笔补辫别啪: Peter Jurij in Karel sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi
Leon XIV.
笔补辫别啪ev pozdrav pred sveto ma拧o
Dober dan vsem! Lepo nedeljo! In dobrodo拧li! Hvala!
Bratje in sestre, danes je 膷udovito praznovanje za vso Italijo, za vso Cerkev, za ves svet! Preden se za膷ne slovesno praznovanje kanonizacije, sem vam vsem 啪elel izre膷i pozdrav in re膷i besedo, saj 膷e je praznovanje sicer zelo slovesno, a hkrati tudi dan velikega veselja! In 啪elel sem pozdraviti 鈥� 拧e posebej 鈥� 拧tevilne mlade, ki so pri拧li na to sveto ma拧o! Resni膷no blagoslov od Gospoda: biti skupaj, vi, ki ste pri拧li iz razli膷nih dr啪av. To je resni膷no dar vere, ki ga 啪elimo podeliti. Po sveti ma拧i, 膷e boste le imeli malo potrpljenja, upam, da vas bom lahko pozdravil na trgu. In 膷e ste torej zdaj dale膷, upajmo, da se bomo vsaj lahko pozdravili ... Pozdravljam dru啪ine obeh bla啪enih, kmalu svetnikov, uradne delegacije in 拧tevilne 拧kofe in duhovnike, ki so pri拧li. Aplavz za vse in hvala tudi vam, ker ste tukaj! Redovniki in redovnice, Katoli拧ka akcija! Na to liturgi膷no praznovanje se pripravljamo z molitvijo, z odprtim srcem, resni膷no hrepenimo po prejemu te milosti od Gospoda. Vsi v svojih srcih 膷utimo isto, kar sta izkusila Peter Jurij in Karel, to ljubezen do Jezusa Kristusa, 拧e posebej v evharistiji, pa tudi v revnih, v na拧ih bratih in sestrah. Vsi vi, vsi mi, smo tudi poklicani biti svetniki. Bog vas blagoslovi! Lepo praznovanje! Hvala, ker ste tukaj!
Homilija svetega o膷eta Leona XIV.
Sveta ma拧a in kanonizaciji
Trg sv. Petra, 7. septembra 2025
Dragi bratje in sestre, v prvem berilu smo sli拧ali vpra拧anje: »[Gospod], kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z vi拧av poslal svojega svetega duha?« (Mdr 9,17). Sli拧ali smo ga potem, ko sta bila dva mlada bla啪ena, Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, razgla拧ena za sveta, in to je delo Bo啪je previdnosti. To vpra拧anje je namre膷 v Knjigi modrosti pripisano ravno mlademu 膷loveku, kot sta bila ona dva: kralju Salomonu. Po smrti svojega o膷eta Davida je spoznal, da razpolaga z veliko stvarmi: z mo膷jo, bogastvom, zdravjem, mladostjo, lepoto, kraljestvom. Vendar mu je ravno to obilje sredstev v srcu zbudilo vpra拧anje: »Kaj naj storim, da se ne bo ni膷 izgubilo?« Razumel je, da je edina pot, da najde odgovor, ta, da prosi Boga za 拧e ve膷ji dar: za njegovo Modrost, da bi spoznal njegove na膷rte in se jih zvesto dr啪al. Spoznal je namre膷, da bo samo tako vsaka stvar dobila svoje mesto v velikem Gospodovem na膷rtu. Da, saj je najve膷ja nevarnost 啪ivljenja v tem, da ga zapravimo zunaj Bo啪jega na膷rta.
Tudi Jezus nam v evangeliju govori o na膷rtu, ki ga moramo popolnoma sprejeti. Pravi: »Kdor ne nosi svojega kri啪a in ne hodi za menoj, ne more biti moj u膷enec« (Lk 14,27); in 拧e: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj u膷enec« (v. 33). Kli膷e nas torej, naj se brez oklevanja vr啪emo v pustolov拧膷ino, ki nam jo predlaga, z inteligenco in mo膷jo, ki prihajata od njegovega Duha in ki ju lahko sprejmemo do te mere, kolikor se odpovemo sami sebi, stvarem in idejam, na katere smo navezani, da bi prisluhnili njegovi Besedi.
Veliko mladih se je v teku stoletij moralo soo膷iti s tem razpotjem v 啪ivljenju. Pomislimo na sv. Fran膷i拧ka Asi拧kega: tako kot Salomon je bil tudi on mlad in bogat, 啪ejen slave in ugleda. Zato se je podal na vojno v upanju, da bo povi拧an v »viteza« in da se bo oven膷al s 膷astmi. Na poti pa se mu je prikazal Jezus in spodbudil k razmi拧ljanju o njegovem ravnanju. Ko je 拧el vase, je Bogu postavil eno samo preprosto vpra拧anje: Gospod, kaj ho膷e拧, da storim?«[1] In od tega trenutka je, ko se je vrnil nazaj na pot, za膷el pisati druga膷no zgodovino: 膷udovito zgodovino svetosti, ki jo vsi poznamo, ko se je odpovedal vsemu, da bi sledil Gospodu (prim. Lk 14,33), z 啪ivljenjem v ubo拧tvu in dal prednost ljubezni do bratov, zlasti naj拧ibkej拧ih in najmanj拧ih, pred zlatom, srebrom in dragocenimi tkaninami svojega o膷eta.
In koliko drugih svetnikov in svetnic bi se lahko spomnili! V膷asih jih prikazujemo kot velike osebnosti, ker pozabljamo, da se je zanje vse za膷elo, ko so 拧e mladi Bogu odgovorili »da« in so se mu popolnoma predali, ne da bi karkoli zadr啪ali zase. V zvezi s tem sv. Avgu拧tin pripoveduje, da »mu je v nejasnem in zapletenem vozlu« njegovega 啪ivljenja nek glas v globini rekel: »Ho膷em tebe.«[2] Tako mu je Bog dal novo smer, novo pot, novo logiko, v kateri ni bilo ni膷 v njegovem 啪ivljenju izgubljeno.
V tem okviru danes gledamo sv. Petra Jurija Frassatija in sv. Karla Acutisa: mladeni膷a iz za膷etka dvajsetega stoletja in najstnika na拧ih dni, oba zaljubljena v Jezusa in pripravljena Zanj darovati vse.
Peter Jurij je Gospoda sre膷al preko 拧ole in cerkvenih skupin 鈥� Katoli拧ke akcije, Konferenc sv. Vincencija, Italijanske katoli拧ke federacije (FUCI) in dominikanskega tretjega reda 鈥� in je z veseljem do 啪ivljenja in do kr拧膷anstva o tem pri膷al v molitvi, v prijateljstvu, v dejavni ljubezni. Do te mere, da so ga prijatelji, ko so ga videli kro啪iti po Torinskih ulicah z vozi膷kom, polnim pomo膷i za uboge, poimenovali »Prevozno podjetje Frassati«! 沤ivljenje Petra Jurija 拧e danes predstavlja svetilnik lai拧ke duhovnosti. Vera zanj ni bila zasebna pobo啪nost. Spodbujen z mo膷jo evangelija in pripadnosti cerkvenim zdru啪enjem si je velikodu拧no prizadeval v dru啪bi, dal svoj prispevek politi膷nemu 啪ivljenju, in se gore膷e razdajal v slu啪enju ubogim.
Karel pa je Jezusa sre膷al v dru啪ini po zaslugi njegovih star拧ev Andrea in Antonine 鈥� danes sta tukaj z njegovim bratom Michelejem in sestro Francesco 鈥� potem pa tudi on v 拧oli, in zlasti v zakramentih, ki so jih obhajali v 啪upnijskem ob膷estvu. Na ta na膷in je rastel tako, da je v svoja otro拧ka in mladostni拧ka leta naravno vklju膷eval molitev, 拧port, 拧tudij in dejavno ljubezen.
Oba, Peter Jurij in Karel, sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi, ki so vsem na voljo: vsakdanja sveta ma拧a, molitev in zlasti evharisti膷no 膷e拧膷enje. Karel je govoril: »Pred soncem porjavimo. Pred evharistijo postanemo sveti!« in 拧e: »沤alost je pogled, obrnjen k sebi, sre膷a je pogled, obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni ni膷 drugega, kot premik pogleda od spodaj navzgor, zado拧膷a preprost premik o膷i.« Druga bistvena stvar zanju je bila pogosta spoved. Karel je zapisal: »Edina stvar, ki se je moramo zares bati, je greh«; in se je 膷udil, 鈥� 拧e vedno so to njegove besede 鈥� ker ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa in jih ne skrbi lepota njihove du拧e.« Kon膷no sta oba gojila veliko pobo啪nost do svetnikov in do Device Marije in sta velikodu拧no 啪ivela dejavno ljubezen. Peter Jurij je dejal: »Okoli revnih in bolnih vidim svetlobo, ki je mi nimamo.«[3] Dejavno ljubezen je imenoval »temelj na拧e vere« in jo je kot Karel uresni膷eval predvsem s majhnimi konkretnimi dejanji, pogosto skritimi, ko je 啪ivel to, kar je pape啪 Fran膷i拧ek imenoval 'svetost za sosednjimi vrati'« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 7).
Tudi ko ju je prizadela bolezen in skraj拧ala njuni mladi 啪ivljenji, ju tudi to ni zaustavilo ali jima prepre膷ilo, da bi ljubila, da bi se darovala Bogu, da bi ga blagoslavljala in molila zase in za vse. Nekega dne je Peter Jurij dejal: »Smrtni dan bo najlep拧i dan mojega 啪ivljenja«.[4] Na svoji zadnji fotografiji, ki ga prikazuje, kako pleza na goro v Val di Lanzo, z obrazom, obrnjenim k cilju, pa je zapisal: »Kvi拧ku.«[5] Sicer pa je 拧e mlaj拧i Karel Acutis rad govoril, da nas nebesa vedno 膷akajo in da ljubiti jutri pomeni, dati dana拧njemu dnevu svoj najbolj拧i sad.
Predragi, sveta Peter Jurij Frassati in Karel Acutis sta povabilo, ki je namenjeno vsem nam, predvsem pa mladim, naj ne zapravimo 啪ivljenja, ampak naj ga usmerimo kvi拧ku in iz njega naredimo mojstrovino. Opogumljata nas s svojimi besedami: »Ne jaz, ampak Bog«, je govoril Karel. In Peter Jurij: »膶e bo拧 imel Boga v sredi拧膷u vseh svojih dejanj, bo拧 pri拧el do konca.« To je preprosta, vendar zmagovita formula njune svetosti. In to je tudi pri膷evanje, ki smo mu poklicani slediti, da bi v polnosti u啪ili 啪ivljenje in 拧li naproti Gospodu v praznovanju nebes.
[1] Legenda treh tovari拧ev, II. pogl.: Fonti Francescane, 1401.
[2] Izpovedi, II, 10, 18.
[3] Nicola Gori, Al prezzo della vita: 鈥淟鈥橭sservatore romano鈥�, 11. februar 2021.
[4] Irene Funghi, I giovani assieme a Frassati: un compagno nei nostri cammini tortuosi: 鈥淎vvenire鈥�, 2. avgust 2025.
[5] Ibid.
