杏MAP导航

Leon XIV.

Spodbuja nas torej, naj darov, ki nam jih je Bog dal, ne zadr?imo zase, ampak naj jih velikodu?no uporabljamo v dobro drugih, zlasti najbolj potrebnih na?e pomo?i. Ne gre samo za to, da podelimo materialne dobrine, ampak da zastavimo svoje sposobnosti, svoj ?as, svojo naklonjenost, svojo navzo?nost, svojo empatijo. Skratka vse tisto, kar vsakega od nas v Bo?jih na?rtih naredi edinstveno, neprecenljivo bogastvo, ?iv, utripajo? kapital, ki ga je treba negovati in vlagati, da bi rasel, sicer se posu?i in izgubi vrednost. Ali pa kon?a izgubljen, na milost in nemilost prepu??en tistemu, ki se ga polasti kot tat, da iz njega naredi predmet potro?nje.

Bo?ji dar, kar smo, ni namenjen temu, da bi se iz?rpal tako. Da bi se uresni?il in izrazil, potrebuje prostor, svobodo, odnos: potrebuje ljubezen, ki edina spremeni in oplemeniti vsak vidik na?ega ?ivljenja in nas dela vedno bolj podobne Bogu. Ni naklju?je, da je Jezus te besede povedal na poti proti Jeruzalemu, kjer bo na kri?u daroval samega sebe za na?e zveli?anje.

Dela usmiljenja so najvarnej?a in najbolj donosna banka, v katero lahko zaupamo zaklad na?ega ?ivljenja, kajti tam, kot nas u?i evangelij, z »dvema nov?i?ema« tudi najbolj uboga vdova postane najbogatej?i ?lovek na svetu (prim Mr 12,41-44).

Sveti Avgu?tin v zvezi s tem pravi: »?lovek bi bil ?e zadovoljen, ?e bi iz bronaste libre pridobil srebrno, ali iz srebrne zlato; toda iz tega, kar da, pridobi nekaj resni?no druga?nega, ne zlata ali srebra, ampak ve?no ?ivljenje« (Sermo 390, 2). In pojasni, zakaj: »Stvar, ki jo da, bo spremenjena, ker bo spremenjen tisti, ki daje« (prav tam).

Da bi razumeli, kaj to pomeni, si lahko predstavljamo mamo, ki stisne k sebi svoje otroke: ali ni najlep?i in najbogatej?i ?lovek na svetu? Ali dva zaro?enca, ko sta skupaj: ali se ne po?utita kot kralj in kraljica? In lahko bi navedli ?e veliko drugih primerov.

Zato se v dru?ini, v ?upniji, v ?oli in na delovnih mestih, kjerkoli ?e smo, potrudimo, da ne bomo izgubili nobene prilo?nosti za ljubezen. To je budnost, ki jo Jezus zahteva od nas: da se navadimo biti pozorni, pripravljeni, ob?utljivi drug do drugega, kakor je On vsak trenutek do nas.

Sestre in bratje, to ?eljo in to nalogo zaupajmo Mariji: naj nam Ona, jutranja zarja, pomaga, da bomo v svetu, ki ga zaznamujejo tolike delitve, »stra?arji« usmiljenja in miru, kakor nas je u?il sv. Janez Pavel II. (prim. Molitveno bdenje za 15. Svetovni dan mladih, 19. avgust 2000) in kot so nam tako lepo pokazali mladi, ki so pri?li v Rim na jubilej.