo veseliti Božjih obljub in vera nam govori, da že doživljamo čas, ko Gospod izpolnjuje svoje obljube.
Ali so kje v evangeliju evangeljski sveti izrecno zapisani? V blagrih. Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Jezus je krotak in v krotkosti do konca pokoren. Bodimo bratje in sestre krotke pokorščine.
OBLJUBA UBOŠTVA – PESEM OSVOBOJENEGA SRCA
Walter Trobisch je zapisal: »Prepričan sem, da bo nadaljnji obstanek človeštva odvisen od tega, ali bomo opustili porabništvo in se naučili umetnosti skromnosti«. Po Jezusovih besedah je lastnina velika ovira za dosego popolnosti, saj premoženje praviloma otrdi srce. Lastnina je past: tisto, kar mislimo, da imamo, ima nas.
Zgled uboštva so apostoli. Popustili so mreže in šli za Jezusom. Tudi mi popustimo vse kar nas omrežuje. Uboštvo je pot popolnosti. Jezus pravi: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21)
Kot vsi pesniki, je znal tudi Goethe resnico povedati na zgoščen način: »Največje človekovo bogastvo je pogum, da si ne želi bogastva!«. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Jezusovo uboštvo odpoved vsakršnemu ugledu in sestop v majhnost. Jezus je ubog v Duhu, kar pomeni krotak in ponižen.
Iz uboštva raste moč, ljubezen in nov pogled. Uboštvo za redovnika ni samo način življenja, ampak tudi poslanstvo. Bolj ko smo ubogi, bolj se nas dotakne trpljenje drugega. »Sočutni človek mora z nesrečnežem vzpostaviti takšen odnos, da se sam prepozna v njem«, pravi Soren Kierkegaard.
Redovniki smo se z obljubo uboštva poskusili posloviti od pohlepa, od sebičnosti in ega in od nenehne potrebe po dogajanju. Ko nimamo ničesar več, Bog da vse. »Če si reven, moj prijatelj, nikar ne poskušaj kopičiti premoženja. Saj je vendar pisano: in dano bo revnim! Gotovo bo Gospod, ki vidi vse žrtve, tudi hotenja naših src videl in presodil« piše sv. Hieronim v svojih Pismih.
Tisti, ki se zavežejo uboštvu, se ne odrečejo svetu – objamejo ga. Kot golob, ki razpre svoja krila, zapustijo kletko posedovanja in vstopijo v svobodo delitve. Uboštvo je most med zemljo in nebom, kjer vsaka stvar postane dar in vsako bitje postane brat in sestra. Je skodelica, ki nikoli ne ostane prazna, saj je napolnjena z Božjo milostjo.
Obljuba uboštva je kot ogenj, ki prečisti srce. Gori, a ne uničuje; odstranjuje nepotrebno, da bi razkril bistveno. Je pesem duše, ki pravi: " Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka" (Ps 23,1). Ko se odpovemo kopičenju in posedovanju, odkrijemo čudež preprostosti. Kot mati, ki svojega otroka uči prvih korakov, obljuba uboštva vodi človeka k odkrivanju resničnega bogastva – prijateljstva, sočutja, tišine molitve.
Uboštvo ne zahteva revščine; ne išče bede. Išče srce, ki je pripravljeno sprejeti in deliti. Kot reka, ki svojo vodo daje zemlji in ljudem, človek, ki živi obljubo uboštva, postane vir blagoslova za vse okoli sebe. Ni več zaprt v kletko "moje" in "tvoje", ampak zaživi v vesolju "našega".
Nekdo je izrazil presenetljivo misel: »Današnji človek ima vse in nič drugega.« Redovniki naj bi s svojim življenjem v uboštvu vzbudili v ljudeh tisto željo po »drugem« - najvažnejšem, bistvenem – za kar je moderni svet prikrajšan.
V obljubi uboštva se zrcali Kristus, ki je bil bogat, pa je postal ubog, da bi nas obogatil.
Sv. Terezija Avilska je rekla: "Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši; vse mine, Bog se ne spreminja. Kdor ima Boga, mu nič ne manjka; Bog sam zadostuje."
Tako, ki živijo obljubo uboštva, hodijo po Jezusovih stopinjah – osvobojeni, odprti, polni veselja. Je pot, ki vodi k sreči, ker odkriva resnico: da smo najbogatejši takrat, ko damo vse, in najbližje Bogu takrat, ko smo prazni, da nas on lahko napolni.
Kaj se zgodi, če nismo ubogi? Bogat mladenič iz evangelija ni bil zmožen slediti Gospodu. To naredi nezvestoba uboštvu – nisi zmožen slediti.
Duha uboštva najbolj pokažemo ob prestavitvah. Takrat se nam praviloma trga srce, saj moramo zapustiti veliko tega, kar smo do tedaj gradili. Vse je na tleh in dobro je tako. Bog nas čaka v trenutkih, ko se dotaknemo praznine svojega srca. Sveti Duh včasih tudi po predstojnikih izniči vse naše načrte, da bi nas – na svoj način – bolje na novo zgradil.
Z vsem kar imamo v osebni ali skupni rabi lahko pohujšujemo, še večje pohujšanje pa je, če tega ne znamo deliti z drugimi in zapuščati svojih položajev, služb, kraja kjer delujemo…
Kje je ljubezen v obljubi uboštva? Na poročni dan je rekel ženin nevesti: »Veliko bom delal in nekega dne bova bogata!« Nevesta pa je odgovorila: »Bogata sva že sedaj, mogoče bova pa kdaj imela tudi denar!« Tako je tudi z nami. Naše bogastvo ni v tem kar posedujemo - bogati smo ker ljubimo Boga, ker nas on ljubi in ker imamo drug drugega.
Jezus pravi: »Blagor ubogim v duhu!« (Mt 5,3). Toda kako naj to razumemo? Biti ubog v duhu – to je srce, ki je odprto za milost, ki priznava svojo krhkost. Uboštvo v srcu je kraj, kjer lahko Bog deluje, kjer lahko milost najde prostor, kjer lahko sočutje postane način življenja. Blagor ubogim v duhu, ker je njihovo srce kot odprta knjiga, v katero lahko vsakdo zapiše svoje trpljenje. Redovniki in redovnice smo posebej poklicani, da živimo uboštvo na zunaj in na znotraj, da živimo uboštvo v dejanju in v duhu.
OBLJUBA ČISTOSTI - KRISTALNO OGLEDALO VEČNOSTI
Sveti papež Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu Dal vam bom pastirjev (1992) redovniško in duhovniško neporočenost in čistost opisal kot "neprecenljiv zaklad v 'lončenih posodah'", S tem je poudaril dragocenost in krhkost obljube čistosti, ki jo posvečene osebe nosijo v svoji človeški naravi.
Apostol Pavel v Drugem pismu Korinčanom pravi: "Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da je ta preobilna moč iz Boga in ne iz nas" (2 Kor 4,7). Janez Pavel II. je to podobo uporabil za čistost, da bi izrazil, da jo lahko bolj živimo iz Božje moči kot iz svoje. Vse obljube, posebej pa obljubo čistosti, nam pomaga živeti molitev.
Molitev poglablja naš odnos z Bogom, kar je ključno za življenje v čistosti. Skozi molitev prejemamo moč, da premagujemo skušnjave in vztrajamo v zvestobi svoji obljubi. Molitev pomaga ohranjati osredotočenost na Boga in krepi voljo za življenje v čistosti.
Obljubo čistosti lahko razumemo in sprejmemo le, če se potopimo v Božjo čistost. Čistost srca vabi, naj gledamo svet, sebe, svoje telo z očmi Boga. Ustvarjeni smo po njegovi podobi zato, da bi večno živeli z njim. Danes doživljamo višek poželenj vseh vrst: pohlepa po denarju in intimnih užitkih, sle po oblasti in porabniške strasti. Ta poželenja meglijo našo bogopodobnost, zato jih ne moremo opravičiti s posplošenim mnenjem: »Današnji svet je pač tak!«
Zaobljuba čistosti terja od nas »ponižnost«, da bi mogli priznati našo šibkost, naše slabosti, naša omahovanja. Ponižnost skrbi za to, da si ne umišljamo, da smo trdnejši od drugih. Spomnimo se kralja Salomona. Od Boga si je izprosil modrosti. V presoji in krepostih naj bi bil trden kot skala, a vendar je dal svoja ledja ženskam in zaradi njih grešil z gnusoba malikovanja.
Resnica je, kar je zapisal Ignacio Larranaga: »Kakšen pomen ima neporočenost redovnikov in redovnic, če Jezus ni živ? Vse se spremeni v nasilje!« Čistosti telesa si ni mogoče zamisliti brez predhodne čistosti duha in močne vere. Brez čistega srca ne moremo doumeti Boga in se ne odločiti za neporočenost zaradi Božjega kraljestva.
Ne živimo obljube čistosti kot truplo: hladno, sterilno, potlačeno, trdosrčno, brez sočutja, predvsem pa ločeno od duhovnega očetovstva ali materinstva.
Z obljubo čistosti se ne odrekamo ljubezni, ampak se ji izročamo. Vsem postanimo vse. Ljubezen, ki je vtkana v to obljubo, ne pozna meja – razliva se na vse, ki so lačni njene nežnosti in rodovitnosti.
Čistost je odločitev za ljubezen, ki se daruje in to darovanje prinaša o svobodo tistemu, ki se ji preda. Čistost odpira pot ljubezni, ki presega meje razumljivega. Brez čistega srca ne moremo doumeti Boga. Ta obljuba zahteva notranjo moč in vero, ki presega vse zunanje skušnjave. Čistost se nikoli ne utrudi deliti lepote in resnice.
S čistostjo postane življenje preroško znamenje Božjega kraljestva, kjer ljubezen ni vezana na posest ali telesnost, temveč na popolno darovanje Bogu in ljudem. Čistost je vabilo k življenju, kjer srce bije v ritmu Božje ljubezni, in v tem ritmu najde svoj pravi mir. Redovnik naj bo za ljudi, toda Božji, naj bo sredi sveta, vendar čist, miren in dober, da bo lahko gledal Boga in bil za ta svet njegov odsev: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali!"(Mt 5,8). Postavimo si vprašanje, ki izziva in osmišlja zaobljubo čistosti: Ali lahko drugi preko moje čistosti vidijo Boga?
Ta obljuba pomaga, da nikoli ne prenehamo s čistim srcem in čisto dušo moliti Gospoda. S svojo čistostjo govorimo vsem, da je Bog središče naše ljubezni. Neporočenosti in čistosti ne moremo živeti, če ni Jezus naš Bog in naše vse.
Jezus je pogosto izpostavljal otroke kot zgled čistosti in nedolžnosti. Otroci s svojo neomadeževano dušo poosebljajo čistost, ki je potrebna za vstop v Božje kraljestvo.
Kako preroško in privlačno živeti obljubo čistosti danes – pomeni živeti jo z nedolžnim in čistim srcem Božjega otroka.
OBLJUBA POKORŠČINE – LJUBEZEN, KI SLIŠI IN SLEDI
Pokorščina je hrana. Jezus pravi: »Moja hrana je, da sem pokoren!« (Jn 4, 34). Tako kot telesna hrana krepi telo, pokorščina krepi duha. Jezus je preko pokorščine razkrival Očetovo ljubezen svetu – to ga je hranilo z neizčrpno močjo.
Beseda "pokorščina" izhaja iz latinskega izraza audire, kar pomeni "slišati". V tej luči je pokorščina poslušanje Božjega glasu, ki odmeva v srcu, in pripravljenost, da temu glasu sledimo. Bog dosti bolj kot mi ve, kaj je za nas dobro in prav.
Jezus je bil pokoren in zato je napredoval v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2, 52). Če živimo ljubečo redovniško pokorščino, tudi mi rastemo v modrosti in milosti. Ko smo pokorni, se učimo slišati Božji glas in ga postavljati pred svoje želje. To poslušanje nas oblikuje in nas vodi k rasti v modrosti in milosti.
Ljubezen išče pokorščino, ker hoče služiti. Obljuba pokorščine govori: »Bom služil!« Papež Frančišek: »Če nekdo, ki se imenuje kristjan, ne živi, da bi služil, njegovo življenje ne služi ničemur. S svojim življenjem zanika Kristusa. Kdor služi in daje, se v očeh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi življenje, ga najde. Kajti življenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá življenje svetu. Kdor služi, rešuje. Nasprotno pa, kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju«.
Služenje nas vse dela enake. Vsi služimo, tudi predstojniki, zato v skupnosti ni več ali manj vrednih življenj, več ali manj vrednih služb. Predstojnik odreja delo in postavlja zahteve, ampak zato ni nekaj več. Predstojnik mora skrbeti, da se pokorščina ne zlorablja, saj lahko nepravo uveljavljanje avtoritete vodi v duhovno in psihološko škodo posameznikov ter skupnosti. Vsak član skupnosti ima dostojanstvo, ki ga je treba spoštovati.
Pokorščina ne pomeni podrejanja. Služba oblasti ne sme popustiti skušnjavi samodržštva, to je, da bi misli, da je vse odvisno od njega ali nje. Noben redovnik ne sme biti odrinjen v položaj podložništva. Način, kako naj predstojnik vodi skupnost je dobro opisan v Zakoniku cerkvenega prava: »Predstojniki naj izvršujejo svojo oblast v duhu služenja… vodijo podrejene kot Božje otroke in ob spoštovanju človeške osebnosti spodbujajo njihovo prostovoljno pokorščino… naj si prizadevajo v Kristusu graditi bratsko skupnost, v kateri predvsem iščejo in ljubijo Boga« (ZCP, 618 – 619).
Pokorščina je sestra ljubezni, saj redovnikom pomaga živeti ljubezen tudi takrat, ko se med seboj ne razumejo. Skupnost, ki temelji na pokorščini, je živ organizem, kjer ima vsak svojo vlogo v harmoniji z drugimi. Edinost je duša bratstva. Če jo uničimo, Kristusovemu telesu iztrgamo srce. Naše redovne družine ne bodo obstale, če bomo skupnost samovoljnežev. Pokorščina je odnos, ki čuva edinost, je izraz globoke povezanosti in zaupanja, je klic k skupnosti.
Ponižnost je korenina, iz katere raste pokorščina. Zavedanje lastnih omejitev nas vodi k izročitvi svoje volje Stvarniku. Ponižnost in pokorščina sta neločljivo povezani, saj prva vodi k drugi. Ponižnost je prepoznavanje resnice o sebi – o naših omejitvah, napakah in potrebah. Ko se človek zave, da ni vseveden in sprejme svojo majhnost pred veličino Stvarnika, se v njegovem srcu rodi želja po pokorščini – svobodnem izročanju samega sebe tistemu, ki nas ljubi bolj, kot se sami lahko ljubimo.
V ljubezni pokorščina ni dejanje podrejenosti, ampak dejanje zaupanja. Bog ima glede nas svojo zamisel. Verujemo, da Bog vodi naše korake po poti, ki je boljša od tiste, ki bi si jo sami izbrali. Ponižnost nas pripravi, da poslušamo in sledimo; pokorščina pa je dejanje, s katerim ponižnost oživljamo. Skupaj oblikujeta prostor za Božje delovanje v našem življenju, kjer ne gre več za to, kar želimo mi, temveč za to, kar je resnično dobro in prav. Pokorščina postane duhovna sladkost takrat, ko Bogu popolnoma zaupamo.
Paradoks pokorščine je v tem, da nas osvobaja. S tem ko se odpovemo lastni volji, postanemo svobodni, da ljubimo in služimo brez pridržkov. To je svoboda, ki nas osvobaja ujetosti v lastne želje in nam omogoča, da v življenju sledimo Božjemu klicu.
Obljuba pokorščine je dar, ki ga darujemo Bogu, a hkrati dar, ki ga prejmemo nazaj v obliki duhovne svobode in notranjega miru.
Kaj se lahko zgodi, če nismo pokorni? Sveti Pahomij pravi, da brez pokorščine ni duhovnega napredka, saj nas uči predanosti. Brez predanosti ne moremo ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in razumom, kot je zapisano v Matejevem evangeliju: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem svojim razumom. To je prva in največja zapoved" (Mt 22:37–38). Ljubezen je naš duhovni napredek, je polnost naše posvetitve.
ŽIVLJENJE PO OBLJUBAH
Zvestoba redovnim obljubam je ključna za pristno in rodovitno posvečeno življenje, zato se vprašajmo, če je Jezus res naša prva in edina ljubezen, kot smo se odločili in se zavezali z našimi zaobljubami. Z življenjem po zaobljubah pričujemo kakšno bo Božje kraljestvo v svoji polnosti.
Nezvestoba obljubam ima za posledico individualizem, materializem, pomanjkanje solidarnosti in razvajenost. Individualizem škoduje našim skupnostim ter povzroča težave in delitve. Augusto Del Noce je glede materializma dejal: »Prva zares ateistična družba bo nastopila z izjemnim porastom materialne blaginje. Ta je po moji oceni glavni krivec verskega stanja pri nas«. Tudi redovniku se lahko zgodi, da zaradi lagodnosti ne potrebuje ne Boga, ne bratstva, ne duhovnosti.
Razvajen je tisti, ki težko prenese vsak običajen napor, vsako neznatno bolečino, preizkušnjo, ki težko spreminja svoje navade. Kdor je razvajen je neodporen in nikoli zadovoljen. Sam se čudim nekaterim redovnikom, ki so odraščali v velikem pomanjkanju, danes pa zanje ni nobena stvar dovolj dobra: od hrane, avtomobila, računalnika... Z razvajenci na splošno, predvsem pa v redovništvu, je križ, ker se radi samopoveličujejo, niso miselno in duhovno zahtevni, radi govorijo koliko delajo, so mehkužni in imajo nadvse radi udobje. Razvajenost hrani sebičnost. Razvajenci preko meja gospoda jaza ne vidijo svoje bližnjega, če pa že, pa samo zato, da ga izkoristijo. Kako naj razvajen redovnik prodorno in smelo živi redovne zaobljube? »Redovnik je nekdo, ki mu vedno nekaj manjka in to sprejema«, je govoril naš pokojni p. Polikarp. Zavestna odločitev za odrekanje je lahko milost obnove obljube uboštva, ko skušnjave poželjivosti zavrnemo z besedami: »Vem komu sem dal svoje srce!«, je to milost ohranjanja obljube čistosti, in ko v poslušnosti na predstojnikovo odločitev in naročilo rečem: »To hočem, to želim!«, je to milost obnove obljube pokorščine.
Mati Terezija je redovnicam priporočala, naj v trenutku, ko doživljajo krizo poklica, gredo v cerkev, kjer so izrekle zaobljube. Spomnijo naj se besed, ki so jih tam izrekle. Spomnijo naj se prvotne navdušenosti, spomnijo naj se, kako je bilo takrat lepo, ko so lahko ponovile z apostolom: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod« .
Razmisleka vreden je tudi stavek pisatelja Ivana Cankarja: »Kar si obljubil človeku, izpolni, če moreš. Kar si obljubil Bogu, izpolni, tudi če ne moreš«.
Nihče se nam ne bo pridružil, če svoje redovno življenje igramo, če živimo ljubezen zaobljub samo na zunaj. Mladi iščejo pristno izkušnjo, ne marajo togosti in formalizma. Pomembna je doslednost. Danes je redovniško življenje manj vidno. Mladi nimajo stika z redovniki ali redovnicami in si težko predstavljajo, kaj ta poklic v resnici pomeni. Če do stika vendarle pride in ob tem vidijo našo pozunanjenost, narejenost, naveličanost in zagrenjenost, potem zanje ne bomo navdihujoč zgled.
Mladi potrebujejo več dialoga in prijaznega okolja, kjer se lahko seznanjajo z duhovnostjo in redovniškim življenjem brez pritiska. Uporaben je svetovni splet za delitev pričevanj redovnikov ter predstavitev našega življenja na ustvarjalen in dostopen način. Vedeti moramo, da danes mlad človek težko sprejme odločitve, zlasti za vse življenje – ravne se po načelu: dokler bo šlo.
KAKO UTRDITI SVOJE ŽIVLJENJE PO OBLJUBAH?
Svoje življenje po obljubah najbolj utrdimo tako, da gremo h koreninam, k veri, upanju in ljubezni, tako, da svoje posvečeno življenje veselo živimo.
VERA
Sveto pismo pove zakaj mnogi težko razumejo ali sprejmejo krščanstvo. Potrebna je neka veščina, da razumeš duhovne stvari: ta veščina je spoznavanje ljubezni! Preko spoznavanja ljubezni se vračamo k neokrnjeni veri.
Vera, ki ne obnovi samo naših obljub, ampak vse naše bitje, je vera, ki se zaveda, da nam je Bog blizu, da je naš prijatelj. Taka vera je osebna vera. Osebna vera je premikanje, je živo dogajanje, je življenje. Vera nas naredi žive, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti.
Bližina je stil Boga. Bog je bližji kot si mislimo. Bližji kot moja skupnost. Bližji nam je kot mi samemu sebi. Bog je ljubezen, ljubezen pa je bližina. »V njem živimo, se gibljemo in smo,« je zatrdil apostol Pavel.
Z zaobljubami smo se tako kot pri krstu potopili v Jezusa. Biti potopljen v Jezusa pomeni, da smo v globokem, osebnem odnosu z njim, da smo povsem objeti z Njegovo ljubeznijo, kar nas vodi k temu, da to ljubezen delimo drugim. Biti potopljen v Boga pomeni, da dovolimo Jezusu, da vodi naše misli, besede in dejanja. Kdor je potopljen v Boga pričuje za redovne življenje s tem, da diši po Bogu in ima ljubeče odnose do bratov in sester.
Sekularizacija je na pohodu, naj bo na pohodu tudi naša vera, ki govori, naj dosledno poleg zaobljub živimo tudi vrednote: bratstvo, ki je odgovor na individualizem in narcizem današnjega človeka, odprtost Svetemu Duhu, mistiko – ki je močno doživetje Boga, hvaležnost, ki je hkrati oznanilo, očaranost nad Božjo besedo, ki je še danes živa in učinkovita, majhnost, ki je milost, svobodo, ki ni v sebičnosti, ampak v tem, da živimo za druge.
Čeprav živimo različne oblike posvečenega življenja, smo vsi povabljeni, da na poti pristne vere, posnemamo Božjo Mati. Marija je osebno verovala v Boga, njeno življenje je bilo v celoti naravnano na Gospoda. Drugi Vatikanski koncil je zapisal, da je Marija 'hodila na romanju vere' (LG 58). V kakšnem smislu je bila Marijina vera pot? Vse njeno življenje je bilo hoja za njenim Sinom. On, Jezus, je pot! Napredovati v veri in hkrati v življenju po obljubah, iti naprej v posvečenem življenju, ni nič drugega, kot hoditi za Jezusom, ga poslušati ter se mu po njegovih besedah pustiti voditi. Kot Marija.
Našo vero lahko prebudi in osveži vprašanje: Ali zaradi tebe lahko kdo veruje?
ROMARJI UPANJA
Postali smo družba v kateri kronično primanjkuje vsakega upanja. Za marsikoga je teža sivega vsakdanjika prevelika. Že s tem, da živimo, prinašamo upanje. Tudi s tvojim rojstvom je Bog pokazal, da še ni obupal nad človekom! Upanje je kot kri: ni je videti, a mora biti. Kri je življenje. Tako je upanje. Je nekaj kar kroži navznoter, mora krožiti, da lahko čutiš, da si živ.
Papež Benedikt XVI. je zapisal: »Kdor ima upanje, živi drugače. Upanje nosi življenje.«
Upanje je motor življenja! Upanje je tisto, kar nas obnavlja. Naše krščansko upanje ni pojem, ampak je oseba. Ta oseba je Jezus. Upanje pomeni, da verjamemo v obljube Boga, tudi takrat, ko nam življenje prinaša bolečino in preizkušnje.
Upanje ni le beseda, ampak živa moč, ki nas povezuje z Bogom. Krščansko upanje ni samo upanje v prihodnost – je upanje v sedanjost, da lahko danes spremenimo sebe in svet okoli nas. To upanje v nas krepi vero, da Jezusov v naš svet prinaša mir, ljubezen in odrešenje že sedaj. Nikoli se ne bojte zaupati neznane prihodnosti znanemu Bogu.
Kako naj konkretno živimo upanje, ki bo obnovilo naše obljube? V sebi odkrij in uresniči od Boga dane sposobnosti. V tebi je veliko ljubezni – razširi jo! Nadaljuj Kristusovo pričevanje za Resnico, bodi sol zemlje in luč sveta. Z veseljem živi v skupnosti in govori o Bogu naj bo prilično ali neprilično. Odpuščaj do sedemdesetkrat sedemkrat. Lepo ravnaj s člani skupnosti in z drugimi ljudmi in se zanje daruj. Kar želiš, da drugi tebi storijo, stori ti njim. Služi in živi po evangeliju.
Ko človeka nosi upanje, želi spremeniti svet in se za ta cilj tudi žrtvovati. Upanje ni le pasivno pričakovanje, temveč plamen, ki gori v srcu in kliče k dejanjem. To je moč, ki premika gore, most med sedanjostjo in prihodnostjo ter sila, ki spreminja bolečino v priložnost. Ko nekdo prinaša upanje, lahko ogreje celo najhladnejše in najbolj obupane duše.
Kako naj se izurimo v upanju? Vsaka molitev je vaja v upanju; vsaka evharistija; zakrament sprave. Upanje je sestavina ljubezni. V pismu Korinčanom piše, da ljubezen vse upa (1 Kor 13, 7). Zaprtost vase ne omogoča obnovitve upanja. Upanje potrebuje srečanje. Velik človek je tisti, ki zna prinašati upanje drugim.
Bratje in sestre, mi redovniki in redovnice smo znamenja upanja za ta svet, če živimo našo posvečenost kot praznik in vero kot srečo.
LJUBEZEN
Dejstvo, da nas Bog ljubi, je temelj naše vere: ustvaril nas je iz ljubezni, ki ne zahteva povračila, iz ljubezni skrbi za nas, iz ljubezni je prišel na svet in umrl, da bi nas odrešil, iz ljubezni nas vabi v občestvo s samim seboj. »Bog je ljubezen,« (1 Jn 4,8) piše sveti Janez, »ljubimo ga, ker nas je on prvi vzljubil.« Vera ne more delovati brez ljubezni. Vera prejema, ljubezen daje.
Ljubezen je tolmač skrivnostnih besed, v katerih prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira naše srce za navdihe Božje besede.
Vedno bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor Božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je to ljubezen, dati ljudem.
Vera omogoča, da prepoznamo Kristusa v bratih in sestrah, njegova ljubezen pa nas vodi k temu, da mu v bratih in sestrah priskočimo na pomoč. Če poskušamo hoditi v veri brez ljubezni, je tako, kot bi imeli svetilko brez baterije. Naj bo naša baterija ljubezni vedno napolnjena. Sicer naša vera ne bo delovala in ne bo nikogar prenovila ali očarala.
Jezus nam je zapustil oporoko: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« (Jn 15,12). Z veličastnim rdečim pečatom Golgote jo je zapečatil na križu.
Ljubiti! To je velika želja vsakega človeka, tudi mladih našega časa. Ljubezen je cilj našega krščanskega prizadevanja. Bog je Resnica, ki nas ljubi. Sveto pismo pravi, da iz naših del lahko drugi razberejo vero, razberejo pa lahko tudi ljubezen, mladi pa lahko razberejo duhovni poklic.
Kdor ljubi postane kakor Jezus: postane človekoljub, življenje ljubeči, luč sveta, željni prijateljstva, krotki in iz srca ponižni, odpuščajoči, zaradi ljubezni pripravljeni na žrtve. Vse to osvežuje našo poklicanost.
Jezus nas vabi naj ljubimo z njegovo ljubeznijo. Jezusova ljubezen je nova. Novost Jezusove ljubezni je v darovanju življenja: »Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije.
Resnična ljubezen vidi božansko luč v ljudeh, še posebej v mračnih trenutkih. Resnična ljubezen je ponižna, obzirna, sočutna, predana in ne čuti nobene potrebe po tem, da bi koga ranila. Naj so ali pa še bodo mladi in drugi ljudje še tako zagledani v virtualni svet, vedno bodo dojemljivi za ljubezen, ki je: »potrpežljiva, dobrotljiva, ki ni nevoščljiva, ki se ne ponaša, ne napihuje, ki ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ki se ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Ki vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).
VESELJE
Veselje je eno izmed imen Božjega kraljestva beremo v pismu Rimljanom (Rim 14, 17). Veselje je naš redovni poklic, je način, kako prinašamo upanje in Božjo ljubezen v svet. Je kot maziljenje Svetega Duha.
Veselje nad Bogom ni namenjeno temu, da bi ga imeli samo zase, ampak ga je potrebno deliti, da žari navzven. Le veselje, da sem v Jezusu odkril zaklad svojega življenja, omogoča, da lahko vse zapustim. Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ljubi, bo naše srce vzplamtelo s takšnim veseljem, ki se ga bodo nalezli vsi, tudi tisti, ki iščejo svojo življenjsko pot.
Veselje v redovnem življenju je znamenje našega upanja in zaupanja, da je Kristus zaklad, vreden vsega. Veselje, ki izvira iz tega zavedanja, je nalezljivo. Ko smo zares zaljubljeni v Kristusa, tega ni mogoče skriti. Papež Frančišek pravi: »Ne bodite kristjani, ki so videti, kot da so pravkar prišli z pogreba. Vsem prinesite veselje evangelija!«
V magnifikatu, spevu veselja, Marija postane zgovorna, sicer je molčeča. Naj bo tudi naše veselje zgovorno. Naj govori skozi naše vsakdanje življenje, naj se izraža v naših nasmehih, v odprtosti za srečanja, v topli besedi in preprostem služenju. Naj ljudje okoli nas začutijo, da je Kristus resnični vir našega veselja in naj se tega veselja nalezejo.
MOLITEV
Trenutek, ko srce nas posvečenih postane obteženo, ni takrat, ko pridejo težave, ampak takrat, ko pozabimo gledati kvišku, ko ne molimo. Molitev nam pomaga, da naše redovne zaobljube nikoli ne postanejo grenke. Molitev bo naredila, da bomo v redovnem življenju dosledni. Redovna doslednost zahteva pogum. Pogum, da sledimo poti posvečenja, ne glede na okoliščine. Biti dosleden pomeni ostati zvest zaobljubam in karizmi, tudi ko je težko, tudi ko je lažje plavati s tokom.
Če se znajdeš pred iskalcem redovniškega ali duhovniškega poklica, mu lahko prebereš celo knjigo o lepoti in sijaju vaše ustanove, pa ne bo delovalo. Če pa temu človeku pokažeš pričevanje doslednosti redovnega življenja, bo v njegovem srcu nekaj začelo delovati. Redovna doslednost je Božji dar, za katerega moramo prositi: 'Gospod, daj, da bi bil dosleden! Gospod, daj, da ne bi nikoli pohujševal. Da bi bil oseba, ki misli kot redovnik, ki čuti kot redovnik, ki deluje kot redovnik.' Rimski pesnik Ovidij je zapisal: »Nič ni lepšega od življenja, ki živi z resnico, nič močnejšega od srca, ki ostaja zvesto«. To lepoto, moč in zvestobo si lahko izmolimo.
V molitvi kličite Svetega Duha. Nekaterim se vera in redovno življenje zdi dolgočasno, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. Delo Svetega Duha je vzbujati apetit po Božjem, tudi pri mladini našega časa. On, ki zajema iz energij ljubezni, ki krožijo v ljubeči predaji Očeta Sinu in Sina Očetu, to ljubezen posreduje nam in osvežuje našo poklicanost.
KAKO MLADE NAVDUŠITI ZA REDOVNO ŽIVLJENJE?
V lanski božični številki Nedelje je bil objavljen intervju s celovškim škofom Jožetom Marketzem. Na vprašanje: »Kaj lahko storimo, da bi mladi dobili oziroma ohranili zanimanje za Cerkev?«, je g. škof odgovoril: »To ni vprašanje za škofa. To vprašanje moramo postaviti mladim ljudem. Imamo mnogo mladih, ki imajo dobre odgovore na to vprašanje. Vprašanje je, če jim damo možnost, da to povedo, da sooblikujejo Cerkev. Ne želim povedati, kaj jaz mislim, da je dobro za mlade, saj ne vem, če si tega mladi res želijo. Vprašati je treba njih«.
Kako mlade navdušiti za redovno življenje? Vprašati je treba njih. Sam nimam konkretnih odgovorov. Vem pa, da še posebej pri delu za poklice, velja beseda apostola Pavla: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5).
Upam in verjamem, da se Bog mladih lahko dotakne preko vas. Zaradi srečanja z vami, se jim lahko odpre nov življenjski program: nepomembno postane pomembno; postanejo pripravljeni na to, da se jim spremenijo vsi načrti, ker je nebistveno jim naenkrat lahko postane bistveno.
Iščite stik z njimi in jim podarite domačnost. Domačnost je drugo ime za ljubezen. Prava domačnost je tam, kjer lahko odložiš srce in si to, kar si. Ponudite jim tako domačnost. Domačnost bo pomagala, da bo njihov ideal redovnega življenja postal realen na najlepši možen način. Sprašujemo se kako kandidatom predstaviti ideal in realnost, zame je pa še večje vprašanje, kako naj postane naša realnost, da si postavljamo ideale?
ܴČ
Dragi bratje in sestre, ne bodimo nemočni ob tem kar doživljamo. Lahko se vrtimo okrog nemoči, obupa in temnih misli ali pa okoli Boga! Kakšno veselje je potovati skupaj z Jezusom, ki vedno daje prvenstvo ljubezni! Imejmo upanje, da bo naredil čudovite stvari, če bomo bolj zaupali njemu kot pa lastni krhkosti, strahovom in skrbem!
Oprimimo se roke Božje Matere, ona je naš zgled in opora. Njen da je bil prva obljuba posvečenega življenja. Ni rekla da samo ob angelovem obisku, ampak da v bojih, iskanjih in molitvah. Da v bolečinah, veseljih in upanjih. Da v sleherni misli, kretnji, odločitvi. Naj bo njen da tudi naš da.
Marija Mati obljube - prosi za nas!
VRNITEV H KORENINAM – REDOVNE ZAOBLJUBE
VPRAŠANJA ZA POGOVOR
1. Kaj nas o redovnem življenju učijo prvi menihi?
2. Kako sodobni življenjski slog ogroža življenje po zaobljubah?
3. Kako v svetu porabništva ohraniti duha uboštva?
4. Koliko cenimo in spodbujamo »uboštvo srca«?
5. Kako mladim redovnikom in redovnicam govorite o uboštvu?
6. Kako razumemo trditev, da je čistost "kristalno ogledalo večnosti"?
7. Kakšne izzive predstavlja obljuba čistosti v družbi, kjer prevladuje hedonizem?
8. Duhovna čistost – koliko govorite o njej in na kakšne načine jo spodbujate?
9. Kako pokorščino razumeti kot svobodo in ne podrejanje?
10. Kako pokorščina pomaga graditi skupnost?
11. Kako se spopasti s težavami, ki nastanejo zaradi napačno razumljene pokorščine?
12. Kakšna je dobrobit zvestobe obljubam?
13. Kakšno vlogo igra skupnost pri ohranjanju zvestobe zaobljubam?
14. Kakšen smisel ima redovno življenje v dobi, ki vse bolj postaja digitalna in virtualna?
15. Ali prepoznavate vero, upanje in ljubezen kot milost obnove redovnih obljub?
16. Kako mladim približati moč in lepoto Božje ljubezni v kontekstu redovnega življenja?
17. Kako se soočiti s pomanjkanjem veselja v skupnosti?
18. Naše skupnosti so v glavnem ostarele – naj kljub temu verjamemo, da naše življenje po obljubah lahko navdihne mlade?
19. Kakšno je molitveno življenje v naših skupnostih in kako bi jo radi poživili?
20. Kako ustvariti prostor dialoga z mladimi?
21. Kako digitalni svet uporabiti za pastoralo stikov? Ali ima kakšna skupnost dobre izkušnje?
22. Kako mladim približati domačnost redovne skupnosti?
23. Kako lahko naša skupnost postane za mlade šola duhovnega življenja?
24. Kako mladim predstaviti ideal redovnih zaobljub na privlačen način?
25. Kako se soočiti z utrujenostjo in naveličanostjo v redovnem življenju?
26. Kako nas lahko Marijin zgled vodi pri obnavljanju naših zaobljub?
