Predavanje beneškega patriarha Francesca Moraglie ob dvajsetletnici Teološke fakultete Triveneta v Padovi
Msgr. Francesco Moraglia
Dies academicus
Padova, 18. februarja 2025
Uvodni govor
»KAKŠNA KULTURA ZA EVROPO?
RAZLOGI UPANJA V ČASU IZGUBLJENOSTI:
INTERPRETCIJA SEDANJOSTI, NAČRTOVANJE PRIHODNOSTI«
S.E. msgr. Francesco Moraglia, veliki kancler in beneški patriarh
Ekscelence, civilne in vojaške oblasti, vice veliki kancler, gospod predsednik in akademske oblasti, dragi učitelji in študenti in vsi tukaj navzoči.
Ko sem sprejel povabilo, naj imam uvodni govor za Dies academicus Teološke fakultete Triveneta ob dvajsetletnici njene ustanovitve (2005/2025), sem pomislil, da bi bilo koristno vprašati se o zapleteni in razkosani sodobni kulturi, v kateri deluje naša fakulteta v službi Cerkve in civilnih skupnosti severovzhoda, pri čemer stavi na svoje kompetence in svoj sensus Ecclesiae.
Fakulteta, skupnost učiteljev in študentov si prizadeva za služenje znanstvenemu spoznanju (didaktika in raziskovanje) ob upoštevanju stvarnosti v vseh njenih razsežnostih: je laboratorij filozofske in teološke kulture, ki se uporablja in se ne prilagaja nekritično očarljivim izzivom, ki nam jih ponuja današnja kultura. V dobi tehnoznanosti in še posebej umetne inteligence moramo z empatijo gledati na človeka, kakor zahteva Kristusova misel, ki animira naše bitje in postane tudi naša misel. Odmeva močan glas blaženega Antonija Rosminija: »Razmišljati moramo na veliko!« . Ta zahteva je nujnost, ne želja ali možnost; ne: »Misliti moramo na veliko!«
Gre za poskus orisati nekatere bistvene poteze, ki zadevajo današnjo kulturo, njene epohalne spodbude in v tem času zmede tako dojeti »razloge upanja«, ki nam preprečujejo, da bi tudi sami zapadli v zmedenost. Glede na to, da je to čas, ki nam ga je dano živeti, bi bilo nerealno, če bi ga zavrnili ali bi o njem mislili, da ga bomo preživeli nepoškodovani. Prej si želimo, da bi se v njem naselili ne glede na njegova kritična vprašanja: to je prvi korak, da smo na nivoju in da gradimo na morebitnih tokovih.
Jadra ne moremo pravilno usmeriti, če ne ocenimo dobro smeri vetra, ki jo izkušen mornar zna izračunati, zato tudi nasprotni veter lahko postane močna točka pri plovbi in pomaga pluti v različnih smereh. Izhajajoč iz kritičnih elementov moramo spoznati spodaj ležeče primere pristnosti ter jih očistiti vseh morebitnih izkrivljanj, ki vodijo na napačno pot. Ne glede na to, v katero smer piha veter, vseeno ostaja sila in tako tudi sile, ki razvnemajo sodobno kulturo in lahko tudi same postanejo močne točke. Evangelij je že v prvih stoletjih prerodil klasično kulturo. Evangeljske vrednote lahko prerodijo tudi kulturo našega časa in tako postanejo dejavnik novosti, izhajajoč iz danes navzočih hrepenenj po dobroti, lepoti in resnici in vse to preko konstruktivno kritičnega pogleda.
Iskati razloge upanja pomeni najprej ne obupati nad našim časom, ki ga bremenijo naraščajoči planetarni konflikti v zaskrbljujoči geopolitični situaciji, ki množi zbeganost in negotovost.
Zgovorna znamenja takšne izgubljenosti in negotovosti so tako izguba smisla v delovanju, kot zmedenost vesti, ki je poklicana k razločevanju, kot tudi pogosta in neosnovana nasilja, ki govorijo o pomanjkanju zavedanja. Na misel prihaja »banalnost zla«, kot jo opisuje Hannah Arendt. Vsemu temu se potem pridružuje tudi negativna sodba o Zahodu, kot bi mu morali pripisati vse najhujše, kar je ustvarilo človeštvo.
Človek, ki ga zaznamujejo takšne razdiralne napetosti, čuti v sebi klic, da jih premaga, začenši z glasom interior intimo meo et superior summo meo ki pri sv. Avguštinu kaže na navzočnost Njega, k postane najbolj notranji v intimnosti vesti same, istočasno pa se postavlja nad najbolj vzvišen vrh človeške osebe, jo priteguje k sebi in jo vabi da gre preko svoje revščine, svoje rane, svoje padce. Odrešenje je resničnost, ki je pred in nad, ki vabi in sklicuje; ni nekaj, ki si jo dajemo sami, čeprav k temu zavestno ali nezavedno vsi težimo. Ne gre zgolj za pojmovno abstrakcijo, ampak za živo in bivanjsko bogato srečanje z Gospodovim obličjem, ki razodeva Očeta in sklicuje k udeležbi pri trinitaričnem življenju.
V bližnji preteklosti si je človek v razvoju zahodne sodobne kulture domišljal odrešenje imanentizirati tako, da ga je iz presežnosti (ki preobraža in rešuje tudi sedanje življenje) prenesel na snovno raven, v bivanje v svetu. Za najbolj iluzorno in destruktivno se je izkazalo prepričanje, da človek odrešenje lahko uresniči sam. Iz te korenine so nastali socializmi in nacionalizmi, ki jih je oživljala utvara politične odličnosti. Utvara, da lahko uresničimo raj na zemlji in da lahko v zemeljskih pogojih presežemo končnost in krivičnost. Na ta način je domišljanje o človekoljubni rešitvi v izvoru najhujših diktatur, diskriminacij in nasilja, zaznamovanih z razkrojem osebne odgovornosti in dostojanstva osebe v masovni družbi.
V razosebljenju družbe s strani teh zveličavnih nadomestkov lahko vidimo eno od protislovij modernosti in sodobnosti ali pa paradoksen (in na svoj način koherenten) izid evolucije načela osebne subjektivnosti, potisnjenega v družbeno kolektivnost, da bi iz njega naredil individualni organizem, projekcijo Ega, ki v svoji temeljni enotnosti, ko je enkrat prenesen v strukturirano družbo nekega naroda, določa njeno monolitno enost, ki razkroji kompleksnost družbenega vesolja, raznolikega zaradi individualnosti posameznikov, ki ga sestavljajo.
V ponovnem pregledu razvoja moderne kulture odkrijemo na njenih začetkih in kot njen temelj – notranje oživljajoče načelo, ki ji je določalo tok – načelo subjektivnosti in njene vedno večje absolutizacije, ki na koncu nadomesti princip osebe, medtem ko jo skuša interpretirati in mu dati prenovljeno razumevanje.
Če ima torej princip osebe relacijski obseg, ki zadeva celoten smisel, princip subjektivnosti kot antropološki ključ za razumevanje posameznika razbija enotnost izkustva v dialektičnem nasprotju »jaza« z vsem, kar je »drugo«, saj se subjektu zoperstavi objekt, jazu to, kar je pred njim. Izkustvo se torej oblikuje kot biti-pred svetom (ali Bogom), ne več kot biti-v svetu med ljudmi, v odnosu z ljudmi in z Bogom, po vzorcu, ki bolj zvesto odseva krščansko logiko življenja v stanju učlovečenja, udeležbe v končni razsežnosti stvarstva in odgovornem sprejemanju njegovih meja ter občevanja z Bogom tudi v zakramentalnem življenju.
Postopni razvoj subjektivnega principa je na koncu spodkopal svet človeških odnosov iz vsaj dveh razlogov. Prvič, ker se je širjenje jaza nujno končalo z vstopom v konflikt s spoštovanjem, ki ga dolgujemo »drugim« subjektivnostim, do te mere, da je vdrlo v njihov prostor in na tisoč načinov spodkopalo dostojanstvo samo. Drugi razlog, zakaj se je ta paradigma frontalnosti v odnosu do sveta, objektivizacije nasprotja jaz/ne jaz, subjekt/objekt spremenil v neizogibno objektivno redukcijo drugega, pa tudi naravnega sveta in vse do nevtralizacije celotnega polja izkustva.
Objektivno potrditev tega imamo v globoki samoti današnjega človeka, v osamljenosti, ki je na videz zanikana, v resnici pa jo povečuje zapletenost mrež in povezav, ki nas projicirajo v silovito in prazno vsesplošno komunikacijo, zaradi katere odnosi izginjajo v trenutku, v katerem se sicer zdi – in tako se dejansko dogaja – da se množijo in olajšajo.
Dematerializiran, raztelesen odnos skupnega življenja v našem času je eden od sadov individualističnega subjektivizma, ki zaznamuje prispodobo modernosti. Dematerializiran odnos je lahak in nezavezujoč. Na koncu nas nezaznavno odtuji konkretni in boleči zapletenosti stvarnih odnosov, ki jih živimo v telesni navzočnosti, izkušnje iz »mesa in kosti«, ki dejansko kaže vsa znamenja vedno večje problematike vse do nezmožnosti, da bi jo obvladovali.
Václav Havel v govoru, ki ga je leta 1984 napisal za Univerzo v Toulousu, tam pa ga je prebral angleški dramaturg Tom Stoppard, ker on, kot pred kratkim iz zapora izpuščen disident, ni mogel zapustiti Češkoslovaške, je pokazal na vzroke sodobne kulturne odtujenosti tako v ločitvi sodobnega človeka od »naravnega sveta« – filozofija 20. stoletja jo je označevala kot Lebenswelt (dobesedno »življenjski svet«) – kot v abstraktni konstrukciji racionalistične interpretacije, ki jo je proizvedel tehno-scientistični mens, ki bi na koncu nevtraliziral področje pomena žive izkušnje v tem, kar ima najbolj pristno človeškega, življenje pa prepustil sterilnosti protokolarnih abstrakcij. Do te mere, da v totalitarnih režimih prepoznamo izraz te odtujenosti od stvarnega sveta izkustva, ki se hrani s tistimi prvinskimi koordinatami smisla, ki ga predhajajo in predstavljajo njegovo izvorno ozadje, hkrati pa nas napotujejo na neko onstranskost, ki je nerazpoložljiva za moč manipulacije in za uokvirjanje v tehno-znanstveno znanje. Havel pa nasprotno trdi, da »naš 'Jaz' prvinsko izpričuje [v smislu izvornega] ta svet in ga intimno potrjuje. Gre za svet naše doživete izkušnje, za svet, ki še ni brezbrižen, saj smo z njim intimno povezani z našo ljubeznijo, sovraštvom, spoštovanjem, prezirom, izročilom, z našimi koristmi in s tisto pred refleksivno pomenskostjo, iz katere se je porodila kultura.«
Na tej liniji razmišljanja se bo tudi razvijala okoljska občutljivost Vaclava Havla, ki mu spomin na mladost prikliče v spomin dimnik, ki se je na podeželju dvigal iz tovarne in umazal nebo z gostim črnkastim dimom kot »simbol nekega obdobja, ki hoče prestopiti meje naravnega sveta in njegovih norm in ga spremeniti v zgolj individualno zanimanje. […] To je simbol obdobja, ki zanika zavezujoč pomen osebne izkušnje, tako kot izkustvo skrivnosti in absolutnega, ter osebno izkušeni absolut kot merilo sveta nadomešča z novim, absolutnim artefaktom, brez skrivnosti […], neosebnim in nečloveškim. To je absolut tako imenovane objektivnosti: razumsko in objektivno poznavanje znanstvenega modela sveta.«
Štirideset let je minilo od Havlovega govora in te besede se zdijo danes – ko se na vseh ravneh govori o umetni inteligenci – nadvse aktualne in zaznavne v vsakdanjem izkustvu, simptom sterilizacije odnosov, razčlovečenja postopkov, razosebljenja človeških dejavnosti, kar je zaznavno skoraj na vseh področjih izkustev, od političnega življenja do delovnih odnosov, od univerzitetnega izobraževanja do javnega zdravstva.
Ni se zgodilo v kakem distopičnem romanu, ampak v Benetkah – kot mi je bilo povedano – ko je neka oseba ob zamenjavi zdravnika, na prošnjo za termin, »da bi se predstavila in pojasnila svoje splošno stanje« slišala odgovor: »Terminov nimam zato, da bi spoznal paciente: zdravim njihove bolezni. Pokličite me, ko boste imeli kak problem in vas bom sprejel.«
Zdravijo se torej bolezni, ne ljudje. Ni zanimanja, da bi jih spoznali, ker se je odnos zdravljenja razkrojil v logiki neosebnih protokolov, ki so vsekakor potrebni za znanstveno podlago statistične podlage, ki sčasoma izboljšuje učinkovitost postopkov in odziva pacientov, ki pa na koncu popolnoma pustijo ob strani človeka, njegovo kompleksnost in edinstveno občutljivost, njegovo klinično zgodovino, kot bi bili ti vidiki popolnoma nepomembni za učinke resničnega zdravljenja.
Očiten je odmik od izkušnje in od resničnosti življenja, nesmiseln in protisloven odmik, če pomislimo, koliko se danes govori in to upravičeno, o potrebnosti kompleksnega pogleda – multidisciplinarnega in interdisciplinarnega – na produktivnost tudi na delu, na kakovost življenja, da bi bilo človeško in v dobrih odnosih, na empatijo in poznavanje vseh vidikov – psiholoških, kulturnih in bivanjskih – v odnosih med zdravnikom in pacientom.
Obstaja pa še eno protislovje: živa izkušnja elementarnega obzorja pomena nekega izvirnika (»narava«), ki je pred subjektom, ki je vanj zakoreninjen in se z njim povezuje – kar Havel pokaže kot tisto, od česar nas je tehno-znanstvena sodobnost odtujila – postane mit nekih sanj o ponovni osvojitvi pristnosti, ko se obravnava kot neomadeževano področje obnovljivega življenja, neke »vrnitve k naravi«, ali celo kot nekaj neutemeljenega, nasprotnega življenju samemu – do te mere, da ga je treba zavrniti in zanikati tudi proti elementarni očitnosti – ko gre za uveljavitev svobode, ki jo hočemo absolutno in brezpogojno, ab-solutno, v etimološkem pomenu odvezano vsake vezi, tudi od resničnosti same, začenši s telesnostjo.
Toda če je naravni svet, o katerem govori Havel, Lebenswelt fenomenoloških in eksistencialističnih filozofij, začenši z mislijo Edmunda Husserla – oziroma dobesedno prevedeno »svet življenja« ali »življenjski svet« - tedaj ta narava ni nič drugega, kot stvarnost bivanja v konkretnosti, in to protislovje bi morali ponovno sestaviti v enotnem razumevanju izkustva kot nujno vezanega na stvarnost.
Havel še piše: »Ne smemo se sramovati, da smo sposobni čutiti ljubezen, prijateljstvo, solidarnost, sočutje in strpnost, pač pa ravno nasprotno: te temeljne razsežnosti naše človečnosti moramo osvoboditi iz njihovega »zasebnega« izgnanstva in jih sprejeti kot edino pristno izhodišče pomembne človeške skupnosti. Voditi nas mora naš razum in v vseh okoliščinah moramo služiti resnici kot našemu temeljnemu izkustvu.«
Tirnica sodobne subjektivnosti – pospešena v samoljuben subjektivizem – ni naredila samozadostne tudi družbene razsežnosti življenja, ki so nazadnje ugotovile, da niso nič drugega, kot projekcija individualne subjektivnosti, ki se zadovolji v skoraj dobesednem sozvočju lastnih misli, lastnih besed, skupnih kodeksov, ki na koncu postanejo prazni in pomirjajoči slogani pripadnosti neki skupnosti subjektov, ki jih združuje ena sama misel, kit bi šlo za izraz enega samega subjekta, ki se ponovi tolikokrat, kolikor je subjektov-prikazni, ki številčno sestavljajo skupino.
Pred tem včasih niso imune niti notranje dinamike nekaterih cerkvenih skupin, ko iz vira Cerkve našega časa vstaja dvom, ki se včasih prevaja v pomirjujoče niše, v katerih lahko najdemo cono udobja nekega dogovora o nizu trditev in neproblematičnih načinov življenja in lastnih dejstev, in ki jih je treba prepoznati kot sebi sorodne, po katerih se je treba zgledovati in jih ponavljati. Na ta način na koncu pridemo do oblik protokolarne »normalizacije«, ki se ne razlikuje veliko od abstraktnih konstruktov tehno-znanstvene kulture, ki z objektivacijo vitalnosti izkušnje ne glede na njeno kompleksnost, konkretno bivanje naredijo nepristno.
Nenavadno protislovje sodobnosti: največji subjektivizem se je razširil do neverjetnega, ki se izraža v družbenem subjektivizmu in se prevaja v masifikacijo svobode, razrešene vseh vezi, ker je mišljena kot popolno gospostvo Jaza, s tem pa se svoboda izniči v svojem nasprotju.
Smo pred subjektivističnim in razosebljajočim vzgibom identitete in misli, tako da tam, kjer je impulz nenadzorovane svobode največji, tako da se dviga proti bistvenim koordinatam resničnosti in življenja – nekoč bi - brez strahu, da bomo narobe razumljeni, resničnosti narave – no, te koordinate so dojete kot omejujoči in frustrirajoči pogoji in ne kot pogoji bivanja in potemtakem same možnosti življenja, mišljenja in delovanja za dobro, brez katerih nič ne bi bilo mogoče; kljub temu pa se zdi da subjektivistični vzgib močnejši kot kadar koli prej. Do te mere, da se postavlja proti sami življenjski pripadnosti in svojim koreninam, svojemu okolju, svojemu obstoju, svoji kulturi.
Poteka torej proces, po katerem je zahodna civilizacija proizvedla najslabše, kar je človeška družba izrazila v svoji več tisočletni zgodovini. Degeneracija tega procesa je v zadnjih letih privedla – na meji grotesknega – do retorike o »politični korektnosti«, do ekscesov tako imenovane kulture izbrisa in prebujenske ideologije, z delovanjem, iztrganim iz razumevanja zgodovinskega in kulturnega konteksta, v katerem so določene umetniške in miselne stvaritve prišle na dan in v katerem lahko še enkrat prepoznamo izraz tistega vzgiba, ki abstrahira od kompleksnosti stvarnosti in samega življenja in ga niti ni sposoben srečati in govoriti človekovemu srcu.
Na konferenci, ki je vila novembra 2024 v Madridu, se je francoski filozof Rémi Brague – strokovnjak za islamsko, judovsko in krščansko misel srednjega veka – spraševal po izvoru in pomenu sovraštva do sebe, ki je v zahodnem človeku dozorelo v pozni moderni, in razloge zanj diagnosticiral v abstrahiranju od stvarnosti kot rezultatu svobode, pojmovane kot absolutna volja po samoodločanju v vseh razsežnostih bivanja in življenja. In je zatrdil: »Postmoderni človek ima nemogoče sanje o radikalnem samodoločanju o sebi in zase, o duši, ki leti nad stvarnostjo in pristane na telesu, ki si ga izbere, na dobi, za katero se odloči, na kraju, ki ji je ljubši, itd. Zato sta subjekt in objekt takšne ljubezni končna točka individualnosti, v kateri ni konkretnega bivanja, to je telesnega in zgodovinskega. Rad ima to, kar bi rad bil, in sovraži to, kar je, vse kar počne vse, kar je.«
Po Bragueju naj bi sovraštvo do sebe zahodnega človeka povzročila neka oblika »samo-zavisti«, ki je s seboj prinesla željo po samouničenju, ki naj bi posledično predstavljala »najpopolnejšo obliko samodoločanja«, saj, nadaljuje francoski mislec, »sovraštvo do samega sebe zahodnega človeka za objekt nima posameznika v njegovem temeljnem jedru, ampak prej vse tisto, kar ga določa od zunaj.«
V ločitvi vseh smiselnih vezi z vsem, kar ga predhaja ali ga obkroža, z vsemi življenjskimi pomeni, ki so obdarjeni z neko stabilnostjo, subjekt dejansko verjame, da dosege največjo svobodo. Abstraktno mišljena svoboda, zasnovana v odsotnosti vsebinskih predlogov smisla, kar je samo središče sodobnega nihilizma, in se odraža v napačnem razumevanju načela laičnosti, razumljene kot nevtralizacija/odsotnost – na področju javnega življenja - vsake konotacije zgodovinsko določenega religioznega pomena, ki se nanaša na transcendenco kot zadnje obzorje. Tako bolj ali manj zavedno načrtuje svoje izkoreninjenje. Kot da bi neka rastlina lahko živela, potem ko bi se odstranila iz zemlje, ki jo hrani.
Simone Weil v delu L'enracinement, ki je bilo v italijanščino prevedeno pod naslovom La prima radice, prepoznava v zakoreninjenosti (kot dobesedno zveni izvirni naslov) »morda najpomembnejšo in necenjeno potrebo človeške duše«, »ki je med tistimi, ki jo je najtežje opredeliti.« Pomen ji vrača s temi izrazi: »Po svoji stvarni, aktivni in naravni udeleženosti v obstoju skupnosti, ki ohranja žive določene zaklade preteklosti in določene slutnje prihodnosti, ima človeško bitje korenino. Naravna udeležba, to je samodejno naložena s krajem, rojstvom, poklicem, okoljem. Vsak človek potrebuje več korenin. Skoraj vse svoje moralno, intelektualno in duhovno življenje mora prejeti skozi okolja, ki jim naravno pripada.«
Na podlagi tega pojma zakoreninjenosti, je Weil sama v izkoreninjenju prepoznala najhujšo patologijo njej sodobnega evropskega človeka, ki je v uničenju polnega odnosa, živetega v prvinskih koordinatah izkustva, lastnega časa, lastnega življenjskega prostora, lastne zgodovine in lastnega naravnega okolja, od česar so odvisna stanja diskontinuitete in fragmentacije, ki jih poznamo, skratka tista splošna odtujenost, ki smo jo obravnavali na začetku kot stanje splošno doživete zmedenosti.
Drugačnega mnenja je francoski filozof François Jullien, ki z vidika neverujočega, kot opredeljuje samega sebe, zavrača pojma »korenine« in »identiteta«, saj sta po njegovem mnenju podvržena samoreferenčni in identitarnemu pogledu, ter predlaga, da bi o krščanstvu ponovno premislili kot o »viru«, kar bi najbolj zvesto odsevalo njegovo univerzalno odprtost in meni, da je dobro izpričano v novozaveznih spisih, predvsem pri Pavlu, v katerem prepoznava primer »pozitivnega« izkoreninjena iz partikularizma zgodovinske in kulturne umeščenosti, ki jo spodbudi poklicanost k tisti univerzalnosti človeškega, ki je predstavljala eno od najbolj izvirnih in rodovitnih potez krščanske vere.
Ti dve perspektivi se med seboj ne izključujeta, saj se Simone Weil – na področju, ki je Françoisu Jullienu popolnoma neznano – strinja s »pozitivnostjo« prostovoljnega izkoreninjenja tistega, kar je skrčeno na poseben interes, kot to srečamo v krščanski duhovnosti in v mistiki, ki – po poteh samote, usmerjenimi k Božji Ljubezni in univerzalnemu dobremu – povrne možnosti pristnih vezi ter nove in bolj resnične zakoreninjenosti, kar na tej točki ne bi bilo nič drugega, kot ponovno zedinjenje sveta in ponovna sestava smisla temelja Dobrega, to je same Božje biti, resnične, edinstvene, univerzalne, absolutne in kot take edine sposobne srečati človeka v njegovem stvarnem življenju, edine, ki zagotavlja obnovo prepleta pristnih odnosov, v katerih se na novo in zares zakorenini.
Zahodnoevropska kultura, ki je izpeljala sintezo med Atenami, Jeruzalemom in Rimom – z razčlenitvijo njenih misli in motivov – se identificira v univerzalnosti vrednot in načel, ki izražajo človeško vseh časov in krajev, začenši z nedotakljivim dostojanstvom osebe. Vsaj v tem, kar je temeljna plast teh vrednost in načel, pod katero bi se razpustilo človeštvo samo, ne upoštevajoč – med drugim – izredno pluralnost kultur in občutljivosti, ki so se uveljavile v zgodovini, od katerih vsaka obuja nekatere odtenke, ki tudi sestavljajo smisel trenutnih nasprotij, začenši z nerešljivim protislovjem svobode, ki se obrača proti zgodovini lastne osvoboditve in načrtuje odstranitev svojega nedotakljivega in absolutnega temelja.
Današnjemu človeku ne manjka vseh globokih notranjih vzgibov, ki so ga še vedno sposobni usmeriti k Resničnemu in Dobremu in da preko njih – v temeljni edinosti izkušnje, ki jo moderni imenujemo subjekt in bi jo morali imenovati oseba – srečati Enost Božjega bitja, ki ga presega in predstavlja zadnjo oporno točko smisla, brez katerega se razlije tisti nihilistični pogled, ki se končno obrne v samo-delegitimizacijo sodobnega človeka in v samouničevalno držo, v sovraštvo do sebe, v razgradnjo vsega, vse do osnove narave same, ki ga predhaja in ga hrani, kot proizvod kulture, dojete kot »pogojujoče meje«, ne pa kot »pogoj bivanja« in jo je kot takšno treba zavrniti in odstraniti.
Seveda ne manjka vzgibov k Resnici in Dobremu, kjer je k njima obrnjeno človekovo srce, ki od stvarjenja nosi v sebi odtis Besede, Kristusovo obličje. To zaznavamo v neštetih in včasih presenetljivih doživetjih, v katerih čutimo vzgibe pristne človeškosti, dobrih odnosov, pomoči in skrbi, neke »naravne ljubezni«, da tako rečemo, ki jo spodbuja naravna usmerjenost, ki zna na dnu človekovega srca še vedno prepoznati smer dobrega in si ga želeti.
Če se vrnemo h govoru Vaclava Havla, bi danes torej šlo za vprašanje, ali smo »sposobni obnoviti naravni svet kot pravo področje politike, rehabilitirati osebno izkušnjo ljudi kot prvo merilo stvari, postaviti moralnost nad politiko in odgovornost nad svoje želje, dati pomen človeški skupnosti, obnoviti vsebino človeškega jezika, rekonstruirati »Jaz« - človeka, avtonomnega, celovitega, dostojanstvenega kot jedro vsega družbenega delovanja, odgovornega za nas same, ker smo povezani z nekaj večjega in sposobnega nekaj žrtvovati, v skrajnih primerih tudi vse, od svojega cvetočega in banalnega zasebnega življenja [..] v dobro tega, kar življenju daje pomen.«
Razlogi upanja, in to ne za neko abstraktno boljšo prihodnost, ampak za prenovljeno izkušnjo resničnosti, trdno zasidrano v izkustvu in v temeljnih koordinatah bivanjske usmerjenosti, so tudi danes umeščeni v to sposobnost univerzalnosti, ki je sposobnost Resnice, Dobrote, Lepote, in po njih Boga, ki v intimnosti usposablja človekovo srce tudi takrat, ko se zdi, da se je obrnilo od primarnih virov smisla in se izgublja v zasledovanju zavajajočih videzov.
V govoru, ki je bil osredotočen na Evropo maja 2016, je papež Frančišek želel »nov evropski humanizem, nenehno pot humanizacije«, čemur služijo »spomin, pogum, zdrava in človeška utopija« in je to še dodatno pojasnil: »Sanjam mlado Evropo, ki je še vedno sposobna biti mati; mati, ki ima življenje, ker spoštuje življenje in daje življenjsko upanje. Sanjam Evropo, ki poskrbi za otroka, ki kot brat pomaga revnim in tistim, ki pridejo iskat sprejetost, ker nima ničesar več in prosi za zaščito. Sanjam Evropo, ki posluša in ceni bolne in ostarele, da jih ne bi spremenili v neproduktivne predmete za zavrženje. Sanjam Evropo, v kateri biti migrant ne bo zločin, ampak povabilo k večji zavezanosti k dostojanstvu celotnega človeka. Sanjam Evropo, kjer bodo mladi dihali čist zrak poštenja, ljubili lepoto kulture in preprostega življenja, ki ga ne bodo kvarile neskončne potrebe potrošništva; kjer bosta poroka in rojstvo otrok odgovornost in veliko veselje, ne pa problem zaradi pomanjkanja dovolj stabilne službe. Sanjam Evropo družin z resnično učinkovitimi politikami, ki bodo bolj osredotočene na obraze kot na številke, bolj na rojstva otrok kot na povečanje premoženja. Sanjam Evropo, ki pospešuje in varuje pravice vseh, ne da bi pozabila na dolžnosti do vseh. Sanjam Evropo, za katero ne bomo mogli reči, da je bila njena zavezanost človekovim pravicam njena zadnja utopija.«
Če se na koncu vrnemo tja, od koder smo krenili, oziroma k dvajsetim letom življenja naše Teološke fakultete, se želim zahvaliti vsem ženam in možem, ki so si v teh letih sledili na področju vodenja fakultete, raziskovanja, poučevanja, upravljanja, na različnih ravneh, zlasti pa študentom – klerikom, posvečenim in laikom – zanje je bila fakulteta ustanovljena in živi v službi ne samo naših Cerkva, ampak tudi našega ozemlja, naših ljudi, da bi bila kultura vedno sposobna naslavljati in zanimati vse razsežnosti in strune človeka; vse, brez izjem.
Ponavljam željo, da bi Teološka fakulteta Triveneta znala razlagati resnico o človeku našega časa, ki je od vedno človek v Božji luči. In ravno luči je papež Frančišek primerjal teologijo v govoru, ki ga je imel 9. decembra 2024 udeležencem na mednarodnem kongresu, ki je bil posvečen njenim prihodnjim obetom: »Ko pomislim na teologijo, mi pride na misel luč. […] Luč je diskretna, prijazna, ponižna in zato ostaja nevidna. Luč je prijazna. Takšna je tudi teologija: opravlja skrito in ponižno delo, da se pokaže Kristusova luč in luč njegovega evangelija.«
Na misel mi prihaja pesem ali bolje molitev, ki jo je sestavil Janez Henrik Newman, veliki teolog 19. stoletja, ki zaradi svoje nadvse aktualne misli ter ob upoštevanju njegovega teološkega dela in njegovega življenja danes za mnoge predstavlja lastnosti, da bi bil prištet med cerkvene učitelje. Ta molitev je bila napisana v težkem obdobju njegovega življenja in splošno znana kot Vodi me, dobrotna luč, v kateri je dobrotna luč Bog sam.
V izkušnjah skupnosti učiteljev in študentov, Teološka fakulteta – po drugem posrečenem izrazu našega papeža – pomaga, da »skupaj prevrejo oblike teološke misli z oblikami drugih znanj.« Naša fakulteta naj bo dobrotna in sijoča luč, ki naj seže onstran področja tistih, ki sodelujejo v akademskih tečajih in naj se vsem postavi kot orodje razumnosti vere, da bodo okušali lepoto Božjih stvari v resnični in veseli potopitvi v življenje milosti.
