ʲž: Srečanje z Jezusom odgovarja na najgloblja pričakovanja našega srca
Prizorišče molitvenega bdenja je bil rimski predel Tor Vergata, kjer bo v nedeljo dopoldne papež daroval tudi sklepno sveto mašo. Program se je začel že v popoldanskih urah, sveti oče pa se je mladim pridružil zvečer ob 20.30.
Vigilija se je začela z bogoslužjem Božje besede, med katerim so se trije mladi, ki prihajajo iz Italije, Mehike in ZDA, na svetega očeta obrnili z vprašanji. Bral se je odlomek iz Lukovega evangelija o učencema, ki na poti v Emavs srečata Jezusa. Sledila je adoracija Najsvetejšega, prepletena s trenutki tišine, branjem Psalma 39 v več jezikih in petjem slavilnih pesmi. Ob koncu je sveti oče z Najsvetejšim blagoslovil mlade romarje upanja.
Vprašanja, ki so jih v španščini, italijanščini in angleščini namenili papežu, so bila odsev njihovih želja in hrepenenj, strahov in upov. Govorila so o prijateljstvu in pristnih odnosih, izbirah in odločitvah, zaskrbljenosti v zvezi z negotovo prihodnostjo, pa tudi o veri, iskanju resnice, hrepenenju po lepem in dobrem, vrednosti tišine in želji po srečanju Vstalega Gospoda.
ʲž Leon XIV. je spregovoril o prijateljstvu s Kristusom kot temelju naše vere in smerokazu, ki zagotavlja graditi dobro prihodnost: »Ko naši odnosi odsevajo to močno vez z Jezusom, zagotovo postanejo iskreni, velikodušni in resnični.« Izpostavil je, da z vsako svojo odločitvijo izberemo, kdo želimo postati, kdo želimo biti. Zato je pomembno imeti trdni temelj, in to je Božja ljubezen. Jezus nam je pokazal, da je pot do naše osebne izpolnitve darovanje življenja. Zato srečanje z Jezusom ustreza najglobljim pričakovanjem našega srca, ker je On Božja ljubezen, ki je postala človek.
»Dragi mladi,« je spodbudil sveti oče, »Jezus je prijatelj, ki nas vedno spremlja pri oblikovanju naše vesti. Če zares želite srečati Vstalega Gospoda, poslušajte njegovo besedo, ki je evangelij zveličanja. Razmišljajte o svojem načinu življenja in iščite pravičnost, da bi tako gradili bolj človeški svet. Služite ubogim in pričujte o dobroti, ki jo vedno želimo prejeti od svojih bližnjih. Častite Kristusa v Najsvetejšem zakramentu, izvoru večnega življenja. Učite se, delajte in ljubite po zgledu Jezusa, dobrega Učitelja, ki vedno hodi z nami.«
»Kako zelo svet potrebuje misijonarje evangelija, ki pričujejo pravičnost in mir! Kako zelo prihodnost potrebuje moške in ženske, ki pričujejo upanje! Dragi mladi, to je naloga, ki jo Vstali Gospod izroča vsem nam!« je dejal papež in mlade spodbudil, naj z veseljem in pogumom vztrajajo v veri.
Prvo vprašanje: Prijateljstvo
Sveti oče, ime mi je Dulce María, stara sem 23 let in prihajam iz Mehike. Rada bi spomnila na resničnost, ki jo mladi doživljajo v mnogih delih sveta. Smo otroci našega časa. Živimo v kulturi, ki nam pripada in nas oblikuje, ne da bi se tega zavedali; zaznamovana je s tehnologijo, zlasti na področju družbenih omrežij. Pogosto se slepimo, da imamo veliko prijateljev in da ustvarjamo odnose bližine, medtem pa vedno pogosteje doživljamo mnoge oblike osamljenosti. Blizu smo si in povezani smo z mnogimi osebami, pa vendar te vezi niso resnične in trajne, ampak kratkotrajne in pogosto iluzorne.
Sveti oče, moje vprašanje je: Kako naj najdemo iskreno prijateljstvo in pristno ljubezen, ki nas odpirata za resnično upanje? Kako nam lahko vera pomaga graditi našo prihodnost?
ʲžev odgovor:
Predragi mladi, človeški odnosi, naši odnosi z drugimi osebami so nepogrešljivi za vsakega od nas, začenši z dejstvom, da se vsi moški in ženske na svetu rodijo kot otroci nekoga. Naše življenje se začne zahvaljujoč odnosu in skozi odnose tudi rastemo. V tem procesu ima kultura temeljno vlogo: je šifra, s katero interpretiramo sebe in svet. Kot slovar vsaka kultura vsebuje tako plemenite kot vulgarne besede, tako vrednote kot napake, ki se jih moramo naučiti prepoznavati. Z gorečim iskanjem resnice kulturo ne le prejemamo, ampak jo z življenjskimi izbiramo preoblikujemo. Resnica je dejansko vez, ki besede povezuje s stvarmi, imena z obrazi. Laž pa, nasprotno, te vidike ločuje in tako povzroča zmedo in nesporazume.
Med mnogimi kulturnimi povezavami, ki zaznamujejo naše življenje, so internet in mediji postali »izjemna priložnost za dialog, srečanje in izmenjavo med osebami, kakor tudi dostop do informacij in znanja« (, 87). Vendar pa ta orodja postanejo dvoumna, ko jih obvladujejo komercialne logike in interesi, ki trgajo naše odnose na tisoče prekinjenih koščkov. V zvezi s tem je papež Frančišek izpostavljal, da je včasih »mehanizme komunikacije, oglaševanja in družbenih omrežij mogoče uporabiti za to, da iz nas naredijo uspavana bitja, odvisna od potrošnje« (, 105). Tako naši odnosi postanejo zmedeni, negotovi ali nestabilni. Kot vemo, danes obstajajo algoritmi, ki nam govorijo, kaj želimo videti, o čem želimo razmišljati in kateri ljudje bi morali biti naši prijatelji. In tako naši odnosi postanejo zmedeni in včasih tesnobni. Ko sredstvo obvladuje človeka, človek postane njegovo sredstvo: da, sredstvo trgovanja, blago samo po sebi. Samo iskreni odnosi in stabilne vezi omogočajo rast zgodb o dobrem življenju.
Dragi mladi, vsaka oseba po naravi želi to dobro življenje, tako kot pljuča potrebujejo zrak, a kako težko ga je najti! Kako težko je najti pristno prijateljstvo. Pred več stoletji je sveti Avguštin dojel globoko željo našega srca, željo vsakega človeškega srca, ne da bi poznal razvoj današnje tehnologije. Tudi on je šel skozi viharno mladost: vendar pa ni našel zadovoljstva, ni mu uspelo utišati krik svojega srca. Avguštin je iskal resnico, ki ne razočara, lepoto, ki ne mine. Kako jo je našel? Kako je našel iskreno prijateljstvo, ljubezen, ki zmore dajati upanje? Tako, da je srečal tistega, ki ga je že iskal: Jezusa Kristusa. Kako je zgradil svojo prihodnost? Tako, da je sledil Njemu, svojemu prijatelju od vedno. To so njegove besede: »Nobeno prijateljstvo ni zvesto, če ni v Kristusu. Samo v Njem je lahko srečno in večno« (Contro le due lettere dei pelagiani, I, I, 1). »Svojega prijatelja zares ljubi tisti, ki v svojem prijatelju ljubi Boga« (Govor 336). Prijateljstvo s Kristusom, ki je temelj vere, ni le pomoč med mnogimi drugimi vrstami pomoči za izgradnjo prihodnosti: je naša zvezda severnica. Kot je zapisal blaženi Pier Giorgio Frassati, »živeti brez vere, brez dediščine, ki bi jo branili, brez bojevanja za Resnico, ni življenje, ampak životarjenje« (Pisma, 27. februar 1925). Ko naši odnosi odsevajo to močno vez z Jezusom, zagotovo postanejo iskreni, velikodušni in resnični.
Dragi mladi, med seboj se imejte radi! Imejte se radi v Kristusu! Da bi znali v drugih videti Kristusa. Prijateljstvo lahko zares spremeni svet. Prijateljstvo je pot miru.
Drugo vprašanje: Pogum za izbiranje
Sveti oče, ime mi je Gaia, stara sem 19 let in sem Italijanka. Vsi mi mladi, tukaj zbrani, bi Vam nocoj želeli spregovoriti o svojih sanjah, upanju in dvomih. Naša leta so zaznamovana s pomembnimi odločitvami, ki smo jih poklicani sprejeti, da bi usmerili svoje prihodnje življenje. A zaradi ozračja negotovosti, ki nas obdaja, nas mika, da bi odlašali, strah pred neznano prihodnostjo pa nas paralizira. Vemo, da izbira pomeni odpovedi nečemu, in to nas zaustavlja. Pa vendar zaznavamo, da upanje kaže na dosegljive cilje, četudi so zaznamovani z negotovostjo sedanjega trenutka.
Sveti oče, sprašujemo Vas: Kje najdemo pogum za izbiro? Kako smo lahko pogumni in živimo pustolovščino resnične svobode, pri tem pa sprejemamo radikalne odločitve, polne smisla?
ʲžev odgovor:
Izbira je temeljno človeško dejanje. Če ga pozorno pogledamo, razumemo, da ne gre le za izbiro nečesa, ampak za izbiro nekoga. Ko izberemo, se v bistvu odločimo, kdo želimo postati. Izbira v pravem pomenu besede je pravzaprav odločitev za naše življenje: Kakšen moški želim biti? Kakšna ženska želim biti? Predragi mladi, izbirati se učimo skozi življenjske preizkušnje, predvsem pa tako, da se spominjamo, da smo bili izbrani. Ta spomin je treba raziskati in ga vzgajati. Življenje smo prejeli gratis, ne da bi ga izbrali! Na začetku nas samih ni bila naša odločitev, ampak ljubezen, ki nas je hotela. Skozi življenje se kot pravi prijatelj pokaže tisti, ki nam pomaga prepoznati in obnoviti to milost pri odločitvah, ki smo jih poklicani sprejeti.
Dragi mladi, prav ste povedali: »Izbrati pomeni, da se nečemu odpovemo, in to nas blokira.« Da bi bili svobodni, je treba začeti na trdnem temelju, skali, ki podpira naše korake. Ta skala je ljubezen, ki je bila pred nami, ki nas preseneča in neskončno presega: to je ljubezen Boga. Zato pred Njim izbira postane sodba, ki nam ne jemlje dobrega, ampak nas vedno vodi k boljšemu.
Pogum za izbiro izvira iz ljubezni, ki nam jo Bog izkazuje v Kristusu. On nas je ljubil z vsem, kar je bil, ko je rešil svet in nam tako pokazal, da je darovanje življenja pot do naše osebne izpolnitve. Zato srečanje z Jezusom odgovarja na najgloblja pričakovanja našega srca, kajti Jezus je Božja ljubezen, ki je postala človek.
V zvezi s tem je pred petindvajsetimi leti, prav tukaj, kjer smo zdaj, sveti Janez Pavel II. dejal: »V resnici je Jezus tisti, ki ga iščete, kadar sanjate srečo; On je tisti, ki vas čaka, ko vas nič od tistega, kar najdete, ne izpolni; On je lepota, ki vas tako privlači; On je tisti, ki vas izziva s tisto žejo po radikalnosti, ki vam ne dopusti, da bi se prilagodili kompromisom; On je tisti, ki vas spodbuja, da odložite maske, ki delajo življenje neiskreno; On je tisti, ki vidi v vašem srcu najbolj resnične odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili« (). Strah tako odstopi prostor upanju, saj smo prepričani, da Bog izpolnil to, kar je začel.
Njegovo zvestobo prepoznamo v besedah nekoga, ki resnično ljubi, saj je bil resnično ljubljen. »Ti si moje življenje, Gospod,« so besede, ki jih izrečeta duhovnik in redovnica, polna veselja in svobode. »Ti si moje življenje, Gospod. Sprejmem te kot svojega ženina in kot svojo nevesto,« je stavek, ki ljubezen moškega in ženske spremeni v dejavno znamenje Božje ljubezni v zakonski zvezi. To so radikalne izbire, polne pomena: zakonska zveza, sveti red, redovno posvečenje izražajo darovanje sebe, ki je svobodno in osvobajajoče, ki nas zares naredi srečne. Tu najdemo srečo, ko se naučimo darovati sami sebe, življenje darovati za druge.
Te izbire našemu življenju dajo smisel, saj ga preoblikujejo po popolni Ljubezni, ki ga je ustvarila in odrešila vsakega zla, tudi smrti. To pravim z mislijo na dve dekleti, Mario, 20-letno Španko, in Pascale, 18-letno Egipčanko. Obe sta se odločili priti v Rim na jubilej mladih, a ju je v teh dneh doletela smrt. Skupaj zanju molimo. Molimo tudi za njuni družini, prijatelje in skupnosti. Naj ju Vstali Jezus sprejme v mir in veselje svojega kraljestva. Prav tako bi rad prosil za molitev za še enega prijatelja, Ignacia Gonzalveza, fanta iz Španije, ki se zdravi v bolnišnici Bambino Gesù; molimo zanj in za njegovo zdravje.
Zbrati pogum in sprejeti težke izbire ter reči Jezusu: »Ti si moje življenje, Gospod.«
Tretje vprašanje: Poziv k dobremu
Sveti Oče, moje ime je Will, star sem 20 let in prihajam iz ZDA. Želel bi Vam zastaviti vprašanje v imenu vseh mladih, ki v svojem srcu hrepenijo po nečem globljem. Notranje življenje nas privlači, četudi se nas na prvi pogled obsoja kot površinsko in nepremišljeno generacijo. Globoko v sebi čutimo klic k lepemu in dobremu kot viru resnice. Vrednost tišine, kot je bila na tej vigiliji, nas fascinira, četudi včasih zaradi občutka praznine vzbuja strah.
Sveti Oče, rad bi Vas vprašal: Kako lahko resnično srečamo Vstalega Gospoda v svojem življenju in smo prepričani o njegovi prisotnosti tudi sredi preizkušenj in negotovosti?
ʲžev odgovor:
ʲž Frančišek je naznanil jubilejno leto z dokumentom Spes non confundit, kar pomeni »upanje ne osramoti«. V tem dokumentu je zapisal: »V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri« (, 1). V Svetem pismu se beseda »srce« običajno nanaša na človekovo najgloblje bistvo, ki vključuje našo vest. Naše razumevanje tega, kaj je dobro, odraža to, kako so našo vest oblikovali ljudje v našem življenju; tisti, ki so bili do nas prijazni, ki so nas poslušali z ljubeznijo in ki so nam pomagali. Ti ljudje so pomagali, da smo bili vzgojeni v dobroti, in s tem so oblikovali našo vest, da iščemo dobro v svojih vsakodnevnih odločitvah.
Dragi mladi, Jezus je prijatelj, ki nas vedno spremlja pri oblikovanju naše vesti. Če zares želite srečati Vstalega Gospoda, poslušajte njegovo besedo, ki je evangelij zveličanja. Razmišljajte o svojem načinu življenja in iščite pravičnost, da bi tako gradili bolj človeški svet. Služite ubogim in pričujte o dobroti, ki jo vedno želimo prejeti od svojih bližnjih. Bodite združeni z Jezusom Kristusom v evharistiji. Častite Kristusa v Najsvetejšem zakramentu, izvoru večnega življenja. Učite se, delajte in ljubite po zgledu Jezusa, dobrega Učitelja, ki vedno hodi z nami.
Ob vsakem koraku, ko iščemo dobro, ga prosimo: ostani z nami, Gospod (prim. Lk 24,29). Ostani z nami, saj brez tebe ne moremo delati dobrega, ki ga želimo. Ti nam želiš dobro; Gospod, ti si naše dobro. Naj tisti, ki te srečajo, želijo, da bi te srečali tudi drugi, kajti tvoja beseda je luč, ki je svetlejša od vsake zvezde in ki osvetljuje najtemnejšo noč. ʲž Benedikt XVI. je rad rekel, da ta, ki veruje, ni nikoli sam. Z drugimi besedami, Kristusa srečamo v Cerkvi, to pomeni v občestvu tistih, ki ga iskreno iščejo. Sam Gospod nas zbira, da bi postali skupnost, ne kakršna koli skupnost, ampak skupnost vernikov, ki podpirajo drug drugega. Kako zelo svet potrebuje misijonarje evangelija, ki pričujejo pravičnost in mir! Kako zelo prihodnost potrebuje moške in ženske, ki pričujejo upanje! Dragi mladi, to je naloga, ki jo Vstali Gospod izroča vsem nam!
Sveti Avguštin je zapisal: »Ti nas spodbujaš, da te z veseljem slavimo, kajti zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi ... Gospod, naj te iščem ... in naj kličem k tebi, ko vate verujem« (Izpovedi, I, 1). Ob teh Avguštinovih besedah in kot odgovor na vaša vprašanja, bi rad vsakega med vami povabil, da reče Gospodu: »Hvala ti, Jezus, ker si me poklical. Moja želja je ostati eden od tvojih prijateljev, da bom s tem, ko sprejmem tebe, lahko postal tovariš na poti vsakemu, ki ga srečam. Daj, o Gospod, da tisti, ki srečajo mene, srečajo tudi tebe, kljub mojim omejitvam in slabostim.« Z molitvijo teh besed se bo naš pogovor nadaljeval vsakokrat, ko bomo zrli v križanega Gospoda, kajti naša srca bodo v Njem združena. Vedno, ko častimo Kristusa v evharistiji, so naša srca združena v Njem. In navsezadnje, moja molitev za vas je, da bi vztrajali v veri, z veseljem in pogumno! Lahko rečemo: »Hvala ti, Jezus, ker nas ljubiš. Hvala Jezus, ker si nas ljubil. Hvala ti, Jezus, ker si nas poklical. Ostani z nami, Gospod, ostani z nami.«