Pape?: Peter Jurij in Karel sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi
Leon XIV.
Pape?ev pozdrav pred sveto ma?o
Dober dan vsem! Lepo nedeljo! In dobrodo?li! Hvala!
Bratje in sestre, danes je ?udovito praznovanje za vso Italijo, za vso Cerkev, za ves svet! Preden se za?ne slovesno praznovanje kanonizacije, sem vam vsem ?elel izre?i pozdrav in re?i besedo, saj ?e je praznovanje sicer zelo slovesno, a hkrati tudi dan velikega veselja! In ?elel sem pozdraviti – ?e posebej – ?tevilne mlade, ki so pri?li na to sveto ma?o! Resni?no blagoslov od Gospoda: biti skupaj, vi, ki ste pri?li iz razli?nih dr?av. To je resni?no dar vere, ki ga ?elimo podeliti. Po sveti ma?i, ?e boste le imeli malo potrpljenja, upam, da vas bom lahko pozdravil na trgu. In ?e ste torej zdaj dale?, upajmo, da se bomo vsaj lahko pozdravili ... Pozdravljam dru?ine obeh bla?enih, kmalu svetnikov, uradne delegacije in ?tevilne ?kofe in duhovnike, ki so pri?li. Aplavz za vse in hvala tudi vam, ker ste tukaj! Redovniki in redovnice, Katoli?ka akcija! Na to liturgi?no praznovanje se pripravljamo z molitvijo, z odprtim srcem, resni?no hrepenimo po prejemu te milosti od Gospoda. Vsi v svojih srcih ?utimo isto, kar sta izkusila Peter Jurij in Karel, to ljubezen do Jezusa Kristusa, ?e posebej v evharistiji, pa tudi v revnih, v na?ih bratih in sestrah. Vsi vi, vsi mi, smo tudi poklicani biti svetniki. Bog vas blagoslovi! Lepo praznovanje! Hvala, ker ste tukaj!
Homilija svetega o?eta Leona XIV.
Sveta ma?a in kanonizaciji
Trg sv. Petra, 7. septembra 2025
Dragi bratje in sestre, v prvem berilu smo sli?ali vpra?anje: »[Gospod], kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z vi?av poslal svojega svetega duha?« (Mdr 9,17). Sli?ali smo ga potem, ko sta bila dva mlada bla?ena, Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, razgla?ena za sveta, in to je delo Bo?je previdnosti. To vpra?anje je namre? v Knjigi modrosti pripisano ravno mlademu ?loveku, kot sta bila ona dva: kralju Salomonu. Po smrti svojega o?eta Davida je spoznal, da razpolaga z veliko stvarmi: z mo?jo, bogastvom, zdravjem, mladostjo, lepoto, kraljestvom. Vendar mu je ravno to obilje sredstev v srcu zbudilo vpra?anje: »Kaj naj storim, da se ne bo ni? izgubilo?« Razumel je, da je edina pot, da najde odgovor, ta, da prosi Boga za ?e ve?ji dar: za njegovo Modrost, da bi spoznal njegove na?rte in se jih zvesto dr?al. Spoznal je namre?, da bo samo tako vsaka stvar dobila svoje mesto v velikem Gospodovem na?rtu. Da, saj je najve?ja nevarnost ?ivljenja v tem, da ga zapravimo zunaj Bo?jega na?rta.
Tudi Jezus nam v evangeliju govori o na?rtu, ki ga moramo popolnoma sprejeti. Pravi: »Kdor ne nosi svojega kri?a in ne hodi za menoj, ne more biti moj u?enec« (Lk 14,27); in ?e: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj u?enec« (v. 33). Kli?e nas torej, naj se brez oklevanja vr?emo v pustolov??ino, ki nam jo predlaga, z inteligenco in mo?jo, ki prihajata od njegovega Duha in ki ju lahko sprejmemo do te mere, kolikor se odpovemo sami sebi, stvarem in idejam, na katere smo navezani, da bi prisluhnili njegovi Besedi.
Veliko mladih se je v teku stoletij moralo soo?iti s tem razpotjem v ?ivljenju. Pomislimo na sv. Fran?i?ka Asi?kega: tako kot Salomon je bil tudi on mlad in bogat, ?ejen slave in ugleda. Zato se je podal na vojno v upanju, da bo povi?an v »viteza« in da se bo oven?al s ?astmi. Na poti pa se mu je prikazal Jezus in spodbudil k razmi?ljanju o njegovem ravnanju. Ko je ?el vase, je Bogu postavil eno samo preprosto vpra?anje: Gospod, kaj ho?e?, da storim?«[1] In od tega trenutka je, ko se je vrnil nazaj na pot, za?el pisati druga?no zgodovino: ?udovito zgodovino svetosti, ki jo vsi poznamo, ko se je odpovedal vsemu, da bi sledil Gospodu (prim. Lk 14,33), z ?ivljenjem v ubo?tvu in dal prednost ljubezni do bratov, zlasti naj?ibkej?ih in najmanj?ih, pred zlatom, srebrom in dragocenimi tkaninami svojega o?eta.
In koliko drugih svetnikov in svetnic bi se lahko spomnili! V?asih jih prikazujemo kot velike osebnosti, ker pozabljamo, da se je zanje vse za?elo, ko so ?e mladi Bogu odgovorili »da« in so se mu popolnoma predali, ne da bi karkoli zadr?ali zase. V zvezi s tem sv. Avgu?tin pripoveduje, da »mu je v nejasnem in zapletenem vozlu« njegovega ?ivljenja nek glas v globini rekel: »Ho?em tebe.«[2] Tako mu je Bog dal novo smer, novo pot, novo logiko, v kateri ni bilo ni? v njegovem ?ivljenju izgubljeno.
V tem okviru danes gledamo sv. Petra Jurija Frassatija in sv. Karla Acutisa: mladeni?a iz za?etka dvajsetega stoletja in najstnika na?ih dni, oba zaljubljena v Jezusa in pripravljena Zanj darovati vse.
Peter Jurij je Gospoda sre?al preko ?ole in cerkvenih skupin – Katoli?ke akcije, Konferenc sv. Vincencija, Italijanske katoli?ke federacije (FUCI) in dominikanskega tretjega reda – in je z veseljem do ?ivljenja in do kr??anstva o tem pri?al v molitvi, v prijateljstvu, v dejavni ljubezni. Do te mere, da so ga prijatelji, ko so ga videli kro?iti po Torinskih ulicah z vozi?kom, polnim pomo?i za uboge, poimenovali »Prevozno podjetje Frassati«! ?ivljenje Petra Jurija ?e danes predstavlja svetilnik lai?ke duhovnosti. Vera zanj ni bila zasebna pobo?nost. Spodbujen z mo?jo evangelija in pripadnosti cerkvenim zdru?enjem si je velikodu?no prizadeval v dru?bi, dal svoj prispevek politi?nemu ?ivljenju, in se gore?e razdajal v slu?enju ubogim.
Karel pa je Jezusa sre?al v dru?ini po zaslugi njegovih star?ev Andrea in Antonine – danes sta tukaj z njegovim bratom Michelejem in sestro Francesco – potem pa tudi on v ?oli, in zlasti v zakramentih, ki so jih obhajali v ?upnijskem ob?estvu. Na ta na?in je rastel tako, da je v svoja otro?ka in mladostni?ka leta naravno vklju?eval molitev, ?port, ?tudij in dejavno ljubezen.
Oba, Peter Jurij in Karel, sta ljubezen do Boga in do bratov gojila s preprostimi sredstvi, ki so vsem na voljo: vsakdanja sveta ma?a, molitev in zlasti evharisti?no ?e??enje. Karel je govoril: »Pred soncem porjavimo. Pred evharistijo postanemo sveti!« in ?e: »?alost je pogled, obrnjen k sebi, sre?a je pogled, obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni ni? drugega, kot premik pogleda od spodaj navzgor, zado??a preprost premik o?i.« Druga bistvena stvar zanju je bila pogosta spoved. Karel je zapisal: »Edina stvar, ki se je moramo zares bati, je greh«; in se je ?udil, – ?e vedno so to njegove besede – ker ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa in jih ne skrbi lepota njihove du?e.« Kon?no sta oba gojila veliko pobo?nost do svetnikov in do Device Marije in sta velikodu?no ?ivela dejavno ljubezen. Peter Jurij je dejal: »Okoli revnih in bolnih vidim svetlobo, ki je mi nimamo.«[3] Dejavno ljubezen je imenoval »temelj na?e vere« in jo je kot Karel uresni?eval predvsem s majhnimi konkretnimi dejanji, pogosto skritimi, ko je ?ivel to, kar je pape? Fran?i?ek imenoval 'svetost za sosednjimi vrati'« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 7).
Tudi ko ju je prizadela bolezen in skraj?ala njuni mladi ?ivljenji, ju tudi to ni zaustavilo ali jima prepre?ilo, da bi ljubila, da bi se darovala Bogu, da bi ga blagoslavljala in molila zase in za vse. Nekega dne je Peter Jurij dejal: »Smrtni dan bo najlep?i dan mojega ?ivljenja«.[4] Na svoji zadnji fotografiji, ki ga prikazuje, kako pleza na goro v Val di Lanzo, z obrazom, obrnjenim k cilju, pa je zapisal: »Kvi?ku.«[5] Sicer pa je ?e mlaj?i Karel Acutis rad govoril, da nas nebesa vedno ?akajo in da ljubiti jutri pomeni, dati dana?njemu dnevu svoj najbolj?i sad.
Predragi, sveta Peter Jurij Frassati in Karel Acutis sta povabilo, ki je namenjeno vsem nam, predvsem pa mladim, naj ne zapravimo ?ivljenja, ampak naj ga usmerimo kvi?ku in iz njega naredimo mojstrovino. Opogumljata nas s svojimi besedami: »Ne jaz, ampak Bog«, je govoril Karel. In Peter Jurij: »?e bo? imel Boga v sredi??u vseh svojih dejanj, bo? pri?el do konca.« To je preprosta, vendar zmagovita formula njune svetosti. In to je tudi pri?evanje, ki smo mu poklicani slediti, da bi v polnosti u?ili ?ivljenje in ?li naproti Gospodu v praznovanju nebes.
[1] Legenda treh tovari?ev, II. pogl.: Fonti Francescane, 1401.
[2] Izpovedi, II, 10, 18.
[3] Nicola Gori, Al prezzo della vita: “L’Osservatore romano”, 11. februar 2021.
[4] Irene Funghi, I giovani assieme a Frassati: un compagno nei nostri cammini tortuosi: “Avvenire”, 2. avgust 2025.
[5] Ibid.
