杏MAP导航

Leon XIV.

POSLANICA SVETEGA O膶ETA 
za 5. svetovni dan starih star拧ev in ostarelih 
27. julij 2025 
Blagor 膷loveku, ki ni izgubil svojega upanja (prim. Sir 14,2)

Dragi bratje in sestre, jubilej, ki ga 啪ivimo, nam pomaga odkriti, da je upanje vedno vir veselja, v vsaki starosti. Ko ga okrepi 拧e ogenj dolgega 啪ivljenja, postane vir popolne bla啪enosti.

Sveto pismo predstavlja razli膷ne primere mo拧kih in 啪ensk, ki so bili 啪e v letih, in jih je Gospod vklju膷il v svoje na膷rte zveli膷anja. Pomislimo na Abrahama in Saro: ker sta oba ostarela, sta bila nejeverna do Bo啪je Besede, ki jima je obljubila sina. Zdi se, da jima je nezmo啪nost rojevanja zaprla pogled upanja na prihodnost.

Ni膷 druga膷en ni Zaharijev odziv na oznanilo rojstva Janeza Krstnika: »Po 膷em bom to spoznal? Jaz sem namre膷 star in moja 啪ena je 啪e zelo v letih.« (Lk 1,18). Zdi se, da starost, nerodovitnost in propadanje uga拧ajo upanje na 啪ivljenje in rodovitnost vseh teh mo啪 in 啪ena. Tudi vpra拧anje, ki ga Nikodem postavi Jezusu, ko mu U膷itelj govori o »novem rojstvu« se zdi zgolj retori膷no: »Kako se more 膷lovek roditi, 膷e je star? Mar more drugi膷 iti v telo svoje matere in se roditi?« (Jn 3,4). In vendar pred na videz vnaprej znanim odgovorom Gospod svoje sogovornike vsakokrat preseneti z zveli膷avnim posegom.

Ostareli, znamenja upanja 
V Svetem pismu Bog ve膷krat poka啪e svojo previdnost, ko se obra膷a na ljudi, ki so 啪e v letih. To se ni zgodilo samo Abrahamu, Sari, Zahariju in Elizabeti, ampak tudi Mojzesu, ki je bil poklican, da osvobodi svoje ljudstvo, ko je imel dobrih osemdeset let (prim. 2 Mz 7,7). S temi odlo膷itvami nas u膷i, da je starost v njegovih o膷eh 膷as blagoslova in milosti, in da so ostareli zanj prve pri膷e upanja. »Kaj neki je ta 膷as starosti?«, se glede tega spra拧uje sv. Avgu拧tin. »Bog ti tukaj odgovarja: 'O, naj tvoja mo膷 resni膷no popusti, da bo v tebi lahko ostala moja mo膷 in bo拧 mogel z apostolom re膷i: Kadar sem slaboten, sem mo膷an'« (Super Ps. 70,11). Dejstvo, da 拧tevilo starej拧ih danes raste, za nas postaja znamenje 膷asov, ki smo jih poklicani razlo膷evati, da bi dobro razumeli zgodovino, ki jo 啪ivimo.

沤ivljenje Cerkve in sveta namre膷 lahko razumemo samo v sosledju rodov. Objem ostarelega 膷loveka pa nam pomaga razumeti, da se zgodovina ne iz膷rpa v sedanjosti, niti je ne pou啪ijejo hitra sre膷anja in razdrobljeni odnosi, temve膷 se vije proti prihodnosti. V Prvi Mojzesovi knjigi najdemo ganljiv prizor blagoslova, ki ga je ostareli Jakob dal svojim vnukom, Jo啪efovim sinovom: njegove besede jih spodbujajo, da z upanjem gledajo na prihodnost kot na 膷as Bo啪jih obljub (prim. 1 Mz 48,8-20). 膶e je torej res, da krhkost starej拧ih potrebuje mo膷 mladih, je prav tako res, da neizku拧enost mladih potrebuje pri膷evanje starej拧ih, da modro na膷rtujejo prihodnost. Kolikokrat so nam bili na拧i stari star拧i zgled vere in pobo啪nosti, dr啪avljanske kreposti in dru啪bene zavzetosti, spomina in vztrajnosti v preizku拧njah! Ta lepa dedi拧膷ina, ki so nam jo izro膷ili z upanjem in ljubeznijo, za nas ne bo nikoli zadosten razlog za hvale啪nost in doslednost.

Znamenja upanja za ostarele 
Jubilej je od svojih svetopisemskih za膷etkov predstavljal 膷as osvoboditve: su啪nji so bili osvobojeni, dolgovi odpu拧膷eni, zemlja vrnjena prvotnim lastnikom. To je bil 膷as obnove socialnega reda, kakr拧nega je hotel Bog, v katerem so bile sanirane neenakosti in zatiranja, ki so se nakopi膷ila skozi leta. Jezus je obnovil te dogodke osvoboditve, ko je v shodnici v Nazaretu razglasil veselo vest ubogim, vid slepim, osvoboditev jetnikom in povrnitev svobode zatiranim (prim. Lk 4,16-21).

膶e pogledamo na ostarele s te jubilejne perspektive, smo tudi mi poklicani, da skupaj z njimi do啪ivimo osvoboditev, predvsem od osamljenosti in zapu拧膷enosti. To leto je ugoden trenutek za dosego tega: Bo啪ja zvestoba svojim obljubam nas u膷i, da je v starosti neka bla啪enost, neko pristno evangeljsko veselje, ki zahteva, naj podremo zidove brezbri啪nosti, v katere so se pogosto zaprti ostareli. Na拧e dru啪be se vsepovsod preve膷 pogosto navadijo, da dopustijo, da tako pomemben in bogat del njihove skupnosti ostaja odrinjen in pozabljen.

Spri膷o tega polo啪aja je potrebna sprememba tempa, ki naj poka啪e prevzem odgovornosti s strani celotne Cerkve. Vsaka 啪upnija, vsako zdru啪enje, vsaka cerkvena skupina je poklicana, da postane dejavna v »revoluciji« hvale啪nosti in skrbi, ki jo je treba uresni膷iti s pogostim obiskovanjem ostarelih, ustvarjanjem mre啪 podpore ter molitve zanje in z njimi, s tkanjem odnosov, ki lahko dajo upanje in dostojanstvo tistim, ki se 膷utijo pozabljene. Kr拧膷ansko upanje nas vedno priganja, naj si drznemo ve膷, naj razmi拧ljamo na 拧iroko in se ne zadovoljimo s status quo. V tem primeru delamo za spremembo, ki bo ostarelim vrnila spo拧tovanje in naklonjenost.

Zaradi tega je pape啪 Fran膷i拧ek 啪elel, da bi bil Svetovni dan starih star拧ev in ostarelih predvsem s sre膷evanjem s tistimi, ki so sami. Iz istega razloga se je odlo膷il, da tisti, ki letos ne bodo mogli priti v Rim na romanje, lahko »prejmejo jubilejni odpustek, 膷e sami za primeren 膷as obi拧膷ejo osamljene starej拧e [鈥�] skoraj kot bi poromali h Kristusu, ki je navzo膷 v njih (prim. Mt 25,34-36)« (Apostolska Penitencierija, Norme za podelitev jubilejnega odpustka, III). Obisk starej拧ega 膷loveka je na膷in sre膷anja z Jezusom, ki nas osvobaja brezbri啪nosti in osamljenosti

Kot ostareli lahko upamo 
Sirahova knjiga izreka blagor tistim, ki niso izgubili upanja (prim. 14,2), in namiguje, da je v na拧em 啪ivljenju 鈥� posebno 膷e je dolgo 鈥� lahko veliko razlogov, da se s pogledom oziramo nazaj, namesto v prihodnost. Vendar pa je, kot je zapisal pape啪 Fran膷i拧ek med svojim zadnjim bivanjem v bolni拧nici, »na拧e telo 拧ibko, a kljub temu nam ni膷 ne more prepre膷iti, da bi ljubili, da bi molili, da bi se darovali, da bi 啪iveli drug za drugega v veri kot svetla znamenja upanja« (Angelus, 16. marca 2025). Imamo svobodo, ki nam je ne more vzeti nobena te啪ava: svobodo ljubiti in moliti. Vsi lahko vedno ljubimo in molimo.

Ljubezen, ki jo 膷utimo do svojih dragih 鈥� do zakonca, s katerim smo pre啪iveli velik del 啪ivljenja, do otrok, do vnukov, ki razveseljujejo na拧e dneve 鈥� ne ugasne, ko mo膷i pojenjajo. Nasprotno, pogosto ravno njihova naklonjenost prebudi na拧e energije ter nam prinese upanje in tola啪bo.

Ta znamenja 啪ivljenjske mo膷i ljubezni, ki imajo svoje korenine v samem Bogu, nam dajejo pogum in nas spominjajo, da »膷eprav na拧 zunanji 膷lovek razpada, se na拧 notranji dan za dnem obnavlja« (2 Kor 4,16). Zato 拧e posebej kot starej拧i vztrajajmo v zaupanju v Gospoda. Vsak dan se pustimo prenoviti iz sre膷anja z Njim v molitvi in sveti ma拧i. Z ljubeznijo prena拧ajmo vero, ki smo jo 啪iveli toliko let v dru啪ini in v vsakdanjih sre膷anjih: vedno hvalimo Boga za njegovo dobrohotnost, negujmo edinost z na拧imi dragimi, odprimo svoje srce za tiste, ki so bolj oddaljeni, in posebej za tiste, ki 啪ivijo v stiski. V vsaki starosti bomo znamenja upanja.

Vatikan, 26. junija 2025
LEON PP. XIV