ʲž Leon XIV. podal avguštincem tri predloge za kapitelj: poslušanje, ponižnost in enost
Leon XIV.
Uvodni pozdrav pred homilijo v angleščini
Drage sestre in bratje, oče Alejandro Moral, generalni prior, moji bratje v škofovstvu, vsem vam, mojim avguštinskim bratom – bratom in sestram, ki ste tukaj prisotni – preden začnem s formalno pridigo, ki je pripravljena, vas želim le pozdraviti. In za tiste, ki razumete angleško, a ne italijansko: molite za dar Svetega Duha. In morda vam bo v tem kratkem času premišljevanja o Božji Besedi in razmišljanja o tem, kar Gospod prosi vse vas, tiste, ki boste kmalu začeli ta redni generalni kapitelj, dan ne nujno dar razumevanja ali govorjenja vseh jezikov, ampak dar poslušanja, dar ponižnosti in dar spodbujanja enosti – znotraj reda in po redu, po vsej Cerkvi in svetu.
Homilija
To evharistijo obhajamo ob začetku generalnega kapitlja, tega trenutka milosti za Avguštinski red in za vso Cerkev. V tej votivni maši k Svetemu Duhu prosimo, naj On, po katerem Kristusova ljubezen prebiva v naših srcih (prim. Rim 5,5), dan za dnem vodi vaše delo.
Ko starodavni avtor govori o binkoštih (prim. Apd 2,1-11), jih opiše kot »obilno in neustavljivo zmagoslavje Duha« (Didim Slepi, De Trinitate, 6, 8: PG 39, 533). Prosimo Gospoda, naj bo tako tudi za vas. Naj ima njegov Duh »obilno in neustavljivo« premoč nad vsako človeško logiko, da bo tretja Božja oseba v resnici postala protagonist prihodnjih dni.
Sveti Duh govori tako danes kot v preteklosti. To počne v »penetralia cordis« ter po bratih in po življenjskih okoliščinah. Zato je pomembno, da je vzdušje kapitlja v skladu s stoletnim izročilom Cerkve vzdušje poslušanja, poslušanje Boga in poslušanje drugih.
Ko je naš oče Avguštin premišljeval o binkoštih, je v odgovoru na izzivalno vprašanje tistih, ki so spraševali, zakaj se danes ne ponovi izredno znamenje »glosolalije«, kot se je tistega dne zgodilo v Jeruzalemu, ponudil razmislek, za katerega mislim, da bi mogel postati zelo koristen pri poslanstvu, ki ga boste izpolnili. Avguštin pravi: »V prvem trenutku je vsak vernik […] govoril vse jezike […]. Sedaj skupnost vseh vernikov govori v vseh jezikih. Zato so tudi sedaj vsi jeziki naši, ker smo udje telesa, ki govori« (Sermo 269, 1).
Predragi, tukaj ste skupaj udje Kristusovega telesa, ki govori vse jezike. Če ne vse jezike sveta, pa gotovo vse tiste, za katere Bog ve, da so potrebni za izpolnitev dobrega, ki vam ga v svoji modrostni previdnosti zaupa.
Zato te dneve živite v iskrenem prizadevanju za komunikacijo in razumevanje, in to storite kot velikodušen odgovor na veliki in edinstveni dar luči in milosti, ki vam ga daje nebeški Oče, ko je vas, prav vas, sklical sem za dobro vseh.
Pojdimo na drugo točko: vse to storite s ponižnostjo. Ko sv. Avguštin komentira raznolikost načinov, na katere se je Sveti Duh skozi stoletja izlival na svet, to mnogoterost razume kot povabilo nam, da bi spričo svobode in nedoumljivosti Božjega delovanja postali majhni (prav tam, 2). Nihče naj ne misli, da ima sam vse odgovore. Vsak naj odprto podeli to, kar ima. Vsi z vero sprejmimo to, kar Duh navdihuje, zavedajoč se, da »kakor je nebo visoko nad zemljo« (Iz 55,9), tako visoko so njegove poti nad našimi potmi in njegove misli nad našimi mislimi. Samo tako nas bo Duh mogel »učiti« in »spominjati« tega, kar je Jezus rekel (prim. Jn 14,26), ko bo to vtisnil v vaša srca, da se bo iz njih širil njegov odmev v enkratnosti in neponovljivosti vsakega utripa.
Rad pa bi poudaril še eno točko razmisleka glede tega, kar nam ponuja danes besedno bogoslužje: vrednost enosti. Ko v prvem berilu sv. Pavel govori o skupnosti v Korintu, poda opis, ki ga lahko prenesemo na ta kapitelj. Tudi tukaj se namreč »vsakemu daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), tudi tukaj »vse to dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (v. 11) in tudi o vas lahko rečemo, »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus« (v 12).
Naj bo enost nepogrešljiv predmet vaših prizadevanj, a ne samo to: naj bo tudi merilo preverjanja vašega ravnanja in skupnega delovanja, kajti to, kar združuje, je Njegovo, kar pa ločuje, ne more biti njegovo.
S tem v zvezi nam spet prihaja na pomoč sv. Avguštin, ki ob razlaganju čudeža binkošti, pripominja: »Kot so bili takrat različni jeziki, ki jih je človek lahko govoril, znamenje prisotnosti Svetega Duha, tako je sedaj ljubezen do enosti […] znamenje njegove prisotnosti (prav tam, 3). In nadaljuje: »Kakor se namreč duhovni ljudje veselijo enosti, tako meseni vedno iščejo prepire« (prav tam). Zato se sprašuje: »Kaj je večja moč pobožnosti, kot ljubezen do enosti?« in zaključi: »Imeli boste Svetega Duha, ko boste privolili, da se vaše srce po iskreni ljubezni oprime enosti« (prav tam).
Poslušanje, ponižnost in enost, to so trije koristni predlogi, – upam – ki vam jih bogoslužje daje za te prihodnje dni.
Povabljeni ste, da jih sprejmete za svoje, ko boste ponovili molitev, s katero smo se obrnili na Gospoda na začetku te slovesnosti: »Oče, naj Duh Tolažnik, ki izhaja iz tebe, razsvetljuje naše misli in nas v skladu z obljubo tvojega Sina vodi k vsej resnici« (prim. Rimski misal, Maša v čast Svetemu Duhu, glavna mašna prošnja).