ʲž Leon XIV. sprejel tri beneške zapornike na jubilejnem romanju
Trije zaporniki, ki prestajajo kazen v beneškem zaporu Santa Maria Maggiore, so s posebnim dovoljenjem zadnji del romarske poti od Ternija do Rima prehodili peš. Po petih dneh so jubilejno romanje zaključili z vstopom skozi sveta vrata bazilike svetega Petra, zatem pa se v vatikanski apostolski palači srečali s papežem Leonom XIV..
Na srečanju s svetim očetom so bili prisotni tudi prostovoljci kaplanije in zaporniško osebje, ki so romarje spremljali na zadnjem delu romarske poti v Rim, pa tudi beneški patriarh Francesco Moraglia; kaplan moškega zapora Massimo Cadamuro; direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Santa Maria Maggiore v Benetkah, Enrico Farina; in poveljnik kazenske policije zavoda, Antonio Antonica.
Romarji so papežu podarili dnevnik z belimi platnicami, v katerem so zapisana razmišljanja, vtisi in molitve, ki jih je navdihnilo dolgo romanje zapornikov. Beneška škofija pa je svetemu očetu poklonila kelih in pateno iz muranskega stekla.
Sveti oče je z vsakim zapornikom osebno izmenjal nekaj besed, vsak posebej pa se je z njim tudi fotografiral; tako bo lahko v svoji celici hranil spomin na to pomembno in pomenljivo srečanje s papežem Leonom XIV..
Pred povratkom v Benetke so romarji upanja svojo romarsko pot zaključili z obiskom ostalih rimskih papeških bazilik.
Beneški patriarh Francesco Moraglia je srečanje s svetim očetom opisal kot velik dar in nepozabno izkušnjo. Za vatikanske medije je dejal, da je bil papež »zares zelo prijazen in se je z vsemi nami pogovarjal kot prijatelj, pri čemer je pokazal iskreno zanimanje za ljudi in različna vprašanja, o katerih smo se pogovarjali«.
»Jubilejno romanje, ki so se ga udeležili tudi trije zaporniki iz beneškega moškega zapora,« je dejal patriarh, »je bilo dejanje izjemnega pomena, saj kaže na skrb družbe za te osebe, ki se po prestani kazni pripravljajo na vrnitev na svoja prejšnja delovna mesta. Te osebe so se tako počutile cenjene na svoji poti rehabilitacije in ponovne družbene vključitve. Srečanje s papežem je izraz bližine in podpore celotne krščanske skupnosti do kaznjencev, kar se v Benetkah izvaja z vrsto pobud in prizadevanj, tako rednimi in vsakodnevnimi, za kar skrbijo kaplani in škofijske Karitas, kot izrednimi, kot je bil obisk papeža Frančiška v ženskem zaporu Giudecca, 28. aprila 2024.«
Po patriarhovih besedah je papež izpostavil razsežnost odrešenja, predvsem odrešenje duše, pa tudi odrešenje telesa: »Gre za pot, ki zadeva celotnega človeka. Zato mora jubilejna pot ostati trdna točka za pogled v prihodnost, ki pa jo je treba graditi že v sedanjem trenutku.«
Enrico Farina, direktor beneškega zapora Santa Maria Maggiore, je za vatikanske medije zatrdil, da »izkušnja teh dni predstavlja zelo simboličen in konkreten korak za tri zapornike, ki so se odločili, da se bodo posvetili posebnemu razmisleku o sebi in ustvarili nov pomen svoje življenjske zgodbe.« Srečanje s papežem je bila »močna, pristna in globoko človeška izkušnja«, kar se je videlo tudi v očeh treh zapornikov, v katerih je odsevala hvaležnost.
Farina je poudaril, da zapor ni le neka ograda, ampak je most. To je tudi pokazalo jubilejno romanje, ki pa ni bilo neka nagrada, ampak rezultat resnega, dolgega in skupnega dela. »Gre za konkreten korak k tistemu ustavnemu in krščanskemu poslanstvu, ki nas vodi vsak dan: ponuditi tistim, ki si to želijo, resnično možnost za odkupitev. Ta izkušnja me napolnjuje s ponosom,« je poudaril. »Trem zapornikom je omogočila, da so doživeli intenzivno, človeško in duhovno pot.«
Pobuda je bila mogoča po zaslugi občutljivosti in podpore nadzornega sodnika, nadzornika regije Triveneto in vodje oddelka zapora, ki so soglašali z idejo zapora, ki je sposoben odpreti vrata tistim, ki si želijo sprememb. »Toda ta dosežek izhaja predvsem iz vsakodnevnega prizadevanja zaporniške skupnosti, ki dela v tišini: kazenske policije, ki zagotavlja varnost z operativnimi obveščevalnimi podatki in veliko pozornostjo do prevzgoje; civilnega osebja, zlasti vzgojiteljev, ki profesionalno podpirajo to pot; in prostovoljcev, ki so vedno predstavljali najbolj pristen izraz poslušanja in zaupanja. Vse to spremlja nenehna in nikoli zgolj formalna prisotnost patriarha Francesca Moraglie, ki je to pot duhovno in konkretno spremljal tako, da je zapornikom ponudil iskreno in verodostojno oporno točko. Mi smo preprosto postavili temelje za to pot, tisti, ki so jo resnično prehodili, pa so zaporniki sami.«
Zaporniški kaplan Massimo Cadamuro je jubilejno romanje takole opisal: »Ko je papež Frančišek napovedal jubilej upanja, se nam je takoj zdelo dobro, primerno in potrebno, da ga ne doživimo le v zaporu, ampak da vključimo tudi pravo romanje v Rim, deloma peš. In to smo v zadnjih dneh dosegli s skupino ljudi, moških in žensk, zapornikov z omejeno svobodo in oseb na prostosti, ki so več dni hodili skupaj, delili molitev, obroke, stiske, veselje in premišljevanja v iskanju zanesljivega upanja, ki je temelj pristnega in dobrega življenja.«
Dejal je, da je srečanje s papežem bila še posebej pomembna izkušnja za tri zapornike, ki so se čutili sprejete takšne, kot so, kot osebe in ne kot kaznjenci. »Sveti oče se nam je zahvalil, ker smo prišli, ker tudi on – tako nam je dejal – potrebuje upanje, in mi smo danes to bili zanj; ta njegov stavek je popolnoma zajel globok pomen naše izkušnje.«
Srečanje s papežem je dopolnilo hojo in romanje, ki so ga »v celoti opravili v znamenju zanesljivega upanja, ki predstavlja neobhodno razsežnost za pristno življenje vseh ljudi, ne le zapornikov. To, da smo se lahko skupaj podali na to romanje, nas je vse naredilo močnejše, resničnejše, bolj avtentične.«