杏MAP导航

Msgr. Francesco Moraglia

Dies academicus
Padova, 18. februarja 2025

Uvodni govor
»KAK?NA KULTURA ZA EVROPO? 
RAZLOGI UPANJA V ?ASU IZGUBLJENOSTI:
INTERPRETCIJA SEDANJOSTI, NA?RTOVANJE PRIHODNOSTI«
S.E. msgr. Francesco Moraglia, veliki kancler in bene?ki patriarh

Ekscelence, civilne in voja?ke oblasti, vice veliki kancler, gospod predsednik in akademske oblasti, dragi u?itelji in ?tudenti in vsi tukaj navzo?i.

Ko sem sprejel povabilo, naj imam uvodni govor za Dies academicus Teolo?ke fakultete Triveneta ob dvajsetletnici njene ustanovitve (2005/2025), sem pomislil, da bi bilo koristno vpra?ati se o zapleteni in razkosani sodobni kulturi, v kateri deluje na?a fakulteta v slu?bi Cerkve in civilnih skupnosti severovzhoda, pri ?emer stavi na svoje kompetence in svoj sensus Ecclesiae.

Fakulteta, skupnost u?iteljev in ?tudentov si prizadeva za slu?enje znanstvenemu spoznanju (didaktika in raziskovanje) ob upo?tevanju stvarnosti v vseh njenih razse?nostih: je laboratorij filozofske in teolo?ke kulture, ki se uporablja in se ne prilagaja nekriti?no o?arljivim izzivom, ki nam jih ponuja dana?nja kultura. V dobi tehnoznanosti in ?e posebej umetne inteligence moramo z empatijo gledati na ?loveka, kakor zahteva Kristusova misel, ki animira na?e bitje in postane tudi na?a misel.  Odmeva mo?an glas bla?enega Antonija Rosminija: »Razmi?ljati moramo na veliko!« . Ta zahteva je nujnost, ne ?elja ali mo?nost; ne: »Misliti moramo na veliko!«

Gre za poskus orisati nekatere bistvene poteze, ki zadevajo dana?njo kulturo, njene epohalne spodbude in v tem ?asu zmede tako dojeti »razloge upanja«, ki nam prepre?ujejo, da bi tudi sami zapadli v zmedenost. Glede na to, da je to ?as, ki nam ga je dano ?iveti, bi bilo nerealno, ?e bi ga zavrnili ali bi o njem mislili, da ga bomo pre?iveli nepo?kodovani. Prej si ?elimo, da bi se v njem naselili ne glede na njegova kriti?na vpra?anja: to je prvi korak, da smo na nivoju in da gradimo na morebitnih tokovih.

Jadra ne moremo pravilno usmeriti, ?e ne ocenimo dobro smeri vetra, ki jo izku?en mornar zna izra?unati, zato tudi nasprotni veter lahko postane mo?na to?ka pri plovbi in pomaga pluti v razli?nih smereh. Izhajajo? iz kriti?nih elementov moramo spoznati spodaj le?e?e primere pristnosti ter jih o?istiti vseh morebitnih izkrivljanj, ki vodijo na napa?no pot. Ne glede na to, v katero smer piha veter, vseeno ostaja sila in tako tudi sile, ki razvnemajo sodobno kulturo in lahko tudi same postanejo mo?ne to?ke. Evangelij je ?e v prvih stoletjih prerodil klasi?no kulturo. Evangeljske vrednote lahko prerodijo tudi kulturo na?ega ?asa in tako postanejo dejavnik novosti, izhajajo? iz danes navzo?ih hrepenenj po dobroti, lepoti in resnici in vse to preko konstruktivno kriti?nega pogleda.

Iskati razloge upanja pomeni najprej ne obupati nad na?im ?asom, ki ga bremenijo nara??ajo?i planetarni konflikti v zaskrbljujo?i geopoliti?ni situaciji, ki mno?i zbeganost in negotovost.

Zgovorna znamenja tak?ne izgubljenosti in negotovosti so tako izguba smisla v delovanju, kot zmedenost vesti, ki je poklicana k razlo?evanju, kot tudi pogosta in neosnovana nasilja, ki govorijo o pomanjkanju zavedanja. Na misel prihaja »banalnost zla«, kot jo opisuje Hannah Arendt.  Vsemu temu se potem pridru?uje tudi negativna sodba o Zahodu, kot bi mu morali pripisati vse najhuj?e, kar je ustvarilo ?love?tvo. 

?lovek, ki ga zaznamujejo tak?ne razdiralne napetosti, ?uti v sebi klic, da jih premaga, za?en?i z glasom interior intimo meo et superior summo meo  ki pri sv. Avgu?tinu ka?e na navzo?nost Njega, k postane najbolj notranji v intimnosti vesti same, isto?asno pa se postavlja nad najbolj vzvi?en vrh ?love?ke osebe, jo priteguje k sebi in jo vabi da gre preko svoje rev??ine, svoje rane, svoje padce. Odre?enje je resni?nost, ki je pred in nad, ki vabi in sklicuje; ni nekaj, ki si jo dajemo sami, ?eprav k temu zavestno ali nezavedno vsi te?imo. Ne gre zgolj za pojmovno abstrakcijo, ampak za ?ivo in bivanjsko bogato sre?anje z Gospodovim obli?jem, ki razodeva O?eta in sklicuje k udele?bi pri trinitari?nem ?ivljenju.

V bli?nji preteklosti si je ?lovek v razvoju zahodne sodobne kulture domi?ljal odre?enje imanentizirati tako, da ga je iz prese?nosti (ki preobra?a in re?uje tudi sedanje ?ivljenje) prenesel na snovno raven, v bivanje v svetu. Za najbolj iluzorno in destruktivno se je izkazalo prepri?anje, da ?lovek odre?enje lahko uresni?i sam. Iz te korenine so nastali socializmi in nacionalizmi, ki jih je o?ivljala utvara politi?ne odli?nosti. Utvara, da lahko uresni?imo raj na zemlji in da lahko v zemeljskih pogojih prese?emo kon?nost in krivi?nost. Na ta na?in je domi?ljanje o ?lovekoljubni re?itvi v izvoru najhuj?ih diktatur, diskriminacij in nasilja, zaznamovanih z razkrojem osebne odgovornosti in dostojanstva osebe v masovni dru?bi.

V razosebljenju dru?be s strani teh zveli?avnih nadomestkov lahko vidimo eno od protislovij modernosti in sodobnosti ali pa paradoksen (in na svoj na?in koherenten) izid evolucije na?ela osebne subjektivnosti, potisnjenega v dru?beno kolektivnost, da bi iz njega naredil individualni organizem, projekcijo Ega, ki v svoji temeljni enotnosti, ko je enkrat prenesen v strukturirano dru?bo nekega naroda, dolo?a njeno monolitno enost, ki razkroji kompleksnost dru?benega vesolja, raznolikega zaradi individualnosti posameznikov, ki ga sestavljajo.

V ponovnem pregledu razvoja moderne kulture odkrijemo na njenih za?etkih in kot njen temelj – notranje o?ivljajo?e na?elo, ki ji je dolo?alo tok – na?elo subjektivnosti in njene vedno ve?je absolutizacije, ki na koncu nadomesti princip osebe, medtem ko jo sku?a interpretirati in mu dati prenovljeno razumevanje.

?e ima torej princip osebe relacijski obseg, ki zadeva celoten smisel, princip subjektivnosti kot antropolo?ki  klju? za razumevanje posameznika razbija enotnost izkustva v dialekti?nem nasprotju »jaza« z vsem, kar je »drugo«, saj se subjektu zoperstavi objekt, jazu to, kar je pred njim. Izkustvo se torej oblikuje kot biti-pred svetom (ali Bogom), ne ve? kot biti-v svetu med ljudmi, v odnosu z ljudmi in z Bogom, po vzorcu, ki bolj zvesto odseva kr??ansko logiko ?ivljenja v stanju u?love?enja, udele?be v kon?ni razse?nosti stvarstva in odgovornem sprejemanju njegovih meja ter ob?evanja z Bogom tudi v zakramentalnem ?ivljenju.

Postopni razvoj subjektivnega principa je na koncu spodkopal svet ?love?kih odnosov iz vsaj dveh razlogov. Prvi?, ker se je ?irjenje jaza nujno kon?alo z vstopom v konflikt s spo?tovanjem, ki ga dolgujemo »drugim« subjektivnostim, do te mere, da je vdrlo v njihov prostor in na tiso? na?inov spodkopalo dostojanstvo samo. Drugi razlog, zakaj se je ta paradigma frontalnosti v odnosu do sveta, objektivizacije nasprotja jaz/ne jaz, subjekt/objekt spremenil v neizogibno objektivno redukcijo drugega, pa tudi naravnega sveta in vse do nevtralizacije celotnega polja izkustva.

Objektivno potrditev tega imamo v globoki samoti dana?njega ?loveka, v osamljenosti, ki je na videz zanikana, v resnici pa jo pove?uje zapletenost mre? in povezav, ki nas projicirajo v silovito in prazno vsesplo?no komunikacijo, zaradi katere odnosi izginjajo v trenutku, v katerem se sicer zdi – in tako se dejansko dogaja – da se mno?ijo in olaj?ajo.

Dematerializiran, raztelesen odnos skupnega ?ivljenja v na?em ?asu je eden od sadov individualisti?nega subjektivizma, ki zaznamuje prispodobo modernosti. Dematerializiran odnos je lahak in nezavezujo?. Na koncu nas nezaznavno odtuji konkretni in bole?i zapletenosti stvarnih odnosov, ki jih ?ivimo v telesni navzo?nosti, izku?nje iz »mesa in kosti«, ki dejansko ka?e vsa znamenja vedno ve?je problematike vse do nezmo?nosti, da bi jo obvladovali.

Václav Havel v govoru, ki ga je leta 1984 napisal za Univerzo v Toulousu, tam pa ga je prebral angle?ki dramaturg Tom Stoppard, ker on, kot pred kratkim iz zapora izpu??en disident, ni mogel zapustiti ?e?koslova?ke, je pokazal na vzroke sodobne kulturne odtujenosti tako v lo?itvi sodobnega ?loveka od »naravnega sveta« – filozofija 20. stoletja jo je ozna?evala kot Lebenswelt (dobesedno »?ivljenjski svet«) – kot v abstraktni konstrukciji racionalisti?ne interpretacije, ki jo je proizvedel tehno-scientisti?ni mens, ki bi na koncu nevtraliziral podro?je pomena ?ive izku?nje v tem, kar ima najbolj pristno ?love?kega, ?ivljenje pa prepustil sterilnosti protokolarnih abstrakcij. Do te mere, da v  totalitarnih re?imih prepoznamo izraz te odtujenosti od stvarnega sveta izkustva, ki se hrani s tistimi prvinskimi koordinatami smisla, ki ga predhajajo in predstavljajo njegovo izvorno ozadje, hkrati pa nas napotujejo na neko onstranskost, ki je nerazpolo?ljiva za mo? manipulacije in za uokvirjanje v tehno-znanstveno znanje. Havel pa nasprotno trdi, da »na? 'Jaz' prvinsko izpri?uje [v smislu izvornega] ta svet in ga intimno potrjuje. Gre za svet na?e do?ivete izku?nje, za svet, ki ?e ni brezbri?en, saj smo z njim intimno povezani z na?o ljubeznijo, sovra?tvom, spo?tovanjem, prezirom, izro?ilom, z na?imi koristmi in s tisto pred refleksivno pomenskostjo, iz katere se je porodila kultura.« 

Na tej liniji razmi?ljanja se bo tudi razvijala okoljska ob?utljivost Vaclava Havla, ki mu spomin na mladost prikli?e v spomin dimnik, ki se je na pode?elju dvigal iz tovarne in umazal nebo z gostim ?rnkastim dimom kot »simbol nekega obdobja, ki ho?e prestopiti meje naravnega sveta in njegovih norm in ga spremeniti v zgolj individualno zanimanje. […] To je simbol obdobja, ki zanika zavezujo? pomen osebne izku?nje, tako kot izkustvo skrivnosti in absolutnega, ter osebno izku?eni absolut kot merilo sveta nadome??a z novim, absolutnim artefaktom, brez skrivnosti […], neosebnim in ne?love?kim. To je absolut tako imenovane objektivnosti: razumsko in objektivno poznavanje znanstvenega modela sveta.« 

?tirideset let je minilo od Havlovega govora in te besede se zdijo danes – ko se na vseh ravneh govori o umetni inteligenci – nadvse aktualne in zaznavne v vsakdanjem izkustvu, simptom sterilizacije odnosov, raz?love?enja postopkov, razosebljenja ?love?kih dejavnosti, kar je zaznavno skoraj na vseh podro?jih izkustev, od politi?nega ?ivljenja do delovnih odnosov, od univerzitetnega izobra?evanja do javnega zdravstva.

Ni se zgodilo v kakem distopi?nem romanu, ampak v Benetkah – kot mi je bilo povedano – ko je neka oseba ob zamenjavi zdravnika, na pro?njo za termin, »da bi se predstavila in pojasnila svoje splo?no stanje« sli?ala odgovor: »Terminov nimam zato, da bi spoznal paciente: zdravim njihove bolezni. Pokli?ite me, ko boste imeli kak problem in vas bom sprejel.«

Zdravijo se torej bolezni, ne ljudje. Ni zanimanja, da bi jih spoznali, ker se je odnos zdravljenja razkrojil v logiki neosebnih protokolov, ki so vsekakor potrebni za znanstveno podlago statisti?ne podlage, ki s?asoma izbolj?uje u?inkovitost postopkov in odziva pacientov, ki pa na koncu popolnoma pustijo ob strani ?loveka, njegovo kompleksnost in edinstveno ob?utljivost, njegovo klini?no zgodovino, kot bi bili ti vidiki popolnoma nepomembni za u?inke resni?nega zdravljenja.

O?iten je odmik od izku?nje in od resni?nosti ?ivljenja, nesmiseln in protisloven odmik, ?e pomislimo, koliko se danes govori in to upravi?eno, o potrebnosti kompleksnega pogleda – multidisciplinarnega in interdisciplinarnega – na produktivnost tudi na delu, na kakovost ?ivljenja, da bi bilo ?love?ko in v dobrih odnosih, na empatijo in poznavanje vseh vidikov – psiholo?kih, kulturnih in bivanjskih – v odnosih med zdravnikom in pacientom.

Obstaja pa ?e eno protislovje: ?iva izku?nja elementarnega obzorja pomena nekega izvirnika (»narava«), ki je pred subjektom, ki je vanj zakoreninjen in se z njim povezuje – kar Havel poka?e kot tisto, od ?esar nas je tehno-znanstvena sodobnost odtujila – postane mit nekih sanj o ponovni osvojitvi pristnosti, ko se obravnava kot neomade?evano podro?je obnovljivega ?ivljenja, neke »vrnitve k naravi«, ali celo kot nekaj neutemeljenega, nasprotnega ?ivljenju samemu – do te mere, da ga je treba zavrniti in zanikati tudi proti elementarni o?itnosti – ko gre za uveljavitev svobode, ki jo ho?emo absolutno in brezpogojno, ab-solutno, v etimolo?kem pomenu odvezano vsake vezi, tudi od resni?nosti same, za?en?i s telesnostjo.

Toda ?e je naravni svet, o katerem govori Havel, Lebenswelt fenomenolo?kih in eksistencialisti?nih filozofij, za?en?i z mislijo Edmunda Husserla – oziroma dobesedno prevedeno »svet ?ivljenja« ali »?ivljenjski svet« - tedaj ta narava ni ni? drugega, kot stvarnost bivanja v konkretnosti, in to protislovje bi morali ponovno sestaviti v enotnem razumevanju izkustva kot nujno vezanega na stvarnost.

Havel ?e pi?e: »Ne smemo se sramovati, da smo sposobni ?utiti ljubezen, prijateljstvo, solidarnost, so?utje in strpnost, pa? pa ravno nasprotno: te temeljne razse?nosti na?e ?love?nosti moramo osvoboditi iz njihovega »zasebnega« izgnanstva in jih sprejeti kot edino pristno izhodi??e pomembne ?love?ke skupnosti. Voditi nas mora na? razum in v vseh okoli??inah moramo slu?iti resnici kot na?emu temeljnemu izkustvu.« 

Tirnica sodobne subjektivnosti – pospe?ena v samoljuben subjektivizem – ni naredila samozadostne tudi dru?bene razse?nosti ?ivljenja, ki so nazadnje ugotovile, da niso ni? drugega, kot projekcija individualne subjektivnosti, ki se zadovolji v skoraj dobesednem sozvo?ju lastnih misli, lastnih besed, skupnih kodeksov, ki na koncu postanejo prazni in pomirjajo?i slogani pripadnosti neki skupnosti subjektov, ki jih zdru?uje ena sama misel, kit bi ?lo za izraz enega samega subjekta, ki se ponovi tolikokrat, kolikor je subjektov-prikazni, ki ?tevil?no sestavljajo skupino.

Pred tem v?asih niso imune niti notranje dinamike nekaterih cerkvenih skupin, ko iz vira Cerkve na?ega ?asa vstaja dvom, ki se v?asih prevaja v pomirjujo?e ni?e, v katerih lahko najdemo cono udobja nekega dogovora o nizu trditev in neproblemati?nih na?inov ?ivljenja in lastnih dejstev, in ki jih je treba prepoznati kot sebi sorodne, po katerih se je treba zgledovati in jih ponavljati. Na ta na?in na koncu pridemo do oblik protokolarne »normalizacije«, ki se ne razlikuje veliko od abstraktnih konstruktov tehno-znanstvene kulture, ki z objektivacijo vitalnosti izku?nje ne glede na njeno kompleksnost, konkretno bivanje naredijo nepristno.

 Nenavadno protislovje sodobnosti: najve?ji subjektivizem se je raz?iril do neverjetnega, ki se izra?a v dru?benem subjektivizmu in se prevaja v masifikacijo svobode, razre?ene vseh vezi, ker je mi?ljena kot popolno gospostvo Jaza, s tem pa se svoboda izni?i v svojem nasprotju. 

Smo pred subjektivisti?nim in razosebljajo?im vzgibom identitete in misli, tako da tam, kjer je impulz nenadzorovane svobode najve?ji, tako da se dviga proti bistvenim koordinatam resni?nosti in ?ivljenja – neko? bi - brez strahu, da bomo narobe razumljeni, resni?nosti narave – no, te koordinate so dojete kot omejujo?i in frustrirajo?i pogoji in ne kot pogoji bivanja in potemtakem same mo?nosti ?ivljenja, mi?ljenja in delovanja za dobro, brez katerih ni? ne bi bilo mogo?e; kljub temu pa se zdi da subjektivisti?ni vzgib mo?nej?i kot kadar koli prej. Do te mere, da se postavlja proti sami ?ivljenjski pripadnosti in svojim koreninam, svojemu okolju, svojemu obstoju, svoji kulturi.

Poteka torej proces, po katerem je zahodna civilizacija proizvedla najslab?e, kar je ?love?ka dru?ba izrazila v svoji ve? tiso?letni zgodovini. Degeneracija tega procesa je v zadnjih letih privedla – na meji grotesknega – do retorike o »politi?ni korektnosti«, do ekscesov tako imenovane kulture izbrisa in prebujenske ideologije, z delovanjem, iztrganim iz razumevanja zgodovinskega in kulturnega konteksta, v katerem so dolo?ene umetni?ke in miselne stvaritve pri?le na dan in v katerem lahko ?e enkrat prepoznamo izraz tistega vzgiba, ki abstrahira od kompleksnosti stvarnosti in samega ?ivljenja in ga niti ni sposoben sre?ati in govoriti ?lovekovemu srcu.

Na konferenci, ki je vila novembra 2024 v Madridu, se je francoski filozof Rémi Brague – strokovnjak za islamsko, judovsko in kr??ansko misel srednjega veka – spra?eval po izvoru in pomenu sovra?tva do sebe, ki je v zahodnem ?loveku dozorelo v pozni moderni, in razloge zanj diagnosticiral v abstrahiranju od stvarnosti kot rezultatu svobode, pojmovane kot absolutna volja po samoodlo?anju v vseh razse?nostih bivanja in ?ivljenja. In je zatrdil: »Postmoderni ?lovek ima nemogo?e sanje o radikalnem samodolo?anju o sebi in zase, o du?i, ki leti nad stvarnostjo in pristane na telesu, ki si ga izbere, na dobi, za katero se odlo?i, na kraju, ki ji je ljub?i, itd. Zato sta subjekt in objekt tak?ne ljubezni kon?na to?ka individualnosti, v kateri ni konkretnega bivanja, to je telesnega in zgodovinskega. Rad ima to, kar bi rad bil, in sovra?i to, kar je, vse kar po?ne vse, kar je.« 

Po Bragueju naj bi sovra?tvo do sebe zahodnega ?loveka povzro?ila neka oblika »samo-zavisti«, ki je s seboj prinesla ?eljo po samouni?enju, ki naj bi posledi?no predstavljala »najpopolnej?o obliko samodolo?anja«, saj, nadaljuje francoski mislec, »sovra?tvo do samega sebe zahodnega ?loveka za objekt nima posameznika v njegovem temeljnem jedru, ampak prej vse tisto, kar ga dolo?a od zunaj.« 

V lo?itvi vseh smiselnih vezi z vsem, kar ga predhaja ali ga obkro?a, z vsemi ?ivljenjskimi pomeni, ki so obdarjeni z neko stabilnostjo, subjekt dejansko verjame, da dosege najve?jo svobodo. Abstraktno mi?ljena svoboda, zasnovana v odsotnosti vsebinskih predlogov smisla, kar je samo sredi??e sodobnega nihilizma, in se odra?a v napa?nem razumevanju na?ela lai?nosti, razumljene kot nevtralizacija/odsotnost – na podro?ju javnega ?ivljenja - vsake konotacije zgodovinsko dolo?enega religioznega pomena, ki se nana?a na transcendenco kot zadnje obzorje. Tako bolj ali manj zavedno na?rtuje svoje izkoreninjenje. Kot da bi neka rastlina lahko ?ivela, potem ko bi se odstranila iz zemlje, ki jo hrani.

Simone Weil v delu L'enracinement, ki je bilo v italijan??ino prevedeno pod naslovom La prima radice, prepoznava v zakoreninjenosti (kot dobesedno zveni izvirni naslov) »morda najpomembnej?o in necenjeno potrebo ?love?ke du?e«, »ki je med tistimi, ki jo je najte?je opredeliti.«  Pomen ji vra?a s temi izrazi: »Po svoji stvarni, aktivni in naravni udele?enosti v obstoju skupnosti, ki ohranja ?ive dolo?ene zaklade preteklosti in dolo?ene slutnje prihodnosti, ima ?love?ko bitje korenino. Naravna udele?ba, to je samodejno nalo?ena s krajem, rojstvom, poklicem, okoljem. Vsak ?lovek potrebuje ve? korenin. Skoraj vse svoje moralno, intelektualno in duhovno ?ivljenje mora prejeti skozi okolja, ki jim naravno pripada.« 

Na podlagi tega pojma zakoreninjenosti, je Weil sama v izkoreninjenju prepoznala najhuj?o patologijo njej sodobnega evropskega ?loveka, ki je v uni?enju polnega odnosa, ?ivetega v prvinskih koordinatah izkustva, lastnega ?asa, lastnega ?ivljenjskega prostora, lastne zgodovine in lastnega naravnega okolja, od ?esar so odvisna stanja diskontinuitete in fragmentacije, ki jih poznamo, skratka tista splo?na odtujenost, ki smo jo obravnavali na za?etku kot stanje splo?no do?ivete zmedenosti.

Druga?nega mnenja je francoski filozof François Jullien, ki z vidika neverujo?ega, kot opredeljuje samega sebe, zavra?a pojma »korenine« in »identiteta«, saj sta po njegovem mnenju podvr?ena samoreferen?ni in identitarnemu pogledu, ter predlaga, da bi o kr??anstvu ponovno premislili kot o »viru«, kar bi najbolj zvesto odsevalo njegovo univerzalno odprtost in meni, da je dobro izpri?ano v novozaveznih spisih, predvsem pri Pavlu, v katerem prepoznava primer »pozitivnega« izkoreninjena iz partikularizma zgodovinske in kulturne ume??enosti, ki jo spodbudi poklicanost k tisti univerzalnosti ?love?kega, ki je predstavljala eno od najbolj izvirnih in rodovitnih potez kr??anske vere. 

Ti dve perspektivi se med seboj ne izklju?ujeta, saj se Simone Weil – na podro?ju, ki je Françoisu Jullienu popolnoma neznano – strinja s »pozitivnostjo« prostovoljnega izkoreninjenja tistega, kar je skr?eno na poseben interes, kot to sre?amo v kr??anski duhovnosti in v mistiki, ki – po poteh samote, usmerjenimi k Bo?ji Ljubezni in univerzalnemu dobremu – povrne mo?nosti pristnih vezi ter nove in bolj resni?ne zakoreninjenosti, kar na tej to?ki ne bi bilo ni? drugega, kot ponovno zedinjenje sveta in ponovna sestava smisla temelja Dobrega, to je same Bo?je biti, resni?ne, edinstvene, univerzalne, absolutne in kot take edine sposobne sre?ati ?loveka v njegovem stvarnem ?ivljenju, edine, ki zagotavlja obnovo prepleta pristnih odnosov, v katerih se na novo in zares zakorenini.

Zahodnoevropska kultura, ki je izpeljala sintezo med Atenami, Jeruzalemom in Rimom – z raz?lenitvijo njenih misli in motivov – se identificira v univerzalnosti vrednot in na?el, ki izra?ajo ?love?ko vseh ?asov in krajev, za?en?i z nedotakljivim dostojanstvom osebe. Vsaj v tem, kar je temeljna plast teh vrednost in na?el, pod katero bi se razpustilo ?love?tvo samo, ne upo?tevajo? – med drugim – izredno pluralnost kultur in ob?utljivosti, ki so se uveljavile v zgodovini, od katerih vsaka obuja nekatere odtenke, ki tudi sestavljajo smisel trenutnih nasprotij, za?en?i z nere?ljivim protislovjem svobode, ki se obra?a proti zgodovini lastne osvoboditve in na?rtuje odstranitev svojega nedotakljivega in absolutnega temelja.

Dana?njemu ?loveku ne manjka vseh globokih notranjih vzgibov, ki so ga ?e vedno sposobni usmeriti k Resni?nemu in Dobremu in da preko njih – v temeljni edinosti izku?nje, ki jo moderni imenujemo subjekt in bi jo morali imenovati oseba – sre?ati Enost Bo?jega bitja, ki ga presega in predstavlja zadnjo oporno to?ko smisla, brez katerega se razlije tisti nihilisti?ni pogled, ki se kon?no obrne v samo-delegitimizacijo sodobnega ?loveka in v samouni?evalno dr?o, v sovra?tvo do sebe, v razgradnjo vsega, vse do osnove narave same, ki ga predhaja in ga hrani, kot proizvod kulture, dojete kot »pogojujo?e meje«, ne pa kot »pogoj bivanja« in jo je kot tak?no treba zavrniti in odstraniti.

Seveda ne manjka vzgibov k Resnici in Dobremu, kjer je k njima obrnjeno ?lovekovo srce, ki od stvarjenja nosi v sebi odtis Besede, Kristusovo obli?je. To zaznavamo v ne?tetih in v?asih presenetljivih do?ivetjih, v katerih ?utimo vzgibe pristne ?love?kosti, dobrih odnosov, pomo?i in skrbi, neke »naravne ljubezni«, da tako re?emo, ki jo spodbuja naravna usmerjenost, ki zna na dnu ?lovekovega srca ?e vedno prepoznati smer dobrega in si ga ?eleti. 

?e se vrnemo h govoru Vaclava Havla, bi danes torej ?lo za vpra?anje, ali smo »sposobni obnoviti naravni svet kot pravo podro?je politike, rehabilitirati osebno izku?njo ljudi kot prvo merilo stvari, postaviti moralnost nad politiko in odgovornost nad svoje ?elje, dati pomen ?love?ki skupnosti, obnoviti vsebino ?love?kega jezika, rekonstruirati »Jaz« - ?loveka, avtonomnega, celovitega, dostojanstvenega kot jedro vsega dru?benega delovanja, odgovornega za nas same, ker smo povezani z nekaj ve?jega in sposobnega nekaj ?rtvovati, v skrajnih primerih tudi vse, od svojega cveto?ega in banalnega zasebnega ?ivljenja [..] v dobro tega, kar ?ivljenju daje pomen.« 

Razlogi upanja, in to ne za neko abstraktno bolj?o prihodnost, ampak za prenovljeno izku?njo resni?nosti, trdno zasidrano v izkustvu in v temeljnih koordinatah bivanjske usmerjenosti, so tudi danes ume??eni v to sposobnost univerzalnosti, ki je sposobnost Resnice, Dobrote, Lepote, in po njih Boga, ki v intimnosti usposablja ?lovekovo srce tudi takrat, ko se zdi, da se je obrnilo od primarnih virov smisla in se izgublja v zasledovanju zavajajo?ih videzov.

V govoru, ki je bil osredoto?en na Evropo maja 2016, je pape? Fran?i?ek ?elel »nov evropski humanizem, nenehno pot humanizacije«, ?emur slu?ijo »spomin, pogum, zdrava in ?love?ka utopija« in je to ?e dodatno pojasnil: »Sanjam mlado Evropo, ki je ?e vedno sposobna biti mati; mati, ki ima ?ivljenje, ker spo?tuje ?ivljenje in daje ?ivljenjsko upanje. Sanjam Evropo, ki poskrbi za otroka, ki kot brat pomaga revnim in tistim, ki pridejo iskat sprejetost, ker nima ni?esar ve? in prosi za za??ito. Sanjam Evropo, ki poslu?a in ceni bolne in ostarele, da jih ne bi spremenili v neproduktivne predmete za zavr?enje. Sanjam Evropo, v kateri biti migrant ne bo zlo?in, ampak povabilo k ve?ji zavezanosti k dostojanstvu celotnega ?loveka. Sanjam Evropo, kjer bodo mladi dihali ?ist zrak po?tenja, ljubili lepoto kulture in preprostega ?ivljenja, ki ga ne bodo kvarile neskon?ne potrebe potro?ni?tva; kjer bosta poroka in rojstvo otrok odgovornost in veliko veselje, ne pa problem zaradi pomanjkanja dovolj stabilne slu?be. Sanjam Evropo dru?in z resni?no u?inkovitimi politikami, ki bodo bolj osredoto?ene na obraze kot na ?tevilke, bolj na rojstva otrok kot na pove?anje premo?enja. Sanjam Evropo, ki pospe?uje in varuje pravice vseh, ne da bi pozabila na dol?nosti do vseh. Sanjam Evropo, za katero ne bomo mogli re?i, da je bila njena zavezanost ?lovekovim pravicam njena zadnja utopija.« 

?e se na koncu vrnemo tja, od koder smo krenili, oziroma k dvajsetim letom ?ivljenja na?e Teolo?ke fakultete, se ?elim zahvaliti vsem ?enam in mo?em, ki so si v teh letih sledili na podro?ju vodenja fakultete, raziskovanja, pou?evanja, upravljanja, na razli?nih ravneh, zlasti pa ?tudentom – klerikom, posve?enim in laikom – zanje je bila fakulteta ustanovljena in ?ivi v slu?bi ne samo na?ih Cerkva, ampak tudi na?ega ozemlja, na?ih ljudi, da bi bila kultura vedno sposobna naslavljati in zanimati vse razse?nosti in strune ?loveka; vse, brez izjem.

Ponavljam ?eljo, da bi Teolo?ka fakulteta Triveneta znala razlagati resnico o ?loveku na?ega ?asa, ki je od vedno ?lovek v Bo?ji lu?i. In ravno lu?i je pape? Fran?i?ek primerjal teologijo v govoru, ki ga je imel 9. decembra 2024 udele?encem na mednarodnem kongresu, ki je bil posve?en njenim prihodnjim obetom: »Ko pomislim na teologijo, mi pride na misel lu?. […] Lu? je diskretna, prijazna, poni?na in zato ostaja nevidna. Lu? je prijazna. Tak?na je tudi teologija: opravlja skrito in poni?no delo, da se poka?e Kristusova lu? in lu? njegovega evangelija.« 

Na misel mi prihaja pesem ali bolje molitev, ki jo je sestavil Janez Henrik Newman, veliki teolog 19. stoletja, ki zaradi svoje nadvse aktualne misli ter ob upo?tevanju njegovega teolo?kega dela in njegovega ?ivljenja danes za mnoge predstavlja lastnosti, da bi bil pri?tet med cerkvene u?itelje. Ta molitev je bila napisana v te?kem obdobju njegovega ?ivljenja in splo?no znana kot  Vodi me, dobrotna lu?,  v kateri je dobrotna lu? Bog sam. 

V izku?njah skupnosti u?iteljev in ?tudentov, Teolo?ka fakulteta – po drugem posre?enem izrazu na?ega pape?a – pomaga, da »skupaj prevrejo oblike teolo?ke misli z oblikami drugih znanj.«  Na?a fakulteta naj bo dobrotna in sijo?a lu?, ki naj se?e onstran podro?ja tistih, ki sodelujejo v akademskih te?ajih in naj se vsem postavi kot orodje razumnosti vere, da bodo oku?ali lepoto Bo?jih stvari v resni?ni in veseli potopitvi v ?ivljenje milosti.