Poslanica pape?a Leona XIV. za 111. svetovni dan migrantov in beguncev: Migranti, misijonarji upanja
Leon XIV.
POSLANICA SVETEGA O?ETA LEONA XIV.
ZA 111. SVETOVNI DAN MIGRANOTV IN BEGUNCEV 2025
(4. – 5. oktober 2025)
Migranti, misijonarji upanja
Dragi bratje in sestre, 111. svetovni dan migrantov in beguncev, za katerega je moj predhodnik hotel, da sovpada z jubilejem migrantov in misijonarskega sveta, nam ponuja prilo?nost za razmi?ljanje o povezavi med upanjem, migracijami in misijoni.
Trenutni svetovni kontekst ?al zaznamujejo vojne, nasilje, krivice in skrajni vremenski pojavi, ki milijone ljudi prisilijo, da zapustijo svojo domovino in i??ejo zato?i??e drugje. Raz?irjena te?nja, da bi poskrbeli zgolj za koristi dolo?enih skupnosti, predstavlja resno nevarnost za podelitev odgovornosti, za ve?stransko sodelovanje, za uresni?evanje skupnega dobrega in za globalno solidarnost v prid vse ?love?ke dru?ine. Zaradi mo?nosti ponovne oboro?evalne tekme in razvoja novih oro?ij, vklju?no z jedrskim, pomanjkljivega upo?tevanja ?kodljivih u?inkov potekajo?e podnebne krize in globoke ekonomske neenakosti, so izzivi sedanjosti in prihodnosti vedno bolj zahtevni.
Spri?o teorij o globalnih opusto?enjih in stra?ljivih scenarijev je pomembno, da v srcih ve?ine raste ?elja po upanju v prihodnost dostojanstva in miru za vse ljudi. Tak?na prihodnost je bistveni del Bo?jega na?rta za ?love?tvo in za preostalo stvarstvo. Gre za mesijansko prihodnost, ki so jo napovedovali preroki: »?e bodo posedali star?ki in starke po jeruzalemskih trgih: vsak s svojo palico v roki zavoljo visoke starosti. Mestne ulice bodo polne de?kov in deklic, ki se bodo igrali na trgih. […] Kajti seme bo v miru, vinska trta bo dala svoj sad; zemlja bo dala svoje pridelke, nebo bo dalo svojo roso« (Zah 8,4-5.12). In ta prihodnost se je ?e za?ela, ker jo je vzpostavil Jezus Kristus (prim. Mr 1,15 in Lk 17,21) in mi verujemo in upamo v njeno polno uresni?itev, kajti Gospod vedno dr?i svoje obljube.
Katekizem Katoli?ke Cerkve u?i: »Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sre?i, ki ga je Bog polo?il v srce vsakega ?loveka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi« (?t. 1818). In iskanje sre?e ter mo?nost, da jo najdemo drugje, je gotovo eden od glavnih razlogov za sedanjo ?love?ko mobilnost.
Ta povezava med migracijami in upanjem se jasno ka?e v mnogih migracijskih izku?njah dana?njih dni. Mnogi migranti, begunci in razseljene osebe so posebne pri?e upanja, ki ga ?ivijo v vsakdanjem ?ivljenju preko zaupanja v Boga in prena?anja nasprotovanja zaradi prihodnosti, v kateri slutijo, da se bli?a sre?a, celosten ?love?ki razvoj. V njih se obnavlja potujo?a izku?nja izraelskega ljudstva: »O Bog, ko si ?el pred svojim ljudstvom, ko si stopal skozi divjino, se je zemlja tresla, nebesa so rosila pred Bogom, ki je na Sinaju, pred Bogom, Izraelovim Bogom. Ti, o Bog, daje?, da obilno de?uje, tvoja dedi??ina se je iz?rpala, ti si jo utrdil. Tvoja ?reda je v njej prebivala, v svoji dobroti, o Bog, si jo pripravil ubo?cu« (Ps 68,8-11).
V svetu, ki ga temnijo vojne in krivice, se tudi tam, kjer se zdi vse izgubljeno, migranti in begunci dvigajo kot glasniki upanja. Njihov pogum in vztrajnost sta juna?ko pri?evanje vere, ki vidi onkraj tega, kar lahko vidijo na?e o?i in kar jim daje mo?, da izzivajo smrt na razli?nih sodobnih migracijskih poteh. Tudi tukaj lahko odkrijemo jasno podobnost z izku?njo izraelskega ljudstva, ki je blodilo po pu??avi in se z vsako nevarnostjo soo?alo z zaupanjem v Gospodovo varstvo: »Zares, on te bo re?il iz pti?arjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zate?e?; ??it in oklep sta ti njegova zvestoba. Ne bo? se bal no?ne strahote, ne pu??ice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne zla, ki pusto?i opoldne« (Ps 91,3-6).
Migranti in begunci spominjajo Cerkev na njeno romarsko razse?nost, ki se vedno izteguje za tem, da bi dosegla svojo ve?no domovino in jo podpira upanje, ki je teolo?ka krepost. Vsaki?, ko Cerkev popusti sku?njavi »zasedenosti« in neha biti civitas pelegrina – Bo?je ljudstvo, ki roma proti nebe?ki domovini (prim. Avgu?tin, O Bo?jem mestu, Libro XIV-XVI), neha biti »v svetu« in za?ne biti »od sveta« (prim. Jn 15,19). Gre za sku?njavo, ki je bila prisotna ?e v prvih kr??anskih skupnostih, tako da je apostol Pavel moral opomniti Cerkev v Filipih, da je »na?a domovina v nebesih, od koder tudi pri?akujemo odre?enika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z mo?jo, s katero si more podvre?i vse, preobrazil na?e bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veli?astva« (Flp 3,20-21).
Na poseben na?in lahko danes katoli?ki migranti in begunci postanejo misijonarji upanja v dr?avah, ki jih sprejmejo, ko spodbujajo nove poti vere tam, kamor sporo?ilo Jezusa Kristusa ?e ni pri?lo, ali za?enjajo medverske dialoge, ki temeljijo na vsakdanjosti in iskanju skupnih vrednot. S svojim duhovnim navdu?enjem in ?ivljenjsko mo?jo namre? lahko prispevajo k o?ivitvi okostenelih in obremenjenih cerkvenih skupnosti, v katerih se groze?e ?iri duhovna pu??ava. Njihovo navzo?nost moramo zato prepoznavati in ceniti kot pravi Bo?ji blagoslov, kot prilo?nost, da se odpremo Bo?ji milosti, ki daje novo energijo in upanje svoji Cerkvi: »Na gostoljubnost ne pozabite. Po njej so namre? nekateri nevedé pogostili angele« (Heb 13,2).
Prva prvina evangelizacije, kot poudarja sv. Pavel VI., je splo?no pri?evanje: »vsi kristjani so poklicani in so v tem pogledu lahko pravi evangelizatorji. Mislimo predvsem na odgovornost, ki jo imajo izseljenci v dr?avah, ki jih sprejmejo« (Evangelii nuntiandi, 21). Gre za pravo missio migrantium, za poslanstvo, ki ga opravljajo migranti, za katerega morata biti zagotovljeni ustrezna priprava in stalna podpora, ki sta sad u?inkovitega medcerkvenega sodelovanja.
Po drugi strani so vir ?ivega pri?evanja tudi skupnosti, ki jih sprejmejo. Upanja, razumljenega kot obljuba sedanjosti in prihodnosti, v kateri bo priznano dostojanstvo vseh ljudi kot Bo?jih otrok. Na ta na?in so migranti in begunci prepoznani kot bratje in sestre, del ene same dru?ine, v kateri lahko izrazijo svoje talente in v polnosti sodelujejo v ?ivljenju skupnosti.
Ob tem jubilejnem dnevu, v katerem Cerkev moli za vse migrante in begunce, ?elim vse tiste, ki so na poti, in tiste, ki si prizadevajo za to, da jih spremljajo, zaupati materinskemu varstvu Device Marije, tola?bi migrantov, da bi v njihovih srcih ohranila ?ivo upanje in jih podpirala v prizadevanju za gradnjo sveta, ki bo vedno bolj podoben Bo?jemu kraljestvu, resni?ni domovini, ki nas ?aka na koncu na?ega potovanja.
Vatikan, 25. julija 2025, praznik apostola sv. Jakoba
