杏MAP导航

Leon XIV.

Uvodni pozdrav pred homilijo v angle拧膷ini

Drage sestre in bratje, o膷e Alejandro Moral, generalni prior, moji bratje v 拧kofovstvu, vsem vam, mojim avgu拧tinskim bratom 鈥� bratom in sestram, ki ste tukaj prisotni 鈥� preden za膷nem s formalno pridigo, ki je pripravljena, vas 啪elim le pozdraviti. In za tiste, ki razumete angle拧ko, a ne italijansko: molite za dar Svetega Duha. In morda vam bo v tem kratkem 膷asu premi拧ljevanja o Bo啪ji Besedi in razmi拧ljanja o tem, kar Gospod prosi vse vas, tiste, ki boste kmalu za膷eli ta redni generalni kapitelj, dan ne nujno dar razumevanja ali govorjenja vseh jezikov, ampak dar poslu拧anja, dar poni啪nosti in dar spodbujanja enosti 鈥� znotraj reda in po redu, po vsej Cerkvi in 鈥嬧�媠vetu.

Homilija

To evharistijo obhajamo ob za膷etku generalnega kapitlja, tega trenutka milosti za Avgu拧tinski red in za vso Cerkev. V tej votivni ma拧i k Svetemu Duhu prosimo, naj On, po katerem Kristusova ljubezen prebiva v na拧ih srcih (prim. Rim 5,5), dan za dnem vodi va拧e delo.

Ko starodavni avtor govori o binko拧tih (prim. Apd 2,1-11), jih opi拧e kot »obilno in neustavljivo zmagoslavje Duha« (Didim Slepi, De Trinitate, 6, 8: PG 39, 533). Prosimo Gospoda, naj bo tako tudi za vas. Naj ima njegov Duh »obilno in neustavljivo« premo膷 nad vsako 膷love拧ko logiko, da bo tretja Bo啪ja oseba v resnici postala protagonist prihodnjih dni.

Sveti Duh govori tako danes kot v preteklosti. To po膷ne v »penetralia cordis« ter po bratih in po 啪ivljenjskih okoli拧膷inah. Zato je pomembno, da je vzdu拧je kapitlja v skladu s stoletnim izro膷ilom Cerkve vzdu拧je poslu拧anja, poslu拧anje Boga in poslu拧anje drugih.

Ko je na拧 o膷e Avgu拧tin premi拧ljeval o binko拧tih, je v odgovoru na izzivalno vpra拧anje tistih, ki so spra拧evali, zakaj se danes ne ponovi  izredno znamenje »glosolalije«, kot se je tistega dne zgodilo v Jeruzalemu, ponudil razmislek, za katerega mislim, da bi mogel postati zelo koristen pri poslanstvu, ki ga boste izpolnili. Avgu拧tin pravi: »V prvem trenutku je vsak vernik [鈥�] govoril vse jezike [鈥�]. Sedaj skupnost vseh vernikov govori v vseh jezikih. Zato so tudi sedaj vsi jeziki na拧i, ker smo udje telesa, ki govori« (Sermo 269, 1).

Predragi, tukaj ste skupaj udje Kristusovega telesa, ki govori vse jezike. 膶e ne vse jezike sveta, pa gotovo vse tiste, za katere Bog ve, da so potrebni za izpolnitev dobrega, ki vam ga v svoji modrostni previdnosti zaupa.

Zato te dneve 啪ivite v iskrenem prizadevanju za komunikacijo in razumevanje, in to storite kot velikodu拧en odgovor na veliki in edinstveni dar lu膷i in milosti, ki vam ga daje nebe拧ki O膷e, ko je vas, prav vas, sklical sem za dobro vseh.

Pojdimo na drugo to膷ko: vse to storite s poni啪nostjo. Ko sv. Avgu拧tin komentira raznolikost na膷inov, na katere se je Sveti Duh skozi stoletja izlival na svet, to mnogoterost razume kot povabilo nam, da bi spri膷o svobode in nedoumljivosti Bo啪jega delovanja postali majhni (prav tam, 2). Nih膷e naj ne misli, da ima sam vse odgovore. Vsak naj odprto podeli to, kar ima. Vsi z vero sprejmimo to, kar Duh navdihuje, zavedajo膷 se, da »kakor je nebo visoko nad zemljo« (Iz 55,9), tako visoko so njegove poti nad na拧imi potmi in njegove misli nad na拧imi mislimi. Samo tako nas bo Duh mogel »u膷iti« in »spominjati« tega, kar je Jezus rekel (prim. Jn 14,26), ko bo to vtisnil v va拧a srca, da se bo iz njih 拧iril njegov odmev v enkratnosti in neponovljivosti vsakega utripa.

Rad pa bi poudaril 拧e eno to膷ko razmisleka glede tega, kar nam ponuja danes besedno bogoslu啪je: vrednost enosti. Ko v prvem berilu sv. Pavel govori o skupnosti v Korintu, poda opis, ki ga lahko prenesemo na ta kapitelj. Tudi tukaj se namre膷 »vsakemu daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), tudi tukaj »vse to dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor ho膷e« (v. 11) in tudi o vas lahko re膷emo, »kakor je namre膷 telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, 膷eprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus« (v 12).

Naj bo enost nepogre拧ljiv predmet va拧ih prizadevanj, a ne samo to: naj bo tudi merilo preverjanja va拧ega ravnanja in skupnega delovanja, kajti to, kar zdru啪uje, je Njegovo, kar pa lo膷uje, ne more biti njegovo.

S tem v zvezi nam spet prihaja na pomo膷 sv. Avgu拧tin, ki ob razlaganju 膷ude啪a binko拧ti, pripominja: »Kot so bili takrat razli膷ni jeziki, ki jih je 膷lovek lahko govoril, znamenje prisotnosti Svetega Duha, tako je sedaj ljubezen do enosti [鈥�] znamenje njegove prisotnosti (prav tam, 3). In nadaljuje: »Kakor se namre膷 duhovni ljudje veselijo enosti, tako meseni vedno i拧膷ejo prepire« (prav tam). Zato se spra拧uje: »Kaj je ve膷ja mo膷 pobo啪nosti, kot ljubezen do enosti?« in zaklju膷i: »Imeli boste Svetega Duha, ko boste privolili, da se va拧e srce po iskreni ljubezni oprime enosti« (prav tam).

Poslu拧anje, poni啪nost in enost, to so trije koristni predlogi, 鈥� upam 鈥� ki vam jih bogoslu啪je daje za te prihodnje dni.

Povabljeni ste, da jih sprejmete za svoje, ko boste ponovili molitev, s katero smo se obrnili na Gospoda na za膷etku te slovesnosti: »O膷e, naj Duh Tola啪nik, ki izhaja iz tebe, razsvetljuje na拧e misli in nas v skladu z obljubo tvojega Sina vodi k vsej resnici« (prim. Rimski misal, Ma拧a v 膷ast Svetemu Duhu, glavna ma拧na pro拧nja).