ʲž: Peter Jurij in Karel sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi
Leon XIV.
ʲžev pozdrav pred sveto mašo
Dober dan vsem! Lepo nedeljo! In dobrodošli! Hvala!
Bratje in sestre, danes je čudovito praznovanje za vso Italijo, za vso Cerkev, za ves svet! Preden se začne slovesno praznovanje kanonizacije, sem vam vsem želel izreči pozdrav in reči besedo, saj če je praznovanje sicer zelo slovesno, a hkrati tudi dan velikega veselja! In želel sem pozdraviti – še posebej – številne mlade, ki so prišli na to sveto mašo! Resnično blagoslov od Gospoda: biti skupaj, vi, ki ste prišli iz različnih držav. To je resnično dar vere, ki ga želimo podeliti. Po sveti maši, če boste le imeli malo potrpljenja, upam, da vas bom lahko pozdravil na trgu. In če ste torej zdaj daleč, upajmo, da se bomo vsaj lahko pozdravili ... Pozdravljam družine obeh blaženih, kmalu svetnikov, uradne delegacije in številne škofe in duhovnike, ki so prišli. Aplavz za vse in hvala tudi vam, ker ste tukaj! Redovniki in redovnice, Katoliška akcija! Na to liturgično praznovanje se pripravljamo z molitvijo, z odprtim srcem, resnično hrepenimo po prejemu te milosti od Gospoda. Vsi v svojih srcih čutimo isto, kar sta izkusila Peter Jurij in Karel, to ljubezen do Jezusa Kristusa, še posebej v evharistiji, pa tudi v revnih, v naših bratih in sestrah. Vsi vi, vsi mi, smo tudi poklicani biti svetniki. Bog vas blagoslovi! Lepo praznovanje! Hvala, ker ste tukaj!
Homilija svetega očeta Leona XIV.
Sveta maša in kanonizaciji
Trg sv. Petra, 7. septembra 2025
Dragi bratje in sestre, v prvem berilu smo slišali vprašanje: »[Gospod], kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?« (Mdr 9,17). Slišali smo ga potem, ko sta bila dva mlada blažena, Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, razglašena za sveta, in to je delo Božje previdnosti. To vprašanje je namreč v Knjigi modrosti pripisano ravno mlademu človeku, kot sta bila ona dva: kralju Salomonu. Po smrti svojega očeta Davida je spoznal, da razpolaga z veliko stvarmi: z močjo, bogastvom, zdravjem, mladostjo, lepoto, kraljestvom. Vendar mu je ravno to obilje sredstev v srcu zbudilo vprašanje: »Kaj naj storim, da se ne bo nič izgubilo?« Razumel je, da je edina pot, da najde odgovor, ta, da prosi Boga za še večji dar: za njegovo Modrost, da bi spoznal njegove načrte in se jih zvesto držal. Spoznal je namreč, da bo samo tako vsaka stvar dobila svoje mesto v velikem Gospodovem načrtu. Da, saj je največja nevarnost življenja v tem, da ga zapravimo zunaj Božjega načrta.
Tudi Jezus nam v evangeliju govori o načrtu, ki ga moramo popolnoma sprejeti. Pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27); in še: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (v. 33). Kliče nas torej, naj se brez oklevanja vržemo v pustolovščino, ki nam jo predlaga, z inteligenco in močjo, ki prihajata od njegovega Duha in ki ju lahko sprejmemo do te mere, kolikor se odpovemo sami sebi, stvarem in idejam, na katere smo navezani, da bi prisluhnili njegovi Besedi.
Veliko mladih se je v teku stoletij moralo soočiti s tem razpotjem v življenju. Pomislimo na sv. Frančiška Asiškega: tako kot Salomon je bil tudi on mlad in bogat, žejen slave in ugleda. Zato se je podal na vojno v upanju, da bo povišan v »viteza« in da se bo ovenčal s častmi. Na poti pa se mu je prikazal Jezus in spodbudil k razmišljanju o njegovem ravnanju. Ko je šel vase, je Bogu postavil eno samo preprosto vprašanje: Gospod, kaj hočeš, da storim?«[1] In od tega trenutka je, ko se je vrnil nazaj na pot, začel pisati drugačno zgodovino: čudovito zgodovino svetosti, ki jo vsi poznamo, ko se je odpovedal vsemu, da bi sledil Gospodu (prim. Lk 14,33), z življenjem v uboštvu in dal prednost ljubezni do bratov, zlasti najšibkejših in najmanjših, pred zlatom, srebrom in dragocenimi tkaninami svojega očeta.
In koliko drugih svetnikov in svetnic bi se lahko spomnili! Včasih jih prikazujemo kot velike osebnosti, ker pozabljamo, da se je zanje vse začelo, ko so še mladi Bogu odgovorili »da« in so se mu popolnoma predali, ne da bi karkoli zadržali zase. V zvezi s tem sv. Avguštin pripoveduje, da »mu je v nejasnem in zapletenem vozlu« njegovega življenja nek glas v globini rekel: »Hočem tebe.«[2] Tako mu je Bog dal novo smer, novo pot, novo logiko, v kateri ni bilo nič v njegovem življenju izgubljeno.
V tem okviru danes gledamo sv. Petra Jurija Frassatija in sv. Karla Acutisa: mladeniča iz začetka dvajsetega stoletja in najstnika naših dni, oba zaljubljena v Jezusa in pripravljena Zanj darovati vse.
Peter Jurij je Gospoda srečal preko šole in cerkvenih skupin – Katoliške akcije, Konferenc sv. Vincencija, Italijanske katoliške federacije (FUCI) in dominikanskega tretjega reda – in je z veseljem do življenja in do krščanstva o tem pričal v molitvi, v prijateljstvu, v dejavni ljubezni. Do te mere, da so ga prijatelji, ko so ga videli krožiti po Torinskih ulicah z vozičkom, polnim pomoči za uboge, poimenovali »Prevozno podjetje Frassati«! Življenje Petra Jurija še danes predstavlja svetilnik laiške duhovnosti. Vera zanj ni bila zasebna pobožnost. Spodbujen z močjo evangelija in pripadnosti cerkvenim združenjem si je velikodušno prizadeval v družbi, dal svoj prispevek političnemu življenju, in se goreče razdajal v služenju ubogim.
Karel pa je Jezusa srečal v družini po zaslugi njegovih staršev Andrea in Antonine – danes sta tukaj z njegovim bratom Michelejem in sestro Francesco – potem pa tudi on v šoli, in zlasti v zakramentih, ki so jih obhajali v župnijskem občestvu. Na ta način je rastel tako, da je v svoja otroška in mladostniška leta naravno vključeval molitev, šport, študij in dejavno ljubezen.
Oba, Peter Jurij in Karel, sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi, ki so vsem na voljo: vsakdanja sveta maša, molitev in zlasti evharistično češčenje. Karel je govoril: »Pred soncem porjavimo. Pred evharistijo postanemo sveti!« in še: »Žalost je pogled, obrnjen k sebi, sreča je pogled, obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni nič drugega, kot premik pogleda od spodaj navzgor, zadošča preprost premik oči.« Druga bistvena stvar zanju je bila pogosta spoved. Karel je zapisal: »Edina stvar, ki se je moramo zares bati, je greh«; in se je čudil, – še vedno so to njegove besede – ker ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa in jih ne skrbi lepota njihove duše.« Končno sta oba gojila veliko pobožnost do svetnikov in do Device Marije in sta velikodušno živela dejavno ljubezen. Peter Jurij je dejal: »Okoli revnih in bolnih vidim svetlobo, ki je mi nimamo.«[3] Dejavno ljubezen je imenoval »temelj naše vere« in jo je kot Karel uresničeval predvsem s majhnimi konkretnimi dejanji, pogosto skritimi, ko je živel to, kar je papež Frančišek imenoval 'svetost za sosednjimi vrati'« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 7).
Tudi ko ju je prizadela bolezen in skrajšala njuni mladi življenji, ju tudi to ni zaustavilo ali jima preprečilo, da bi ljubila, da bi se darovala Bogu, da bi ga blagoslavljala in molila zase in za vse. Nekega dne je Peter Jurij dejal: »Smrtni dan bo najlepši dan mojega življenja«.[4] Na svoji zadnji fotografiji, ki ga prikazuje, kako pleza na goro v Val di Lanzo, z obrazom, obrnjenim k cilju, pa je zapisal: »Kvišku.«[5] Sicer pa je še mlajši Karel Acutis rad govoril, da nas nebesa vedno čakajo in da ljubiti jutri pomeni, dati današnjemu dnevu svoj najboljši sad.
Predragi, sveta Peter Jurij Frassati in Karel Acutis sta povabilo, ki je namenjeno vsem nam, predvsem pa mladim, naj ne zapravimo življenja, ampak naj ga usmerimo kvišku in iz njega naredimo mojstrovino. Opogumljata nas s svojimi besedami: »Ne jaz, ampak Bog«, je govoril Karel. In Peter Jurij: »Če boš imel Boga v središču vseh svojih dejanj, boš prišel do konca.« To je preprosta, vendar zmagovita formula njune svetosti. In to je tudi pričevanje, ki smo mu poklicani slediti, da bi v polnosti užili življenje in šli naproti Gospodu v praznovanju nebes.
[1] Legenda treh tovarišev, II. pogl.: Fonti Francescane, 1401.
[2] Izpovedi, II, 10, 18.
[3] Nicola Gori, Al prezzo della vita: “L’Osservatore romano”, 11. februar 2021.
[4] Irene Funghi, I giovani assieme a Frassati: un compagno nei nostri cammini tortuosi: “Avvenire”, 2. avgust 2025.
[5] Ibid.