杏MAP导航

Leon XIV.

POSLANICA SVETEGA O?ETA 
za 5. svetovni dan starih star?ev in ostarelih 
27. julij 2025 
Blagor ?loveku, ki ni izgubil svojega upanja (prim. Sir 14,2)

Dragi bratje in sestre, jubilej, ki ga ?ivimo, nam pomaga odkriti, da je upanje vedno vir veselja, v vsaki starosti. Ko ga okrepi ?e ogenj dolgega ?ivljenja, postane vir popolne bla?enosti.

Sveto pismo predstavlja razli?ne primere mo?kih in ?ensk, ki so bili ?e v letih, in jih je Gospod vklju?il v svoje na?rte zveli?anja. Pomislimo na Abrahama in Saro: ker sta oba ostarela, sta bila nejeverna do Bo?je Besede, ki jima je obljubila sina. Zdi se, da jima je nezmo?nost rojevanja zaprla pogled upanja na prihodnost.

Ni? druga?en ni Zaharijev odziv na oznanilo rojstva Janeza Krstnika: »Po ?em bom to spoznal? Jaz sem namre? star in moja ?ena je ?e zelo v letih.« (Lk 1,18). Zdi se, da starost, nerodovitnost in propadanje uga?ajo upanje na ?ivljenje in rodovitnost vseh teh mo? in ?ena. Tudi vpra?anje, ki ga Nikodem postavi Jezusu, ko mu U?itelj govori o »novem rojstvu« se zdi zgolj retori?no: »Kako se more ?lovek roditi, ?e je star? Mar more drugi? iti v telo svoje matere in se roditi?« (Jn 3,4). In vendar pred na videz vnaprej znanim odgovorom Gospod svoje sogovornike vsakokrat preseneti z zveli?avnim posegom.

Ostareli, znamenja upanja 
V Svetem pismu Bog ve?krat poka?e svojo previdnost, ko se obra?a na ljudi, ki so ?e v letih. To se ni zgodilo samo Abrahamu, Sari, Zahariju in Elizabeti, ampak tudi Mojzesu, ki je bil poklican, da osvobodi svoje ljudstvo, ko je imel dobrih osemdeset let (prim. 2 Mz 7,7). S temi odlo?itvami nas u?i, da je starost v njegovih o?eh ?as blagoslova in milosti, in da so ostareli zanj prve pri?e upanja. »Kaj neki je ta ?as starosti?«, se glede tega spra?uje sv. Avgu?tin. »Bog ti tukaj odgovarja: 'O, naj tvoja mo? resni?no popusti, da bo v tebi lahko ostala moja mo? in bo? mogel z apostolom re?i: Kadar sem slaboten, sem mo?an'« (Super Ps. 70,11). Dejstvo, da ?tevilo starej?ih danes raste, za nas postaja znamenje ?asov, ki smo jih poklicani razlo?evati, da bi dobro razumeli zgodovino, ki jo ?ivimo.

?ivljenje Cerkve in sveta namre? lahko razumemo samo v sosledju rodov. Objem ostarelega ?loveka pa nam pomaga razumeti, da se zgodovina ne iz?rpa v sedanjosti, niti je ne pou?ijejo hitra sre?anja in razdrobljeni odnosi, temve? se vije proti prihodnosti. V Prvi Mojzesovi knjigi najdemo ganljiv prizor blagoslova, ki ga je ostareli Jakob dal svojim vnukom, Jo?efovim sinovom: njegove besede jih spodbujajo, da z upanjem gledajo na prihodnost kot na ?as Bo?jih obljub (prim. 1 Mz 48,8-20). ?e je torej res, da krhkost starej?ih potrebuje mo? mladih, je prav tako res, da neizku?enost mladih potrebuje pri?evanje starej?ih, da modro na?rtujejo prihodnost. Kolikokrat so nam bili na?i stari star?i zgled vere in pobo?nosti, dr?avljanske kreposti in dru?bene zavzetosti, spomina in vztrajnosti v preizku?njah! Ta lepa dedi??ina, ki so nam jo izro?ili z upanjem in ljubeznijo, za nas ne bo nikoli zadosten razlog za hvale?nost in doslednost.

Znamenja upanja za ostarele 
Jubilej je od svojih svetopisemskih za?etkov predstavljal ?as osvoboditve: su?nji so bili osvobojeni, dolgovi odpu??eni, zemlja vrnjena prvotnim lastnikom. To je bil ?as obnove socialnega reda, kakr?nega je hotel Bog, v katerem so bile sanirane neenakosti in zatiranja, ki so se nakopi?ila skozi leta. Jezus je obnovil te dogodke osvoboditve, ko je v shodnici v Nazaretu razglasil veselo vest ubogim, vid slepim, osvoboditev jetnikom in povrnitev svobode zatiranim (prim. Lk 4,16-21).

?e pogledamo na ostarele s te jubilejne perspektive, smo tudi mi poklicani, da skupaj z njimi do?ivimo osvoboditev, predvsem od osamljenosti in zapu??enosti. To leto je ugoden trenutek za dosego tega: Bo?ja zvestoba svojim obljubam nas u?i, da je v starosti neka bla?enost, neko pristno evangeljsko veselje, ki zahteva, naj podremo zidove brezbri?nosti, v katere so se pogosto zaprti ostareli. Na?e dru?be se vsepovsod preve? pogosto navadijo, da dopustijo, da tako pomemben in bogat del njihove skupnosti ostaja odrinjen in pozabljen.

Spri?o tega polo?aja je potrebna sprememba tempa, ki naj poka?e prevzem odgovornosti s strani celotne Cerkve. Vsaka ?upnija, vsako zdru?enje, vsaka cerkvena skupina je poklicana, da postane dejavna v »revoluciji« hvale?nosti in skrbi, ki jo je treba uresni?iti s pogostim obiskovanjem ostarelih, ustvarjanjem mre? podpore ter molitve zanje in z njimi, s tkanjem odnosov, ki lahko dajo upanje in dostojanstvo tistim, ki se ?utijo pozabljene. Kr??ansko upanje nas vedno priganja, naj si drznemo ve?, naj razmi?ljamo na ?iroko in se ne zadovoljimo s status quo. V tem primeru delamo za spremembo, ki bo ostarelim vrnila spo?tovanje in naklonjenost.

Zaradi tega je pape? Fran?i?ek ?elel, da bi bil Svetovni dan starih star?ev in ostarelih predvsem s sre?evanjem s tistimi, ki so sami. Iz istega razloga se je odlo?il, da tisti, ki letos ne bodo mogli priti v Rim na romanje, lahko »prejmejo jubilejni odpustek, ?e sami za primeren ?as obi??ejo osamljene starej?e […] skoraj kot bi poromali h Kristusu, ki je navzo? v njih (prim. Mt 25,34-36)« (Apostolska Penitencierija, Norme za podelitev jubilejnega odpustka, III). Obisk starej?ega ?loveka je na?in sre?anja z Jezusom, ki nas osvobaja brezbri?nosti in osamljenosti

Kot ostareli lahko upamo 
Sirahova knjiga izreka blagor tistim, ki niso izgubili upanja (prim. 14,2), in namiguje, da je v na?em ?ivljenju – posebno ?e je dolgo – lahko veliko razlogov, da se s pogledom oziramo nazaj, namesto v prihodnost. Vendar pa je, kot je zapisal pape? Fran?i?ek med svojim zadnjim bivanjem v bolni?nici, »na?e telo ?ibko, a kljub temu nam ni? ne more prepre?iti, da bi ljubili, da bi molili, da bi se darovali, da bi ?iveli drug za drugega v veri kot svetla znamenja upanja« (Angelus, 16. marca 2025). Imamo svobodo, ki nam je ne more vzeti nobena te?ava: svobodo ljubiti in moliti. Vsi lahko vedno ljubimo in molimo.

Ljubezen, ki jo ?utimo do svojih dragih – do zakonca, s katerim smo pre?iveli velik del ?ivljenja, do otrok, do vnukov, ki razveseljujejo na?e dneve – ne ugasne, ko mo?i pojenjajo. Nasprotno, pogosto ravno njihova naklonjenost prebudi na?e energije ter nam prinese upanje in tola?bo.

Ta znamenja ?ivljenjske mo?i ljubezni, ki imajo svoje korenine v samem Bogu, nam dajejo pogum in nas spominjajo, da »?eprav na? zunanji ?lovek razpada, se na? notranji dan za dnem obnavlja« (2 Kor 4,16). Zato ?e posebej kot starej?i vztrajajmo v zaupanju v Gospoda. Vsak dan se pustimo prenoviti iz sre?anja z Njim v molitvi in sveti ma?i. Z ljubeznijo prena?ajmo vero, ki smo jo ?iveli toliko let v dru?ini in v vsakdanjih sre?anjih: vedno hvalimo Boga za njegovo dobrohotnost, negujmo edinost z na?imi dragimi, odprimo svoje srce za tiste, ki so bolj oddaljeni, in posebej za tiste, ki ?ivijo v stiski. V vsaki starosti bomo znamenja upanja.

Vatikan, 26. junija 2025
LEON PP. XIV