杏MAP导航

Leon XIV.

POSLANICA SVETEGA O膶ETA LEONA XIV. 
ZA 111. SVETOVNI DAN MIGRANOTV IN BEGUNCEV 2025 
(4. 鈥� 5.  oktober 2025) 
Migranti, misijonarji upanja

Dragi bratje in sestre, 111. svetovni dan migrantov in beguncev, za katerega je moj predhodnik hotel, da sovpada z jubilejem migrantov in misijonarskega sveta, nam ponuja prilo啪nost za razmi拧ljanje o povezavi med upanjem, migracijami in misijoni.

Trenutni svetovni kontekst 啪al zaznamujejo vojne, nasilje, krivice in skrajni vremenski pojavi, ki milijone ljudi prisilijo, da zapustijo svojo domovino in i拧膷ejo zato膷i拧膷e drugje. Raz拧irjena te啪nja, da bi poskrbeli zgolj za koristi dolo膷enih skupnosti, predstavlja resno nevarnost za podelitev odgovornosti, za ve膷stransko sodelovanje, za uresni膷evanje skupnega dobrega in za globalno solidarnost v prid vse 膷love拧ke dru啪ine. Zaradi mo啪nosti ponovne oboro啪evalne tekme in razvoja novih oro啪ij, vklju膷no z jedrskim, pomanjkljivega upo拧tevanja 拧kodljivih u膷inkov potekajo膷e podnebne krize in globoke ekonomske neenakosti, so izzivi sedanjosti in prihodnosti vedno bolj zahtevni.

Spri膷o teorij o globalnih opusto拧enjih in stra拧ljivih scenarijev je pomembno, da v srcih ve膷ine raste 啪elja po upanju v prihodnost dostojanstva in miru za vse ljudi. Tak拧na prihodnost je bistveni del Bo啪jega na膷rta za 膷love拧tvo in za preostalo stvarstvo. Gre za mesijansko prihodnost, ki so jo napovedovali preroki: »艩e bodo posedali star膷ki in starke po jeruzalemskih trgih: vsak s svojo palico v roki zavoljo visoke starosti. Mestne ulice bodo polne de膷kov in deklic, ki se bodo igrali na trgih. [鈥�] Kajti seme bo v miru, vinska trta bo dala svoj sad; zemlja bo dala svoje pridelke, nebo bo dalo svojo roso« (Zah 8,4-5.12). In ta prihodnost se je 啪e za膷ela, ker jo je vzpostavil Jezus Kristus (prim. Mr 1,15 in Lk 17,21) in mi verujemo in upamo v njeno polno uresni膷itev, kajti Gospod vedno dr啪i svoje obljube.

Katekizem Katoli拧ke Cerkve u膷i: »Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sre膷i, ki ga je Bog polo啪il v srce vsakega 膷loveka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi«  (拧t. 1818). In iskanje sre膷e ter mo啪nost, da jo najdemo drugje, je gotovo eden od glavnih razlogov za sedanjo 膷love拧ko mobilnost.

Ta povezava med migracijami in upanjem se jasno ka啪e v mnogih migracijskih izku拧njah dana拧njih dni. Mnogi migranti, begunci in razseljene osebe so posebne pri膷e upanja, ki ga 啪ivijo v vsakdanjem 啪ivljenju preko zaupanja v Boga in prena拧anja nasprotovanja zaradi prihodnosti, v kateri slutijo, da se bli啪a sre膷a,  celosten 膷love拧ki razvoj. V njih se obnavlja potujo膷a izku拧nja izraelskega ljudstva: »O Bog, ko si 拧el pred svojim ljudstvom, ko si stopal skozi divjino, se je zemlja tresla, nebesa so rosila pred Bogom, ki je na Sinaju, pred Bogom, Izraelovim Bogom. Ti, o Bog, daje拧, da obilno de啪uje, tvoja dedi拧膷ina se je iz膷rpala, ti si jo utrdil. Tvoja 膷reda je v njej prebivala, v svoji dobroti, o Bog, si jo pripravil ubo啪cu« (Ps 68,8-11).

V svetu, ki ga temnijo vojne in krivice, se tudi tam, kjer se zdi vse izgubljeno, migranti in begunci dvigajo kot glasniki upanja. Njihov pogum in vztrajnost sta juna拧ko pri膷evanje vere, ki vidi onkraj tega, kar lahko vidijo na拧e o膷i in kar jim daje mo膷, da izzivajo smrt na razli膷nih sodobnih migracijskih poteh. Tudi tukaj lahko odkrijemo jasno podobnost z izku拧njo izraelskega ljudstva, ki je blodilo po pu拧膷avi in se z vsako nevarnostjo soo膷alo z zaupanjem v Gospodovo varstvo: »Zares, on te bo re拧il iz pti膷arjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zate膷e拧; 拧膷it in oklep sta ti njegova zvestoba. Ne bo拧 se bal no膷ne strahote, ne pu拧膷ice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne zla, ki pusto拧i opoldne« (Ps 91,3-6).

Migranti in begunci spominjajo Cerkev na njeno romarsko razse啪nost, ki se vedno izteguje za tem, da bi dosegla svojo ve膷no domovino in jo podpira upanje, ki je teolo拧ka krepost. Vsaki膷, ko Cerkev popusti sku拧njavi »zasedenosti« in neha biti civitas pelegrina 鈥� Bo啪je ljudstvo, ki roma proti nebe拧ki domovini (prim. Avgu拧tin, O Bo啪jem mestu, Libro XIV-XVI), neha biti »v svetu« in za膷ne biti »od sveta« (prim. Jn 15,19). Gre za sku拧njavo, ki je bila prisotna 啪e v prvih kr拧膷anskih skupnostih, tako da je apostol Pavel moral opomniti Cerkev v Filipih, da je »na拧a domovina v nebesih, od koder tudi pri膷akujemo odre拧enika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z mo膷jo, s katero si more podvre膷i vse, preobrazil na拧e bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veli膷astva« (Flp 3,20-21). 

Na poseben na膷in lahko danes katoli拧ki migranti in begunci postanejo misijonarji upanja v dr啪avah, ki jih sprejmejo, ko spodbujajo nove poti vere tam, kamor sporo膷ilo Jezusa Kristusa 拧e ni pri拧lo, ali za膷enjajo medverske dialoge, ki temeljijo na vsakdanjosti in iskanju skupnih vrednot. S svojim duhovnim navdu拧enjem in 啪ivljenjsko mo膷jo namre膷 lahko prispevajo k o啪ivitvi okostenelih in obremenjenih cerkvenih skupnosti, v katerih se groze膷e 拧iri duhovna pu拧膷ava. Njihovo navzo膷nost moramo zato prepoznavati in ceniti kot pravi Bo啪ji blagoslov, kot prilo啪nost, da se odpremo Bo啪ji milosti, ki daje novo energijo in upanje svoji Cerkvi: »Na gostoljubnost ne pozabite. Po njej so namre膷 nekateri nevedé pogostili angele« (Heb 13,2).

Prva prvina evangelizacije, kot poudarja sv. Pavel VI., je splo拧no pri膷evanje: »vsi kristjani so poklicani in so v tem pogledu lahko pravi evangelizatorji. Mislimo predvsem na odgovornost, ki jo imajo izseljenci v dr啪avah, ki jih sprejmejo« (Evangelii nuntiandi, 21). Gre za pravo missio migrantium, za poslanstvo, ki ga opravljajo migranti, za katerega morata biti zagotovljeni ustrezna priprava in stalna podpora, ki sta sad u膷inkovitega medcerkvenega sodelovanja.

Po drugi strani so vir 啪ivega pri膷evanja tudi skupnosti, ki jih sprejmejo. Upanja, razumljenega kot obljuba sedanjosti in prihodnosti, v kateri bo priznano dostojanstvo vseh ljudi kot Bo啪jih otrok. Na ta na膷in so migranti in begunci prepoznani kot bratje in sestre, del ene same dru啪ine, v kateri lahko izrazijo svoje talente in v polnosti sodelujejo v 啪ivljenju skupnosti.

Ob tem jubilejnem dnevu, v katerem Cerkev moli za vse migrante in begunce, 啪elim vse tiste, ki so na poti, in tiste, ki si prizadevajo za to, da jih spremljajo, zaupati materinskemu varstvu Device Marije, tola啪bi migrantov, da bi v njihovih srcih ohranila 啪ivo upanje in jih podpirala v prizadevanju za gradnjo sveta, ki bo vedno bolj podoben Bo啪jemu kraljestvu, resni膷ni domovini, ki nas 膷aka na koncu na拧ega potovanja.

Vatikan, 25. julija 2025, praznik apostola sv. Jakoba