ʲž francoskim ministrantom: Pričajte o ponosu in veselju, ki vam ga daje strežba pri maši
Leon XIV.
Govor njegove svetosti papeža Leona XIV.
Narodno romanje ministrantov
25. avgust 2025
Dragi ministranti z vse Francije, dober dan!
Pozdravljam vas v Rimu in sem zelo vesel, da se srečam z vami, skupaj z vsemi, ki vas spremljajo: laiki, duhovniki in škofi, ki vam izrekam toplo dobrodošlico.
Veste, da je to leto posebno: je »sveto leto« – takšno, ki se zgodi le vsakih 25 let – v katerem nam Gospod Jezus ponuja izjemno priložnost. S prihodom v Rim in prečkanjem svetih vrat nam pomaga, da se »spreobrnemo«, torej da se obrnemo k Njemu, da rastemo v veri in njegovi ljubezni, da postanemo boljši učenci, da bi bilo naše življenje lepo in dobro pod Njegovim pogledom, z namenom večnega življenja. Zato je veliko darilo z neba, da ste letos tukaj! Vabim vas, da ga izkoristite tako, da intenzivno živite dejavnosti, ki so vam ponujene, predvsem pa si vzamete čas, da se pogovorite z Jezusom v skrivnosti svojega srca in ga vedno bolj ljubite. Njegova edina želja je biti del tvojega življenja, ga osvetliti od znotraj, postati tvoj najboljši, najbolj zvesti prijatelj. Življenje postane lepo in srečno z Jezusom. Vendar čaka na tvoj odgovor. Trka na vrata in čaka, da vstopi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Biti »blizu« Jezusu, Božjemu Sinu, vstopiti v njegovo prijateljstvo! Kakšna nepričakovana previdnost! Kakšna sreča! Kakšna tolažba! Kakšno upanje za prihodnost!
Upanje je prav tema tega svetega leta. Morda lahko začutite, koliko imamo potrebo po upanju. Verjetno slišite, da je svet v težavah, da se sooča z vse resnejšimi in zaskrbljujočimi izzivi. Vas ali tiste okoli vas morda prizadene trpljenje, bolezen ali invalidnost, neuspeh, izguba ljubljene osebe; in ob tej preizkušnji je vaše srce polno žalosti in tesnobe. Kdo nam bo priskočil na pomoč? Kdo se nas bo usmilil? Kdo nas bo prišel rešit? Ne le od naših žalosti, naših omejitev in naših napak, ampak tudi od same smrti?
Odgovor je popolnoma jasen in odmeva skozi zgodovino že 2000 let. Samo Jezus prihaja, da nas reši, in nihče drug: ker ima samo On moč – On je Vsemogočni Bog v osebi – in ker nas ljubi. Sveti Peter je to odločno rekel: »Pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). Nikoli ne pozabite te besede, dragi prijatelji; vtisnite jo v svoje srce in postavite Jezusa v središče svojega življenja. Upam, da boste zapustili Rim bližje Njemu, bolj odločeni kot kdaj koli prej, da ga ljubite in mu sledite, in tako bolje opremljeni z upanjem, da boste potovali v življenju, ki se vam odpira. To upanje bo vedno, v težkih trenutkih dvoma, malodušja in nevihte, kot trdno sidro, vrženo proti nebu (prim. Heb 6,19), kar vam bo omogočilo, da nadaljujete pot. Obstaja zanesljiv dokaz, da nas Jezus ljubi in rešuje: dal je svoje življenje za nas, daroval ga je na križu. Resnično, ni večje ljubezni, kakor je dati življenje za tiste, ki jih ljubimo (prim. Jn 15,13). In to je najbolj čudovita stvar v naši katoliški veri, nekaj, česar si nihče ni mogel predstavljati ali upati: Bog, stvarnik neba in zemlje, je hotel trpeti in umreti za nas ustvarjenine. Bog nas je ljubil tako, da je umrl za nas! Da bi to dosegel, je prišel z neba, se ponižal k nam tako, da je postal človek, in se daroval kot žrtev na križu, najpomembnejšem dogodku v zgodovini sveta. Česa se moramo bati pri takem Bogu, ki nas je ljubil do te mere? Kaj več bi lahko upali? Kaj čakamo, da bi ga ljubili v zameno, kot si zasluži? Slavno vstali Jezus je živ pri Očetu. Zdaj skrbi za nas in nam posreduje svoje neminljivo življenje.
In Cerkev iz roda v rod skrbno ohranja spomin na Gospodovo smrt in vstajenje, kot svoj najdragocenejši zaklad, o katerem je priča. Varuje ga in ga posreduje z obhajanjem evharistije, ki ji imate vi veselje in čast služiti. Evharistija je zaklad Cerkve, zaklad zakladov. Cerkev že od prvega dne svojega obstoja in stoletja zatem obhaja mašo, od nedelje do nedelje, da bi se spomnila, kaj je njen Gospod storil zanjo. V rokah duhovnika in ob njegovih besedah: »To je moje telo, to je moja kri« Jezus še danes daje svoje življenje na oltarju, še danes preliva svojo kri za nas. Dragi ministranti, obhajanje maše nas danes rešuje! Danes rešuje svet! To je najpomembnejši dogodek v življenju kristjana in v življenju Cerkve, ker je to srečanje, kjer se nam Bog iz ljubezni vedno znova daje. Kristjan ne hodi k maši iz dolžnosti, ampak ker jo nujno potrebuje!; ker potrebuje življenje Boga, ki se daje brez povračila!
Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za vašo predanost. To je zelo veliko in velikodušno služenje, ki ga opravljate svoji župniji, in vas spodbujam, da zvesto vztrajate. Ko se bližate oltarju, imejte vedno v mislih veličino in svetost tega, kar se obhaja. Maša je trenutek praznovanja in veselja. Dejansko, kako ne bi mogli izkusiti veselja v srcu ob Jezusovi navzočnosti? Toda maša je hkrati resen, slovesen trenutek, prežet z resnostjo. Naj vaša drža, vaša tišina, dostojanstvo vašega bogoslužja, liturgična lepota, red in veličastnost vaših gest pripeljejo vernike v sveto veličino Skrivnosti.
Upam tudi, da boste pozorni na klic, ki vam ga Jezus morda nameni, da bi mu v duhovništvu bolj sledili. Nagovarjam vašo mlado, navdušeno in velikodušno vest in vam bom povedal nekaj, kar morate slišati, četudi vas to morda nekoliko skrbi: pomanjkanje duhovnikov v Franciji je velika nesreča! Nesreča za Cerkev, nesreča za vašo državo! Naj vas, korak za korakom, iz nedelje v nedeljo, vodi lepota, sreča in nujnost takšnega poklica. Kakšno čudovito življenje je življenje duhovnika, ki v središču vsakega svojega dne na tako izjemen način sreča Jezusa in ga podari svetu!
Dragi ministranti, še enkrat se vam zahvaljujem za vaš obisk. Vaše število in vera, ki prebiva v vas, sta velika tolažba, znamenje upanja. Vztrajajte pogumno in pričajte tistim okoli vas o ponosu in veselju, ki vam ga daje strežba pri maši.
Iz vsega srca vam in tistim, ki vas spremljajo, vašim duhovnikom in vašim družinam, podeljujem apostolski blagoslov.