杏MAP导航

Leon XIV.

Govor njegove svetosti pape啪a Leona XIV. 
Narodno romanje ministrantov 
25. avgust 2025

Dragi ministranti z vse Francije, dober dan! 
Pozdravljam vas v Rimu in sem zelo vesel, da se sre膷am z vami, skupaj z vsemi, ki vas spremljajo: laiki, duhovniki in 拧kofi, ki vam izrekam toplo dobrodo拧lico.

Veste, da je to leto posebno: je »sveto leto« 鈥� tak拧no, ki se zgodi le vsakih 25 let 鈥� v katerem nam Gospod Jezus ponuja izjemno prilo啪nost. S prihodom v Rim in pre膷kanjem svetih vrat nam pomaga, da se »spreobrnemo«, torej da se obrnemo k Njemu, da rastemo v veri in njegovi ljubezni, da postanemo bolj拧i u膷enci, da bi bilo na拧e 啪ivljenje lepo in dobro pod Njegovim pogledom, z namenom ve膷nega 啪ivljenja. Zato je veliko darilo z neba, da ste letos tukaj! Vabim vas, da ga izkoristite tako, da intenzivno 啪ivite dejavnosti, ki so vam ponujene, predvsem pa si vzamete 膷as, da se pogovorite z Jezusom v skrivnosti svojega srca in ga vedno bolj ljubite. Njegova edina 啪elja je biti del tvojega 啪ivljenja, ga osvetliti od znotraj, postati tvoj najbolj拧i, najbolj zvesti prijatelj. 沤ivljenje postane lepo in sre膷no z Jezusom. Vendar 膷aka na tvoj odgovor. Trka na vrata in 膷aka, da vstopi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. 膶e kdo sli拧i moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in ve膷erjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Biti »blizu« Jezusu, Bo啪jemu Sinu, vstopiti v njegovo prijateljstvo! Kak拧na nepri膷akovana previdnost! Kak拧na sre膷a! Kak拧na tola啪ba! Kak拧no upanje za prihodnost!

Upanje je prav tema tega svetega leta. Morda lahko za膷utite, koliko imamo potrebo po upanju. Verjetno sli拧ite, da je svet v te啪avah, da se soo膷a z vse resnej拧imi in zaskrbljujo膷imi izzivi. Vas ali tiste okoli vas morda prizadene trpljenje, bolezen ali invalidnost, neuspeh, izguba ljubljene osebe; in ob tej preizku拧nji je va拧e srce polno 啪alosti in tesnobe. Kdo nam bo prisko膷il na pomo膷? Kdo se nas bo usmilil? Kdo nas bo pri拧el re拧it? Ne le od na拧ih 啪alosti, na拧ih omejitev in na拧ih napak, ampak tudi od same smrti?

Odgovor je popolnoma jasen in odmeva skozi zgodovino 啪e 2000 let. Samo Jezus prihaja, da nas re拧i, in nih膷e drug: ker ima samo On mo膷 鈥� On je Vsemogo膷ni Bog v osebi 鈥� in ker nas ljubi. Sveti Peter je to odlo膷no rekel: »Pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi re拧ili« (Apd 4,12). Nikoli ne pozabite te besede, dragi prijatelji; vtisnite jo v svoje srce in postavite Jezusa v sredi拧膷e svojega 啪ivljenja. Upam, da boste zapustili Rim bli啪je Njemu, bolj odlo膷eni kot kdaj koli prej, da ga ljubite in mu sledite, in tako bolje opremljeni z upanjem, da boste potovali v 啪ivljenju, ki se vam odpira. To upanje bo vedno, v te啪kih trenutkih dvoma, malodu拧ja in nevihte, kot trdno sidro, vr啪eno proti nebu (prim. Heb 6,19), kar vam bo omogo膷ilo, da nadaljujete pot. Obstaja zanesljiv dokaz, da nas Jezus ljubi in re拧uje: dal je svoje 啪ivljenje za nas, daroval ga je na kri啪u. Resni膷no, ni ve膷je ljubezni, kakor je dati 啪ivljenje za tiste, ki jih ljubimo (prim. Jn 15,13). In to je najbolj 膷udovita stvar v na拧i katoli拧ki veri, nekaj, 膷esar si nih膷e ni mogel predstavljati ali upati: Bog, stvarnik neba in zemlje, je hotel trpeti in umreti za nas ustvarjenine. Bog nas je ljubil tako, da je umrl za nas! Da bi to dosegel, je pri拧el z neba, se poni啪al k nam tako, da je postal 膷lovek, in se daroval kot 啪rtev na kri啪u, najpomembnej拧em dogodku v zgodovini sveta. 膶esa se moramo bati pri takem Bogu, ki nas je ljubil do te mere? Kaj ve膷 bi lahko upali? Kaj 膷akamo, da bi ga ljubili v zameno, kot si zaslu啪i? Slavno vstali Jezus je 啪iv pri O膷etu. Zdaj skrbi za nas in nam posreduje svoje neminljivo 啪ivljenje.

In Cerkev iz roda v rod skrbno ohranja spomin na Gospodovo smrt in vstajenje, kot svoj najdragocenej拧i zaklad, o katerem je pri膷a. Varuje ga in ga posreduje z obhajanjem evharistije, ki ji imate vi veselje in 膷ast slu啪iti. Evharistija je zaklad Cerkve, zaklad zakladov. Cerkev 啪e od prvega dne svojega obstoja in stoletja zatem obhaja ma拧o, od nedelje do nedelje, da bi se spomnila, kaj je njen Gospod storil zanjo. V rokah duhovnika in ob njegovih besedah: »To je moje telo, to je moja kri« Jezus 拧e danes daje svoje 啪ivljenje na oltarju, 拧e danes preliva svojo kri za nas. Dragi ministranti, obhajanje ma拧e nas danes re拧uje! Danes re拧uje svet! To je najpomembnej拧i dogodek v 啪ivljenju kristjana in v 啪ivljenju Cerkve, ker je to sre膷anje, kjer se nam Bog iz ljubezni vedno znova daje. Kristjan ne hodi k ma拧i iz dol啪nosti, ampak ker jo nujno potrebuje!; ker potrebuje 啪ivljenje Boga, ki se daje brez povra膷ila!

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za va拧o predanost. To je zelo veliko in velikodu拧no slu啪enje, ki ga opravljate svoji 啪upniji, in vas spodbujam, da zvesto vztrajate. Ko se bli啪ate oltarju, imejte vedno v mislih veli膷ino in svetost tega, kar se obhaja. Ma拧a je trenutek praznovanja in veselja. Dejansko, kako ne bi mogli izkusiti veselja v srcu ob Jezusovi navzo膷nosti? Toda ma拧a je hkrati resen, slovesen trenutek, pre啪et z resnostjo. Naj va拧a dr啪a, va拧a ti拧ina, dostojanstvo va拧ega bogoslu啪ja, liturgi膷na lepota, red in veli膷astnost va拧ih gest pripeljejo vernike v sveto veli膷ino Skrivnosti.

Upam tudi, da boste pozorni na klic, ki vam ga Jezus morda nameni, da bi mu v duhovni拧tvu bolj sledili. Nagovarjam va拧o mlado, navdu拧eno in velikodu拧no vest in vam bom povedal nekaj, kar morate sli拧ati, 膷etudi vas to morda nekoliko skrbi: pomanjkanje duhovnikov v Franciji je velika nesre膷a! Nesre膷a za Cerkev, nesre膷a za va拧o dr啪avo! Naj vas, korak za korakom, iz nedelje v nedeljo, vodi lepota, sre膷a in nujnost tak拧nega poklica. Kak拧no 膷udovito 啪ivljenje je 啪ivljenje duhovnika, ki v sredi拧膷u vsakega svojega dne na tako izjemen na膷in sre膷a Jezusa in ga podari svetu!

Dragi ministranti, 拧e enkrat se vam zahvaljujem za va拧 obisk. Va拧e 拧tevilo in vera, ki prebiva v vas, sta velika tola啪ba, znamenje upanja. Vztrajajte pogumno in pri膷ajte tistim okoli vas o ponosu in veselju, ki vam ga daje stre啪ba pri ma拧i.

Iz vsega srca vam in tistim, ki vas spremljajo, va拧im duhovnikom in va拧im dru啪inam, podeljujem apostolski blagoslov.