杏MAP导航

P. Marjan ?uden OFM

VRNITEV H KORENINAM – REDOVNE ZAOBLJUBE

PSALM 116

Kaj naj povrnem Gospodu *
za vse dobro, kar mi je storil?

Kelih odre?enja bom dvignil *
in klical bom ime Gospodovo.

Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil *
pred vsem njegovim ljudstvom.

Dragocena je v o?eh Gospodovih *
smrt njegovih zvestih.

O Gospod, zares sem tvoj slu?abnik, *
tvoj slu?abnik sem, sin tvoje dékle.

Moje vezi si raztrgal, zato ti bom daroval zahvalno daritev, *
klical bom ime Gospodovo.

Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil *
pred vsem njegovim ljudstvom,

v dvorih Gospodove hi?e, *
v tvoji sredi, Jeruzalem.

UVOD

V dokumentu Pridite in poglejte iz leta 2012 beremo: »Sodobni ?ivljenjski slog omalova?uje zvestobo na razli?nih podro?jih ?ivljenja. V Cerkvi se to ka?e kot nezvestoba obljubam: duhovni?kim, redovni?kim in zakonskim. Oznanjevanje zaradi nezvestobe izgublja verodostojnost. Nezvestoba mo?no vpliva na mlade, ki se vse te?je odlo?ajo za duhovni poklic ali za zakon.«

Po trinajstih letih opa?amo, da se razmere niso spremenile. ?ivljenjski slog, ki omalova?uje zvestobo, je v tem svetu ?e vedno na pohodu in ?e vedno je prisoten v Cerkvi. Verjetno ste to videli tudi v vodstvu Korusa in ste povabili k razmi?ljanju o redovnih obljubah pod vidikom vrnitve h koreninam, kaj obljube so, kako danes mlade navdu?iti za redovno ?ivljenje?

ZA?ETKI MENI?TVA

V zgodnjih za?etkih Cerkve so pogani govorili za kristjane: »Poglejte, kako se ljubijo med seboj!« Prva Cerkev se je pogosto zbirala po domovih, kjer so skupaj molili, brali Sveto pismo ter obhajali »lomljenje kruha«. Skupna praznovanja in bogoslu?ni obredi so jih zbli?ali in ustvarjali edinost, kar je bilo v tistem ?asu nekaj izjemnega.

?e v Apostolskih delih (prim. Apd 2,44–45) beremo, da so prvi kristjani med seboj delili dobrine, da ne bi nih?e trpel pomanjkanja. V ta namen so nekateri prodali svoje imetje. Z zbranim denarjem so skrbeli za revne, vdove in sirote. Tak?na konkretno pomo? bli?njemu je bila v tedanji dru?bi nekaj nepojmljivega in je mo?no izstopala.

Posebno pozornost so namenjali ljudem na robu dru?be: revnim, tujcem, vdovam in sirotam. Gostoljubnost je bilo pomemben izraz njihove vere. V skupnosti so se trudili odpu??ati in ?iveti v duhu Jezusovega nauka o spravi. Sloveli so po po?tenju, blagosti v odnosih, zvestobi v zakonu in spo?tovanju dostojanstva vsakega ?loveka.

Zaradi teh lastnosti je kr??anska skupnost hitro rasla ter pritegnila mnoge, ki so si ?eleli ?iveti v duhu evangeljske ljubezni, solidarnosti in bratstva.

Proces pozunanjenja kr??anstva se je za?el po letu 313, ko je rimski cesar Konstantin z Milanskim ediktom podelil kr??anstvu svobodo. Cerkev se je za?ela organizirati, pridobivati premo?enje in vpliv. S tem je dobila mo?, ki je po?asi ogrozila njeno duhovno globino. Vstopanje velikega ?tevila ljudi v Cerkev, pogosto iz koristi, je zmanj?alo prvotno gore?nost in askezo, zna?ilno za prve kristjane. Ko je kr??anstvo postalo dr?avna vera (zlasti po letu 380, ko je cesar Teodozij I. z ediktom iz Soluna razglasil kr??anstvo za uradno vero Rimskega imperija), se je nadaljeval proces pozunanjenja. Takrat so prvi? do?iveli, da je Bog postal tujec v lastni hi?i.

Pojav meni?tva v tem obdobju je bil odgovor na to pozunanjenje. Meni?tvo in posledi?no redovne zaobljube so bile posledica ?elje ?iveti tako, kot so ?iveli prvi kristjani. Prvi menihi so ?utili klic, ki jih je vabil v doslednost, v na?in ?ivljenja, kjer srce bije za nekaj ve?jega, za Bo?je kraljestvo. ?eleli so se izviti iz objema pozunanjenosti in vstopiti v ?ivljenje, ki je prepojeno z ljubeznijo, milino in pripadnostjo Bogu.

Ta pojav ni bil zgolj intelektualna odlo?itev, temve? silovit notranji ogenj, ki je plamenel za Boga. Meni?tvo je postalo pot, na kateri so iskali resni?no svobodo – svobodo od prera?unljivosti in po?eljivosti, svobodo od sveta, ki zakriva bo?ansko lepoto.

Menihi, v svojem tihem, preprostem ?ivljenju, postanejo okno, skozi katero svetloba Bo?jega kraljestva sveti v ta svet. Njihovo ?ivljenje postane opomnik, ki vabi ljudi, naj se dvignejo nad vsakdanjo meglico in pogledajo proti nebu. Postali so tihi stra?arji, ki stojijo na obzidju ?love?tva in ka?ejo pot v ve?nost. Z molitvijo, odpovedjo in predanostjo opominjajo na globoko resnico: ?ivljenje najde svoj pravi pomen ?ele, ko je osredoto?eno na Boga. Redovne obljube niso predvsem odpoved, pa? pa sprejem ?ivljenja, kakr?nega je ?ivel Bo?ji Sin. Z obljubami temu svetu poka?emo, da je mo?no ?iveti evangelij, da je mo?no ?iveti skupnost. ?ivljenje prvih redovnikov ni samo ideal, ampak tudi realnost, ki jo lahko ?ivimo danes.

REDOVNE ZAOBLJUBE

Evangeljski sveti ubo?tva, ?istosti in pokor??ine imajo svoje korenine v zgodnjem kr??anstvu, vendar pa so se kot redovne zaobljube za?ele oblikovati v srednjem veku. Sv. Fran?i?ek Asi?ki (1181–1226) je bil eden prvih, ki je v za?etku 13. stoletja v svojem Vodilu za manj?e brate izrecno poudaril ?ivljenje v pokor??ini, brez lastnine in v ?istosti. Njegov zgled in nauk sta mo?no vplivala na oblikovanje redovnih zaobljub v zahodnem kr??anstvu. Vzhodni kr??anski menihi so ?e prej prakticirali podobne oblike posve?enega ?ivljenja, vendar brez zaobljub, kot jih poznamo danes.

Kristjani se trudimo ?iveti evangelij, redovne obljube pa so strnjen evangelij. Ali lahko tudi obljube ubo?tva, ?istosti in pokor??ine strnemo v eno samo besedo?

Evangelist Janez se je udele?eval bogoslu?ja v Efezu in je ob koncu vsakikrat rekel navzo?im: »Otro?i?i, ljubite se med seboj!« Vpra?ali so ga: »Zakaj nam jih zmerom ponavlja??« Odgovoril je: »Kdor ljubi je izpolnil ves evangelij!« Beseda, ki povzame evangeljske svete, je ljubezen. Obljube so izraz ljubezni, ne neke ne?ivljenjske in hladne Cerkvene discipline.

Zakaj Bogu dajati obljube, ali ga ne moremo tudi brez tega ljubiti, vanj verovati, ali ne moremo brez obljub ?iveti evangelija in karizme redovnega ustanovitelja? Obljuba je srce vere in ljubezni, saj izra?a globoko zavezanost in zvestobo Bogu. Brez obljube bi bila ljubezen do Boga kot hi?a brez temeljev, ki se lahko podre ob prvem vetru. Obljuba zagotavlja varnost. Obljuba Bogu ni le beseda, temve? tudi dejanje, ki daje ljubezni in veri globino in trajnost. Kot ladja potrebuje pristani??e, tako vera in ljubezen potrebujeta obljubo, da se lahko zasidrata v Boga. Obljuba ustvarja zaupanje, kjer oba, zaobljubljenec in Bog, vesta, da sta predana drug drugemu. Z obljubo podarimo lastno voljo, ?elje in ?ivljenje Bogu. To je izraz ljubezni, ki presega trenutne ob?utke in se uresni?uje skozi dejanja. Obljuba zagotavlja, da redovnik vztraja, tudi ko se soo?a z izzivi. Obljuba ljubezen utrdi in ohranja skozi ?as. Obljuba in ljubezen skupaj ustvarjata celoto, kjer obljuba daje ljubezni smer, ljubezen pa obljubo navdihuje in uresni?uje. Brez obljube bi bila ljubezen kot reka brez bregov – brez oblike in smeri, brez ljubezni pa bi bila obljuba le prazen obred.

Vrnitev h koreninam zaobljub, ni vrnitev k strukturam ali vzorcem redovnega ?ivljenja, ki so lahko pre?iveti, ni tradicionalizem, za katerega mnogi zmotno mislijo, da jim bo vrnil varnost in prvotno gore?nost, vrnitev h koreninam redovnih zaobljub je vrnitev k ljubezni, ki ljubi Boga tako mo?no, da se mu ?eli popolnoma podariti, ne zgolj na splo?no, ampak konkretno z zaobljubo.

Redovne obljube niso enosmerne, tudi Bog nam izreka obljube. Pri preroku Jeremiju beremo: »Pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo« (Jer, 33, 14a). Nekdo je pre?tel, da je v Svetem pismu ve? kot 5000 Bo?jih obljub danih ?loveku! Vseh ne moremo preveriti in tudi ni treba. Temeljne obljube so: Bog obljubi, da bo prebival s ?lovekom, da ga bo odre?il in mu podaril ve?no ?ivljenje. Samo vera, ki je zdru?ena z ljubeznijo, nam omogo?a, da se za?nemo veseliti Bo?jih obljub in vera nam govori, da ?e do?ivljamo ?as, ko Gospod izpolnjuje svoje obljube.

Ali so kje v evangeliju evangeljski sveti izrecno zapisani? V blagrih. Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebe?ko kraljestvo. Blagor ?istim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor krotkim, kajti de?elo bodo podedovali. Jezus je krotak in v krotkosti do konca pokoren. Bodimo bratje in sestre krotke pokor??ine.

OBLJUBA UBO?TVA – PESEM OSVOBOJENEGA SRCA

Walter Trobisch je zapisal: »Prepri?an sem, da bo nadaljnji obstanek ?love?tva odvisen od tega, ali bomo opustili porabni?tvo in se nau?ili umetnosti skromnosti«. Po Jezusovih besedah je lastnina velika ovira za dosego popolnosti, saj premo?enje praviloma otrdi srce. Lastnina je past: tisto, kar mislimo, da imamo, ima nas.

Zgled ubo?tva so apostoli. Popustili so mre?e in ?li za Jezusom. Tudi mi popustimo vse kar nas omre?uje. Ubo?tvo je pot popolnosti. Jezus pravi: »?e ho?e? biti popoln, pojdi, prodaj, kar ima?, in daj ubogim in imel bo? zaklad v nebesih« (Mt 19,21)

Kot vsi pesniki, je znal tudi Goethe resnico povedati na zgo??en na?in: »Najve?je ?lovekovo bogastvo je pogum, da si ne ?eli bogastva!«. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Jezusovo ubo?tvo odpoved vsakr?nemu ugledu in sestop v majhnost. Jezus je ubog v Duhu, kar pomeni krotak in poni?en.

Iz ubo?tva raste mo?, ljubezen in nov pogled. Ubo?tvo za redovnika ni samo na?in ?ivljenja, ampak tudi poslanstvo. Bolj ko smo ubogi, bolj se nas dotakne trpljenje drugega. »So?utni ?lovek mora z nesre?ne?em vzpostaviti tak?en odnos, da se sam prepozna v njem«, pravi Soren Kierkegaard.

Redovniki smo se z obljubo ubo?tva poskusili posloviti od pohlepa, od sebi?nosti in ega in od nenehne potrebe po dogajanju. Ko nimamo ni?esar ve?, Bog da vse. »?e si reven, moj prijatelj, nikar ne posku?aj kopi?iti premo?enja. Saj je vendar pisano: in dano bo revnim! Gotovo bo Gospod, ki vidi vse ?rtve, tudi hotenja na?ih src videl in presodil« pi?e sv. Hieronim v svojih Pismih.

Tisti, ki se zave?ejo ubo?tvu, se ne odre?ejo svetu – objamejo ga. Kot golob, ki razpre svoja krila, zapustijo kletko posedovanja in vstopijo v svobodo delitve. Ubo?tvo je most med zemljo in nebom, kjer vsaka stvar postane dar in vsako bitje postane brat in sestra. Je skodelica, ki nikoli ne ostane prazna, saj je napolnjena z Bo?jo milostjo.

Obljuba ubo?tva je kot ogenj, ki pre?isti srce. Gori, a ne uni?uje; odstranjuje nepotrebno, da bi razkril bistveno. Je pesem du?e, ki pravi: " Gospod je moj pastir, ni? mi ne manjka" (Ps 23,1). Ko se odpovemo kopi?enju in posedovanju, odkrijemo ?ude? preprostosti. Kot mati, ki svojega otroka u?i prvih korakov, obljuba ubo?tva vodi ?loveka k odkrivanju resni?nega bogastva – prijateljstva, so?utja, ti?ine molitve.

Ubo?tvo ne zahteva rev??ine; ne i??e bede. I??e srce, ki je pripravljeno sprejeti in deliti. Kot reka, ki svojo vodo daje zemlji in ljudem, ?lovek, ki ?ivi obljubo ubo?tva, postane vir blagoslova za vse okoli sebe. Ni ve? zaprt v kletko "moje" in "tvoje", ampak za?ivi v vesolju "na?ega".

Nekdo je izrazil presenetljivo misel: »Dana?nji ?lovek ima vse in ni? drugega.« Redovniki naj bi s svojim ?ivljenjem v ubo?tvu vzbudili v ljudeh tisto ?eljo po »drugem« - najva?nej?em, bistvenem – za kar je moderni svet prikraj?an.

V obljubi ubo?tva se zrcali Kristus, ki je bil bogat, pa je postal ubog, da bi nas obogatil.

Sv. Terezija Avilska je rekla: "Ni? naj te ne vznemirja, ni? naj te ne pla?i; vse mine, Bog se ne spreminja. Kdor ima Boga, mu ni? ne manjka; Bog sam zadostuje."

Tako, ki ?ivijo obljubo ubo?tva, hodijo po Jezusovih stopinjah – osvobojeni, odprti, polni veselja. Je pot, ki vodi k sre?i, ker odkriva resnico: da smo najbogatej?i takrat, ko damo vse, in najbli?je Bogu takrat, ko smo prazni, da nas on lahko napolni.

Kaj se zgodi, ?e nismo ubogi? Bogat mladeni? iz evangelija ni bil zmo?en slediti Gospodu. To naredi nezvestoba ubo?tvu – nisi zmo?en slediti.

Duha ubo?tva najbolj poka?emo ob prestavitvah. Takrat se nam praviloma trga srce, saj moramo zapustiti veliko tega, kar smo do tedaj gradili. Vse je na tleh in dobro je tako. Bog nas ?aka v trenutkih, ko se dotaknemo praznine svojega srca. Sveti Duh v?asih tudi po predstojnikih izni?i vse na?e na?rte, da bi nas – na svoj na?in – bolje na novo zgradil.

Z vsem kar imamo v osebni ali skupni rabi lahko pohuj?ujemo, ?e ve?je pohuj?anje pa je, ?e tega ne znamo deliti z drugimi in zapu??ati svojih polo?ajev, slu?b, kraja kjer delujemo…

Kje je ljubezen v obljubi ubo?tva? Na poro?ni dan je rekel ?enin nevesti: »Veliko bom delal in nekega dne bova bogata!« Nevesta pa je odgovorila: »Bogata sva ?e sedaj, mogo?e bova pa kdaj imela tudi denar!« Tako je tudi z nami. Na?e bogastvo ni v tem kar posedujemo - bogati smo ker ljubimo Boga, ker nas on ljubi in ker imamo drug drugega.

Jezus pravi: »Blagor ubogim v duhu!« (Mt 5,3). Toda kako naj to razumemo? Biti ubog v duhu – to je srce, ki je odprto za milost, ki priznava svojo krhkost. Ubo?tvo v srcu je kraj, kjer lahko Bog deluje, kjer lahko milost najde prostor, kjer lahko so?utje postane na?in ?ivljenja. Blagor ubogim v duhu, ker je njihovo srce kot odprta knjiga, v katero lahko vsakdo zapi?e svoje trpljenje. Redovniki in redovnice smo posebej poklicani, da ?ivimo ubo?tvo na zunaj in na znotraj, da ?ivimo ubo?tvo v dejanju in v duhu.

OBLJUBA ?ISTOSTI - KRISTALNO OGLEDALO VE?NOSTI

Sveti pape? Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu Dal vam bom pastirjev (1992) redovni?ko in duhovni?ko neporo?enost in ?istost opisal kot "neprecenljiv zaklad v 'lon?enih posodah'", S tem je poudaril dragocenost in krhkost obljube ?istosti, ki jo posve?ene osebe nosijo v svoji ?love?ki naravi.

Apostol Pavel v Drugem pismu Korin?anom pravi: "Ta zaklad pa imamo v lon?enih posodah, da je ta preobilna mo? iz Boga in ne iz nas" (2 Kor 4,7). Janez Pavel II. je to podobo uporabil za ?istost, da bi izrazil, da jo lahko bolj ?ivimo iz Bo?je mo?i kot iz svoje. Vse obljube, posebej pa obljubo ?istosti, nam pomaga ?iveti molitev.

Molitev poglablja na? odnos z Bogom, kar je klju?no za ?ivljenje v ?istosti. Skozi molitev prejemamo mo?, da premagujemo sku?njave in vztrajamo v zvestobi svoji obljubi. Molitev pomaga ohranjati osredoto?enost na Boga in krepi voljo za ?ivljenje v ?istosti.

Obljubo ?istosti lahko razumemo in sprejmemo le, ?e se potopimo v Bo?jo ?istost. ?istost srca vabi, naj gledamo svet, sebe, svoje telo z o?mi Boga. Ustvarjeni smo po njegovi podobi zato, da bi ve?no ?iveli z njim. Danes do?ivljamo vi?ek po?elenj vseh vrst: pohlepa po denarju in intimnih u?itkih, sle po oblasti in porabni?ke strasti. Ta po?elenja meglijo na?o bogopodobnost, zato jih ne moremo opravi?iti s posplo?enim mnenjem: »Dana?nji svet je pa? tak!«

Zaobljuba ?istosti terja od nas »poni?nost«, da bi mogli priznati na?o ?ibkost, na?e slabosti, na?a omahovanja. Poni?nost skrbi za to, da si ne umi?ljamo, da smo trdnej?i od drugih. Spomnimo se kralja Salomona. Od Boga si je izprosil modrosti. V presoji in krepostih naj bi bil trden kot skala, a vendar je dal svoja ledja ?enskam in zaradi njih gre?il z gnusoba malikovanja.

Resnica je, kar je zapisal Ignacio Larranaga: »Kak?en pomen ima neporo?enost redovnikov in redovnic, ?e Jezus ni ?iv? Vse se spremeni v nasilje!« ?istosti telesa si ni mogo?e zamisliti brez predhodne ?istosti duha in mo?ne vere. Brez ?istega srca ne moremo doumeti Boga in se ne odlo?iti za neporo?enost zaradi Bo?jega kraljestva.

Ne ?ivimo obljube ?istosti kot truplo: hladno, sterilno, potla?eno, trdosr?no, brez so?utja, predvsem pa lo?eno od duhovnega o?etovstva ali materinstva.

Z obljubo ?istosti se ne odrekamo ljubezni, ampak se ji izro?amo. Vsem postanimo vse. Ljubezen, ki je vtkana v to obljubo, ne pozna meja – razliva se na vse, ki so la?ni njene ne?nosti in rodovitnosti.

?istost je odlo?itev za ljubezen, ki se daruje in to darovanje prina?a o svobodo tistemu, ki se ji preda. ?istost odpira pot ljubezni, ki presega meje razumljivega. Brez ?istega srca ne moremo doumeti Boga. Ta obljuba zahteva notranjo mo? in vero, ki presega vse zunanje sku?njave. ?istost se nikoli ne utrudi deliti lepote in resnice.

S ?istostjo postane ?ivljenje prero?ko znamenje Bo?jega kraljestva, kjer ljubezen ni vezana na posest ali telesnost, temve? na popolno darovanje Bogu in ljudem. ?istost je vabilo k ?ivljenju, kjer srce bije v ritmu Bo?je ljubezni, in v tem ritmu najde svoj pravi mir. Redovnik naj bo za ljudi, toda Bo?ji, naj bo sredi sveta, vendar ?ist, miren in dober, da bo lahko gledal Boga in bil za ta svet njegov odsev: "Blagor ?istim v srcu, kajti Boga bodo gledali!"(Mt 5,8). Postavimo si vpra?anje, ki izziva in osmi?lja zaobljubo ?istosti: Ali lahko drugi preko moje ?istosti vidijo Boga?

Ta obljuba pomaga, da nikoli ne prenehamo s ?istim srcem in ?isto du?o moliti Gospoda. S svojo ?istostjo govorimo vsem, da je Bog sredi??e na?e ljubezni. Neporo?enosti in ?istosti ne moremo ?iveti, ?e ni Jezus na? Bog in na?e vse.

Jezus je pogosto izpostavljal otroke kot zgled ?istosti in nedol?nosti. Otroci s svojo neomade?evano du?o poosebljajo ?istost, ki je potrebna za vstop v Bo?je kraljestvo.

Kako prero?ko in privla?no ?iveti obljubo ?istosti danes – pomeni ?iveti jo z nedol?nim in ?istim srcem Bo?jega otroka.

OBLJUBA POKOR??INE – LJUBEZEN, KI SLI?I IN SLEDI

Pokor??ina je hrana. Jezus pravi: »Moja hrana je, da sem pokoren!« (Jn 4, 34). Tako kot telesna hrana krepi telo, pokor??ina krepi duha. Jezus je preko pokor??ine razkrival O?etovo ljubezen svetu – to ga je hranilo z neiz?rpno mo?jo.

Beseda "pokor??ina" izhaja iz latinskega izraza audire, kar pomeni "sli?ati". V tej lu?i je pokor??ina poslu?anje Bo?jega glasu, ki odmeva v srcu, in pripravljenost, da temu glasu sledimo. Bog dosti bolj kot mi ve, kaj je za nas dobro in prav.

Jezus je bil pokoren in zato je napredoval v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2, 52). ?e ?ivimo ljube?o redovni?ko pokor??ino, tudi mi rastemo v modrosti in milosti. Ko smo pokorni, se u?imo sli?ati Bo?ji glas in ga postavljati pred svoje ?elje. To poslu?anje nas oblikuje in nas vodi k rasti v modrosti in milosti.

Ljubezen i??e pokor??ino, ker ho?e slu?iti. Obljuba pokor??ine govori: »Bom slu?il!« Pape? Fran?i?ek: »?e nekdo, ki se imenuje kristjan, ne ?ivi, da bi slu?il, njegovo ?ivljenje ne slu?i ni?emur. S svojim ?ivljenjem zanika Kristusa. Kdor slu?i in daje, se v o?eh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi ?ivljenje, ga najde. Kajti ?ivljenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá ?ivljenje svetu. Kdor slu?i, re?uje. Nasprotno pa, kdor ne ?ivi, da bi slu?il, ne slu?i ?ivljenju«.

Slu?enje nas vse dela enake. Vsi slu?imo, tudi predstojniki, zato v skupnosti ni ve? ali manj vrednih ?ivljenj, ve? ali manj vrednih slu?b. Predstojnik odreja delo in postavlja zahteve, ampak zato ni nekaj ve?. Predstojnik mora skrbeti, da se pokor??ina ne zlorablja, saj lahko nepravo uveljavljanje avtoritete vodi v duhovno in psiholo?ko ?kodo posameznikov ter skupnosti. Vsak ?lan skupnosti ima dostojanstvo, ki ga je treba spo?tovati.

Pokor??ina ne pomeni podrejanja. Slu?ba oblasti ne sme popustiti sku?njavi samodr??tva, to je, da bi misli, da je vse odvisno od njega ali nje. Noben redovnik ne sme biti odrinjen v polo?aj podlo?ni?tva. Na?in, kako naj predstojnik vodi skupnost je dobro opisan v Zakoniku cerkvenega prava: »Predstojniki naj izvr?ujejo svojo oblast v duhu slu?enja… vodijo podrejene kot Bo?je otroke in ob spo?tovanju ?love?ke osebnosti spodbujajo njihovo prostovoljno pokor??ino… naj si prizadevajo v Kristusu graditi bratsko skupnost, v kateri predvsem i??ejo in ljubijo Boga« (ZCP, 618 – 619).

Pokor??ina je sestra ljubezni, saj redovnikom pomaga ?iveti ljubezen tudi takrat, ko se med seboj ne razumejo. Skupnost, ki temelji na pokor??ini, je ?iv organizem, kjer ima vsak svojo vlogo v harmoniji z drugimi. Edinost je du?a bratstva. ?e jo uni?imo, Kristusovemu telesu iztrgamo srce. Na?e redovne dru?ine ne bodo obstale, ?e bomo skupnost samovoljne?ev. Pokor??ina je odnos, ki ?uva edinost, je izraz globoke povezanosti in zaupanja, je klic k skupnosti.

Poni?nost je korenina, iz katere raste pokor??ina. Zavedanje lastnih omejitev nas vodi k izro?itvi svoje volje Stvarniku. Poni?nost in pokor??ina sta nelo?ljivo povezani, saj prva vodi k drugi. Poni?nost je prepoznavanje resnice o sebi – o na?ih omejitvah, napakah in potrebah. Ko se ?lovek zave, da ni vseveden in sprejme svojo majhnost pred veli?ino Stvarnika, se v njegovem srcu rodi ?elja po pokor??ini – svobodnem izro?anju samega sebe tistemu, ki nas ljubi bolj, kot se sami lahko ljubimo.

V ljubezni pokor??ina ni dejanje podrejenosti, ampak dejanje zaupanja. Bog ima glede nas svojo zamisel. Verujemo, da Bog vodi na?e korake po poti, ki je bolj?a od tiste, ki bi si jo sami izbrali. Poni?nost nas pripravi, da poslu?amo in sledimo; pokor??ina pa je dejanje, s katerim poni?nost o?ivljamo. Skupaj oblikujeta prostor za Bo?je delovanje v na?em ?ivljenju, kjer ne gre ve? za to, kar ?elimo mi, temve? za to, kar je resni?no dobro in prav. Pokor??ina postane duhovna sladkost takrat, ko Bogu popolnoma zaupamo.

Paradoks pokor??ine je v tem, da nas osvobaja. S tem ko se odpovemo lastni volji, postanemo svobodni, da ljubimo in slu?imo brez pridr?kov. To je svoboda, ki nas osvobaja ujetosti v lastne ?elje in nam omogo?a, da v ?ivljenju sledimo Bo?jemu klicu.

Obljuba pokor??ine je dar, ki ga darujemo Bogu, a hkrati dar, ki ga prejmemo nazaj v obliki duhovne svobode in notranjega miru.

Kaj se lahko zgodi, ?e nismo pokorni? Sveti Pahomij pravi, da brez pokor??ine ni duhovnega napredka, saj nas u?i predanosti. Brez predanosti ne moremo ljubiti Boga z vsem srcem, du?o in razumom, kot je zapisano v Matejevem evangeliju: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso du?o in z vsem svojim razumom. To je prva in najve?ja zapoved" (Mt 22:37–38). Ljubezen je na? duhovni napredek, je polnost na?e posvetitve.

?IVLJENJE PO OBLJUBAH

Zvestoba redovnim obljubam je klju?na za pristno in rodovitno posve?eno ?ivljenje, zato se vpra?ajmo, ?e je Jezus res na?a prva in edina ljubezen, kot smo se odlo?ili in se zavezali z na?imi zaobljubami. Z ?ivljenjem po zaobljubah pri?ujemo kak?no bo Bo?je kraljestvo v svoji polnosti.

Nezvestoba obljubam ima za posledico individualizem, materializem, pomanjkanje solidarnosti in razvajenost. Individualizem ?koduje na?im skupnostim ter povzro?a te?ave in delitve. Augusto Del Noce je glede materializma dejal: »Prva zares ateisti?na dru?ba bo nastopila z izjemnim porastom materialne blaginje. Ta je po moji oceni glavni krivec verskega stanja pri nas«. Tudi redovniku se lahko zgodi, da zaradi lagodnosti ne potrebuje ne Boga, ne bratstva, ne duhovnosti.

Razvajen je tisti, ki te?ko prenese vsak obi?ajen napor, vsako neznatno bole?ino, preizku?njo, ki te?ko spreminja svoje navade. Kdor je razvajen je neodporen in nikoli zadovoljen. Sam se ?udim nekaterim redovnikom, ki so odra??ali v velikem pomanjkanju, danes pa zanje ni nobena stvar dovolj dobra: od hrane, avtomobila, ra?unalnika... Z razvajenci na splo?no, predvsem pa v redovni?tvu, je kri?, ker se radi samopoveli?ujejo, niso miselno in duhovno zahtevni, radi govorijo koliko delajo, so mehku?ni in imajo nadvse radi udobje. Razvajenost hrani sebi?nost. Razvajenci preko meja gospoda jaza ne vidijo svoje bli?njega, ?e pa ?e, pa samo zato, da ga izkoristijo. Kako naj razvajen redovnik prodorno in smelo ?ivi redovne zaobljube? »Redovnik je nekdo, ki mu vedno nekaj manjka in to sprejema«, je govoril na? pokojni p. Polikarp. Zavestna odlo?itev za odrekanje je lahko milost obnove obljube ubo?tva, ko sku?njave po?eljivosti zavrnemo z besedami: »Vem komu sem dal svoje srce!«, je to milost ohranjanja obljube ?istosti, in ko v poslu?nosti na predstojnikovo odlo?itev in naro?ilo re?em: »To ho?em, to ?elim!«, je to milost obnove obljube pokor??ine.

Mati Terezija je redovnicam priporo?ala, naj v trenutku, ko do?ivljajo krizo poklica, gredo v cerkev, kjer so izrekle zaobljube. Spomnijo naj se besed, ki so jih tam izrekle. Spomnijo naj se prvotne navdu?enosti, spomnijo naj se, kako je bilo takrat lepo, ko so lahko ponovile z apostolom: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod« .

Razmisleka vreden je tudi stavek pisatelja Ivana Cankarja: »Kar si obljubil ?loveku, izpolni, ?e more?. Kar si obljubil Bogu, izpolni, tudi ?e ne more?«.

Nih?e se nam ne bo pridru?il, ?e svoje redovno ?ivljenje igramo, ?e ?ivimo ljubezen zaobljub samo na zunaj. Mladi i??ejo pristno izku?njo, ne marajo togosti in formalizma. Pomembna je doslednost. Danes je redovni?ko ?ivljenje manj vidno. Mladi nimajo stika z redovniki ali redovnicami in si te?ko predstavljajo, kaj ta poklic v resnici pomeni. ?e do stika vendarle pride in ob tem vidijo na?o pozunanjenost, narejenost, naveli?anost in zagrenjenost, potem zanje ne bomo navdihujo? zgled.

Mladi potrebujejo ve? dialoga in prijaznega okolja, kjer se lahko seznanjajo z duhovnostjo in redovni?kim ?ivljenjem brez pritiska. Uporaben je svetovni splet za delitev pri?evanj redovnikov ter predstavitev na?ega ?ivljenja na ustvarjalen in dostopen na?in. Vedeti moramo, da danes mlad ?lovek te?ko sprejme odlo?itve, zlasti za vse ?ivljenje – ravne se po na?elu: dokler bo ?lo.

KAKO UTRDITI SVOJE ?IVLJENJE PO OBLJUBAH?

Svoje ?ivljenje po obljubah najbolj utrdimo tako, da gremo h koreninam, k veri, upanju in ljubezni, tako, da svoje posve?eno ?ivljenje veselo ?ivimo.

VERA

Sveto pismo pove zakaj mnogi te?ko razumejo ali sprejmejo kr??anstvo. Potrebna je neka ve??ina, da razume? duhovne stvari: ta ve??ina je spoznavanje ljubezni! Preko spoznavanja ljubezni se vra?amo k neokrnjeni veri.

Vera, ki ne obnovi samo na?ih obljub, ampak vse na?e bitje, je vera, ki se zaveda, da nam je Bog blizu, da je na? prijatelj. Taka vera je osebna vera. Osebna vera je premikanje, je ?ivo dogajanje, je ?ivljenje. Vera nas naredi ?ive, dr?i nas pri ?ivljenju in nam pomaga ?iveti.

Bli?ina je stil Boga. Bog je bli?ji kot si mislimo. Bli?ji kot moja skupnost. Bli?ji nam je kot mi samemu sebi. Bog je ljubezen, ljubezen pa je bli?ina. »V njem ?ivimo, se gibljemo in smo,« je zatrdil apostol Pavel.

Z zaobljubami smo se tako kot pri krstu potopili v Jezusa. Biti potopljen v Jezusa pomeni, da smo v globokem, osebnem odnosu z njim, da smo povsem objeti z Njegovo ljubeznijo, kar nas vodi k temu, da to ljubezen delimo drugim. Biti potopljen v Boga pomeni, da dovolimo Jezusu, da vodi na?e misli, besede in dejanja. Kdor je potopljen v Boga pri?uje za redovne ?ivljenje s tem, da di?i po Bogu in ima ljube?e odnose do bratov in sester.

Sekularizacija je na pohodu, naj bo na pohodu tudi na?a vera, ki govori, naj dosledno poleg zaobljub ?ivimo tudi vrednote: bratstvo, ki je odgovor na individualizem in narcizem dana?njega ?loveka, odprtost Svetemu Duhu, mistiko – ki je mo?no do?ivetje Boga, hvale?nost, ki je hkrati oznanilo, o?aranost nad Bo?jo besedo, ki je ?e danes ?iva in u?inkovita, majhnost, ki je milost, svobodo, ki ni v sebi?nosti, ampak v tem, da ?ivimo za druge.

?eprav ?ivimo razli?ne oblike posve?enega ?ivljenja, smo vsi povabljeni, da na poti pristne vere, posnemamo Bo?jo Mati. Marija je osebno verovala v Boga, njeno ?ivljenje je bilo v celoti naravnano na Gospoda. Drugi Vatikanski koncil je zapisal, da je Marija 'hodila na romanju vere' (LG 58). V kak?nem smislu je bila Marijina vera pot? Vse njeno ?ivljenje je bilo hoja za njenim Sinom. On, Jezus, je pot! Napredovati v veri in hkrati v ?ivljenju po obljubah, iti naprej v posve?enem ?ivljenju, ni ni? drugega, kot hoditi za Jezusom, ga poslu?ati ter se mu po njegovih besedah pustiti voditi. Kot Marija.

Na?o vero lahko prebudi in osve?i vpra?anje: Ali zaradi tebe lahko kdo veruje?

ROMARJI UPANJA

Postali smo dru?ba v kateri kroni?no primanjkuje vsakega upanja. Za marsikoga je te?a sivega vsakdanjika prevelika. ?e s tem, da ?ivimo, prina?amo upanje. Tudi s tvojim rojstvom je Bog pokazal, da ?e ni obupal nad ?lovekom! Upanje je kot kri: ni je videti, a mora biti. Kri je ?ivljenje. Tako je upanje. Je nekaj kar kro?i navznoter, mora kro?iti, da lahko ?uti?, da si ?iv.

Pape? Benedikt XVI. je zapisal: »Kdor ima upanje, ?ivi druga?e. Upanje nosi ?ivljenje.«

Upanje je motor ?ivljenja! Upanje je tisto, kar nas obnavlja. Na?e kr??ansko upanje ni pojem, ampak je oseba. Ta oseba je Jezus. Upanje pomeni, da verjamemo v obljube Boga, tudi takrat, ko nam ?ivljenje prina?a bole?ino in preizku?nje.

Upanje ni le beseda, ampak ?iva mo?, ki nas povezuje z Bogom. Kr??ansko upanje ni samo upanje v prihodnost – je upanje v sedanjost, da lahko danes spremenimo sebe in svet okoli nas. To upanje v nas krepi vero, da Jezusov v na? svet prina?a mir, ljubezen in odre?enje ?e sedaj. Nikoli se ne bojte zaupati neznane prihodnosti znanemu Bogu.

Kako naj konkretno ?ivimo upanje, ki bo obnovilo na?e obljube? V sebi odkrij in uresni?i od Boga dane sposobnosti. V tebi je veliko ljubezni – raz?iri jo! Nadaljuj Kristusovo pri?evanje za Resnico, bodi sol zemlje in lu? sveta. Z veseljem ?ivi v skupnosti in govori o Bogu naj bo prili?no ali neprili?no. Odpu??aj do sedemdesetkrat sedemkrat. Lepo ravnaj s ?lani skupnosti in z drugimi ljudmi in se zanje daruj. Kar ?eli?, da drugi tebi storijo, stori ti njim. Slu?i in ?ivi po evangeliju.

Ko ?loveka nosi upanje, ?eli spremeniti svet in se za ta cilj tudi ?rtvovati. Upanje ni le pasivno pri?akovanje, temve? plamen, ki gori v srcu in kli?e k dejanjem. To je mo?, ki premika gore, most med sedanjostjo in prihodnostjo ter sila, ki spreminja bole?ino v prilo?nost. Ko nekdo prina?a upanje, lahko ogreje celo najhladnej?e in najbolj obupane du?e.

Kako naj se izurimo v upanju? Vsaka molitev je vaja v upanju; vsaka evharistija; zakrament sprave. Upanje je sestavina ljubezni. V pismu Korin?anom pi?e, da ljubezen vse upa (1 Kor 13, 7). Zaprtost vase ne omogo?a obnovitve upanja. Upanje potrebuje sre?anje. Velik ?lovek je tisti, ki zna prina?ati upanje drugim.

Bratje in sestre, mi redovniki in redovnice smo znamenja upanja za ta svet, ?e ?ivimo na?o posve?enost kot praznik in vero kot sre?o.

LJUBEZEN

Dejstvo, da nas Bog ljubi, je temelj na?e vere: ustvaril nas je iz ljubezni, ki ne zahteva povra?ila, iz ljubezni skrbi za nas, iz ljubezni je pri?el na svet in umrl, da bi nas odre?il, iz ljubezni nas vabi v ob?estvo s samim seboj. »Bog je ljubezen,« (1 Jn 4,8) pi?e sveti Janez, »ljubimo ga, ker nas je on prvi vzljubil.« Vera ne more delovati brez ljubezni. Vera prejema, ljubezen daje.

Ljubezen je tolma? skrivnostnih besed, v katerih prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira na?e srce za navdihe Bo?je besede.

Vedno bolj prihajam do prepri?anja, da v tem materialnem svetu ni ni? pomembnej?ega kakor Bo?ja ljubezen v na?ih srcih. Na?a edina naloga je to ljubezen, dati ljudem.

Vera omogo?a, da prepoznamo Kristusa v bratih in sestrah, njegova ljubezen pa nas vodi k temu, da mu v bratih in sestrah prisko?imo na pomo?. ?e posku?amo hoditi v veri brez ljubezni, je tako, kot bi imeli svetilko brez baterije. Naj bo na?a baterija ljubezni vedno napolnjena. Sicer na?a vera ne bo delovala in ne bo nikogar prenovila ali o?arala.

Jezus nam je zapustil oporoko: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« (Jn 15,12). Z veli?astnim rde?im pe?atom Golgote jo je zape?atil na kri?u.

Ljubiti! To je velika ?elja vsakega ?loveka, tudi mladih na?ega ?asa. Ljubezen je cilj na?ega kr??anskega prizadevanja. Bog je Resnica, ki nas ljubi. Sveto pismo pravi, da iz na?ih del lahko drugi razberejo vero, razberejo pa lahko tudi ljubezen, mladi pa lahko razberejo duhovni poklic.

Kdor ljubi postane kakor Jezus: postane ?lovekoljub, ?ivljenje ljube?i, lu? sveta, ?eljni prijateljstva, krotki in iz srca poni?ni, odpu??ajo?i, zaradi ljubezni pripravljeni na ?rtve. Vse to osve?uje na?o poklicanost.

Jezus nas vabi naj ljubimo z njegovo ljubeznijo. Jezusova ljubezen je nova. Novost Jezusove ljubezni je v darovanju ?ivljenja: »Nih?e nima ve?je ljubezni, kot je ta, da kdo da svoje ?ivljenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Resni?na ljubezen je v tem, da ?elimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije.

Resni?na ljubezen vidi bo?ansko lu? v ljudeh, ?e posebej v mra?nih trenutkih. Resni?na ljubezen je poni?na, obzirna, so?utna, predana in ne ?uti nobene potrebe po tem, da bi koga ranila. Naj so ali pa ?e bodo mladi in drugi ljudje ?e tako zagledani v virtualni svet, vedno bodo dojemljivi za ljubezen, ki je: »potrpe?ljiva, dobrotljiva, ki ni nevo??ljiva, ki se ne pona?a, ne napihuje, ki ni brezobzirna, ne i??e svojega, se ne da razdra?iti, ne misli hudega. Ki se ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Ki vse prena?a, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

VESELJE

Veselje je eno izmed imen Bo?jega kraljestva beremo v pismu Rimljanom (Rim 14, 17). Veselje je na? redovni poklic, je na?in, kako prina?amo upanje in Bo?jo ljubezen v svet. Je kot maziljenje Svetega Duha.

Veselje nad Bogom ni namenjeno temu, da bi ga imeli samo zase, ampak ga je potrebno deliti, da ?ari navzven. Le veselje, da sem v Jezusu odkril zaklad svojega ?ivljenja, omogo?a, da lahko vse zapustim. ?e smo zares zaljubljeni v Kristusa in ?utimo, kako nas ljubi, bo na?e srce vzplamtelo s tak?nim veseljem, ki se ga bodo nalezli vsi, tudi tisti, ki i??ejo svojo ?ivljenjsko pot.

Veselje v redovnem ?ivljenju je znamenje na?ega upanja in zaupanja, da je Kristus zaklad, vreden vsega. Veselje, ki izvira iz tega zavedanja, je nalezljivo. Ko smo zares zaljubljeni v Kristusa, tega ni mogo?e skriti. Pape? Fran?i?ek pravi: »Ne bodite kristjani, ki so videti, kot da so pravkar pri?li z pogreba. Vsem prinesite veselje evangelija!«

V magnifikatu, spevu veselja, Marija postane zgovorna, sicer je mol?e?a. Naj bo tudi na?e veselje zgovorno. Naj govori skozi na?e vsakdanje ?ivljenje, naj se izra?a v na?ih nasmehih, v odprtosti za sre?anja, v topli besedi in preprostem slu?enju. Naj ljudje okoli nas za?utijo, da je Kristus resni?ni vir na?ega veselja in naj se tega veselja nalezejo.

MOLITEV

Trenutek, ko srce nas posve?enih postane obte?eno, ni takrat, ko pridejo te?ave, ampak takrat, ko pozabimo gledati kvi?ku, ko ne molimo. Molitev nam pomaga, da na?e redovne zaobljube nikoli ne postanejo grenke. Molitev bo naredila, da bomo v redovnem ?ivljenju dosledni. Redovna doslednost zahteva pogum. Pogum, da sledimo poti posve?enja, ne glede na okoli??ine. Biti dosleden pomeni ostati zvest zaobljubam in karizmi, tudi ko je te?ko, tudi ko je la?je plavati s tokom.

?e se znajde? pred iskalcem redovni?kega ali duhovni?kega poklica, mu lahko prebere? celo knjigo o lepoti in sijaju va?e ustanove, pa ne bo delovalo. ?e pa temu ?loveku poka?e? pri?evanje doslednosti redovnega ?ivljenja, bo v njegovem srcu nekaj za?elo delovati. Redovna doslednost je Bo?ji dar, za katerega moramo prositi: 'Gospod, daj, da bi bil dosleden! Gospod, daj, da ne bi nikoli pohuj?eval. Da bi bil oseba, ki misli kot redovnik, ki ?uti kot redovnik, ki deluje kot redovnik.' Rimski pesnik Ovidij je zapisal: »Ni? ni lep?ega od ?ivljenja, ki ?ivi z resnico, ni? mo?nej?ega od srca, ki ostaja zvesto«. To lepoto, mo? in zvestobo si lahko izmolimo.

V molitvi kli?ite Svetega Duha. Nekaterim se vera in redovno ?ivljenje zdi dolgo?asno, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. Delo Svetega Duha je vzbujati apetit po Bo?jem, tudi pri mladini na?ega ?asa. On, ki zajema iz energij ljubezni, ki kro?ijo v ljube?i predaji O?eta Sinu in Sina O?etu, to ljubezen posreduje nam in osve?uje na?o poklicanost.

KAKO MLADE NAVDU?ITI ZA REDOVNO ?IVLJENJE?

V lanski bo?i?ni ?tevilki Nedelje je bil objavljen intervju s celov?kim ?kofom Jo?etom Marketzem. Na vpra?anje: »Kaj lahko storimo, da bi mladi dobili oziroma ohranili zanimanje za Cerkev?«, je g. ?kof odgovoril: »To ni vpra?anje za ?kofa. To vpra?anje moramo postaviti mladim ljudem. Imamo mnogo mladih, ki imajo dobre odgovore na to vpra?anje. Vpra?anje je, ?e jim damo mo?nost, da to povedo, da sooblikujejo Cerkev. Ne ?elim povedati, kaj jaz mislim, da je dobro za mlade, saj ne vem, ?e si tega mladi res ?elijo. Vpra?ati je treba njih«.

Kako mlade navdu?iti za redovno ?ivljenje? Vpra?ati je treba njih. Sam nimam konkretnih odgovorov. Vem pa, da ?e posebej pri delu za poklice, velja beseda apostola Pavla: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5).

Upam in verjamem, da se Bog mladih lahko dotakne preko vas. Zaradi sre?anja z vami, se jim lahko odpre nov ?ivljenjski program: nepomembno postane pomembno; postanejo pripravljeni na to, da se jim spremenijo vsi na?rti, ker je nebistveno jim naenkrat lahko postane bistveno.

I??ite stik z njimi in jim podarite doma?nost. Doma?nost je drugo ime za ljubezen. Prava doma?nost je tam, kjer lahko odlo?i? srce in si to, kar si. Ponudite jim tako doma?nost. Doma?nost bo pomagala, da bo njihov ideal redovnega ?ivljenja postal realen na najlep?i mo?en na?in. Spra?ujemo se kako kandidatom predstaviti ideal in realnost, zame je pa ?e ve?je vpra?anje, kako naj postane na?a realnost, da si postavljamo ideale?

ZAKLJU?EK

Dragi bratje in sestre, ne bodimo nemo?ni ob tem kar do?ivljamo. Lahko se vrtimo okrog nemo?i, obupa in temnih misli ali pa okoli Boga! Kak?no veselje je potovati skupaj z Jezusom, ki vedno daje prvenstvo ljubezni! Imejmo upanje, da bo naredil ?udovite stvari, ?e bomo bolj zaupali njemu kot pa lastni krhkosti, strahovom in skrbem!

Oprimimo se roke Bo?je Matere, ona je na? zgled in opora. Njen da je bil prva obljuba posve?enega ?ivljenja. Ni rekla da samo ob angelovem obisku, ampak da v bojih, iskanjih in molitvah. Da v bole?inah, veseljih in upanjih. Da v sleherni misli, kretnji, odlo?itvi. Naj bo njen da tudi na? da.

Marija Mati obljube - prosi za nas!

VRNITEV H KORENINAM – REDOVNE ZAOBLJUBE

VPRA?ANJA ZA POGOVOR

1. Kaj nas o redovnem ?ivljenju u?ijo prvi menihi?
2. Kako sodobni ?ivljenjski slog ogro?a ?ivljenje po zaobljubah?
3. Kako v svetu porabni?tva ohraniti duha ubo?tva?
4. Koliko cenimo in spodbujamo »ubo?tvo srca«?
5. Kako mladim redovnikom in redovnicam govorite o ubo?tvu?
6. Kako razumemo trditev, da je ?istost "kristalno ogledalo ve?nosti"?
7. Kak?ne izzive predstavlja obljuba ?istosti v dru?bi, kjer prevladuje hedonizem?
8. Duhovna ?istost – koliko govorite o njej in na kak?ne na?ine jo spodbujate?
9. Kako pokor??ino razumeti kot svobodo in ne podrejanje?
10. Kako pokor??ina pomaga graditi skupnost?
11. Kako se spopasti s te?avami, ki nastanejo zaradi napa?no razumljene pokor??ine?
12. Kak?na je dobrobit zvestobe obljubam?
13. Kak?no vlogo igra skupnost pri ohranjanju zvestobe zaobljubam?
14. Kak?en smisel ima redovno ?ivljenje v dobi, ki vse bolj postaja digitalna in virtualna?
15. Ali prepoznavate vero, upanje in ljubezen kot milost obnove redovnih obljub?
16. Kako mladim pribli?ati mo? in lepoto Bo?je ljubezni v kontekstu redovnega ?ivljenja?
17. Kako se soo?iti s pomanjkanjem veselja v skupnosti?
18. Na?e skupnosti so v glavnem ostarele – naj kljub temu verjamemo, da na?e ?ivljenje po obljubah lahko navdihne mlade?
19. Kak?no je molitveno ?ivljenje v na?ih skupnostih in kako bi jo radi po?ivili?
20. Kako ustvariti prostor dialoga z mladimi?
21. Kako digitalni svet uporabiti za pastoralo stikov? Ali ima kak?na skupnost dobre izku?nje?
22. Kako mladim pribli?ati doma?nost redovne skupnosti?
23. Kako lahko na?a skupnost postane za mlade ?ola duhovnega ?ivljenja?
24. Kako mladim predstaviti ideal redovnih zaobljub na privla?en na?in?
25. Kako se soo?iti z utrujenostjo in naveli?anostjo v redovnem ?ivljenju?
26. Kako nas lahko Marijin zgled vodi pri obnavljanju na?ih zaobljub?