Poslanica svetega o?eta Leona XIV. za 10. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo
Leon XIV.
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za 10. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo 2025
1. september 2025
Semena miru in upanja
Dragi bratje in sestre!
Tema tega svetovnega dneva molitve za skrb za stvarstvo, ki ga je izbral na? ljubljeni pape? Fran?i?ek, je »Semena miru in upanja«. Ob 10-letnici vzpostavitve tega dneva, ki je sovpadala z objavo okro?nice Laudato si', smo sredi jubileja, »romarji upanja«. In prav v tem okviru tema dobi svoj polni pomen.
Jezus v svojem oznanjevanju velikokrat uporabi podobo semena, da bi govoril o Bo?jem kraljestvu in na predve?er svojega trpljenja ga uporabi zase, ko se primerja p?eni?nemu zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad (prim. Jn 12,24). Seme se v celoti preda zemlji in v njej z eksplozivno mo?jo svojega daru vzklije ?ivljenje tudi na najbolj nepredstavljivih mestih, v presenetljivi sposobnosti porajati prihodnost. Pomislimo na primer na ro?e, ki rastejo ob robu cest: nih?e jih ni posadil, in vendar rastejo zahvaljujo? semenom, ki so se tam zna?la skoraj po naklju?ju in jim uspe okrasiti sivino asfalta in celo na?eti njegovo trdo povr?ino.
V Kristusu smo torej semena. Pa ne samo to, ampak »semena miru in upanja«. Kakor pravi prerok Izaija, je Bo?ji Duh sposoben spremeniti suho in o?gano pu??avo v vrt, kraj po?itka in spokojnosti, ko se »razlije nad nas duh z vi?ave in pu??ava postane sadovnjak in sadovnjak bo veljal za gozd. Tedaj bo v pu??avi stanovala pravica in v sadovnjaku bo prebivala pravi?nost. Delo pravi?nosti bo mir in sad pravi?nosti bo po?itek in varnost na veke. Moje ljudstvo bo prebivalo v kraju miru, v varnih domovih in brezskrbnih po?ivali??ih« (Iz 32,15-18).
Te prero?ke besede, ki bodo od 1. septembra do 4. oktobra 2025 spremljale ekumensko pobudo »?as stvarstva«, mo?no potrjujejo, da so poleg molitve potrebna volja in konkretna dejanja, ki »Bo?jo ne?nost« do sveta naredijo zaznavno (prim. Laudato si', 84). Zdi se, da pravi?nost in pravo popravljata negostoljubnost pu??ave. Gre za izjemno aktualno oznanilo. Na razli?nih koncih sveta je sedaj ?e o?itno, da na?a zemlja propada. Povsod krivica, kr?itve mednarodnega prava in pravic ljudstev, neenakosti in pohlep, iz katerih izhajajo kr?enje gozdov, onesna?evanje, izguba biotske raznovrstnosti. Pove?ujejo se mo? in pogostnost naravnih pojavov, ki jih povzro?ajo podnebne spremembe, ki so posledica ?lovekovih dejavnosti (prim. Apostolska spodbuda Laudate Deum, 5), ne da bi upo?tevali srednje in dolgoro?ne posledice ?love?kega in ekolo?kega opusto?enja, ki ga prina?ajo oboro?eni spopadi.
Zdi se, da ?e vedno primanjkuje zavedanje, da uni?evanje narave ne prizadene vseh na enak na?in: teptanje pravi?nosti in miru pomeni, da najbolj prizadene najbolj uboge, odrinjene, izklju?ene. V tem okviru je zna?ilno trpljenje domorodskih skupnosti.
In to ?e ni vse: v?asih narava sama postane sredstvo menjave, dobrina, s katero se trguje za pridobitev gospodarskih ali politi?nih koristi. V tej dinamiki se stvarstvo spremeni v boji??e za nadzor nad ?ivljenjsko pomembnimi viri, o ?emer pri?ajo kmetijska obmo?ja in gozdovi, ki so postali nevarni zaradi rudnikov, politike »po?gane zemlje«[1], spopadov, ki izbruhnejo zaradi vodnih virov, nepravi?na razdelitev surovin, ki kaznuje naj?ibkej?e prebivalstvo in spodkopava samo dru?beno stabilnost.
Te razli?ne rane so posledica greha. To gotovo ni tisto, kar je imel v mislih Bog, ko je zemljo zaupal ?loveku, ustvarjenemu po njegovi podobi (1 Mz 1,24-29). Sveto pismo ni spodbuda za »despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom« (Laudato si', 200). Nasprotno, »pomembno je brati svetopisemska besedila v povezavi s hermenevti?no razlago in spomniti, da nas le-ta vabi k 'obdelovanju in ohranjanju' svetovnega vrta (prim. 1 Mz 2,15). Medtem ko 'obdelovati' pomeni orati ali obdelovati zemljo, 'varovati' pomeni varovati, skrbeti, ohranjati, varovati, bdeti nad njo. To pomeni odnos odgovorne vzajemnosti med ljudmi in naravo« (prav tam, 67).
Okoljske pravi?nosti, ki so jo implicitno napovedovali preroki – ne moremo imeti za abstraktni pojem ali za oddaljen cilj. Predstavlja nujno potrebo, ki presega preprosto varovanje okolja. V resnici gre za vpra?anje dru?bene, ekonomske in antropolo?ke pravi?nosti. Za vernike je to tudi teolo?ka zahteva, ki ima za kristjane obraz Jezusa Kristusa, v katerem je bilo vse ustvarjeno in odre?eno. V svetu, v katerem najbolj krhki najprej trpijo zaradi uni?ujo?ih u?inkov podnebnih sprememb, kr?enja gozdov in onesna?evanja, skrb za stvarstvo postaja vpra?anje vere in ?love?nosti.
Sedaj je resni?no ?as, da besedam sledijo dejanja. »Opravljati poklic varuhov Bo?jih del je bistvena sestavina krepostnega ?ivljenja. To ni ve? nekaj neobveznega ali drugotnega v kr??anski izku?nji« (prav tam, 217). S predanim in ne?nim delom lahko vzklijejo mnoga semena pravi?nosti, ki tako prispevajo k miru in upanju. V?asih so potrebna leta, preden drevo da svoje prve sade?e, leta, ki vklju?ujejo celoten ekosistem v kontinuiteto, zvestobo, sodelovanje in ljubezen, predvsem ?e ta ljubezen postane ogledalo Bo?je darovanjske ljubezni.
Med pobudami Cerkve, ki so kakor semena vr?ene na to polje, bi rad omenil projekt »Borgo Laudato Si'«, ki nam ga je pape? Fran?i?ek zapustil v dedi??ino v Castel Gandolfu kot seme, ki lahko obrodi sadove pravi?nosti in miru. Gre za projekt vzgoje za celostno ekologijo, ki ?eli biti vzor, kako lahko ?ivimo, delamo in oblikujemo skupnost z uporabo na?el okro?nice Laudato si'.
Prosim Vsemogo?nega, naj nam v obilju po?lje svojega »duha od zgoraj« (Iz 32,15), da bodo ta in druga podobna semena obrodila obilne sadove miru in upanja.
Okro?nica Laudato si', je deset let spremljala Katoli?ko Cerkev in ?tevilne ljudi dobre volje. Naj nas ?e naprej navdihuje in naj se za celostno ekologijo vedno bolj odlo?ajo in delijo kot pot, po kateri moramo hoditi. Tako bomo pomno?ili semena upanja, ki jih moramo »varovati in negovati« z milostjo na?ega velikega in neomajnega upanja, Vstalega Kristusa. V njegovem imenu vam vsem po?iljam svoj blagoslov.
Vatikan, 30. junija 2025, spomin prvih mu?encev Rimske Cerkve
LEON PP. XIV
[1] Cfr Pontificio Consiglio della Giustizia e della Pace, Terra e cibo, LEV 2015, 51-53.
