笔补辫别啪 v Borgu Laudato si鈥�: Ekolo拧ka kriza terja kontemplativen pogled
Vatican News
笔补辫别啪 Leon XIV. je na za膷etku svete ma拧e navzo膷e povabil, da bi se v lepoti »naravne katedrale« zahvalili Gospodu, saj to pomeni tudi beseda »evharistija«. Sam je izrazil zahvalo 拧tevilnim osebam, ki so sodelovali pri nastanku novega ma拧nega obrazca za varovanje stvarstva ter pri pripravi bogoslu啪ja. »Kot veste, bogoslu啪je predstavlja 啪ivljenje in vi ste 啪ivljenje tega centra Laudato si'. V tem trenutku, ob tej prilo啪nosti bi se vam rad zahvalil za vse, kar delate po 膷udovitem navdihu pape啪a Fran膷i拧ka, ki je podaril ta majhen del, te vrtove, te prostore prav za nadaljevanje tako pomembnega poslanstva glede vsega, kar vemo deset let po izidu okro啪nice Laudato si': potreba, da skrbimo za stvarstvo, skupni dom.
Tukaj je kot v starodavnih cerkvah prvih stoletij, ki so imele krstilnico, skozi katero je bilo treba iti preden se je vstopilo v cerkev. Simbol prehoda skozi vodo, da bi bili vsi o膷i拧膷eni svojih grehov, slabosti in bi tako lahko vstopili v veliko skrivnost Cerkve, je nekaj, kar 啪ivimo tudi danes. Na za膷etku ma拧e smo molili za spreobrnjenje, za na拧e spreobrnjenje. Rad bi dodal, da moramo moliti za spreobrnjenje 拧tevilnih ljudi, znotraj in zunaj Cerkve, ki se 拧e vedno ne zavedajo nujnosti skrbi za skupni dom.
Mnoge naravne nesre膷e, ki jih 拧e vedno vidimo v svetu, skoraj vsak dan, so deloma tudi posledica 膷lovekovega pretiravanja, njegovega na膷ina 啪ivljenja. Zato se moramo vpra拧ati, 膷e tudi sami 啪ivimo to spreobrnjenje: zelo ga potrebujemo!«
Sveti o膷e je zatem navzo膷im dejal, da skupaj obhajajo doma膷en in veder trenutek, »膷eprav v svetu, ki gori tako zaradi globalnega segrevanja kot zaradi oboro啪enih spopadov, zato je sporo膷ilo pape啪a Fran膷i拧ka v okro啪nicah in tako aktualno. Strah u膷encev v nevihti je strah velikega dela 膷love拧tva. Vendar pa v srcu jubileja izpovedujemo: upanje obstaja! Sre膷ali smo ga v Jezusu, Zveli膷arju sveta. On 拧e vedno suvereno pomiri vihar. Njegova mo膷 ne ru拧i, ampak ustvarja; ne uni膷uje, ampak daje bivanje, daje novo 啪ivljenje. In vpra拧amo se: "Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?" (Mt 8,27).
Za膷udenje, ki ga izra啪a to vpra拧anje, je prvi korak, ki nam pomaga izstopiti iz strahu. Okoli Galilejskega jezera je Jezus 啪ivel in molil. Tam je poklical svoje prve u膷ence na krajih, kjer so 啪iveli in delali. Prilike, s katerimi je oznanjal Bo啪je kraljestvo, razodevajo globoko vez s tisto zemljo in s tistimi vodami, z ritmom letnih 膷asov in 啪ivljenjem bitij. 笔补辫别啪 Fran膷i拧ek je zapisal: "Govorimo o dr啪i srca, ki vse 啪ivi v spokojni pozornosti. To pomeni, da se vsakomur posveti scela, ne da bi mislil na to, kar pride pozneje; ki 啪ivi vsak trenutek kot bo啪ji dar, ki ga je potrebno 啪iveti v polnosti. Jezus nas je u膷il te dr啪e" (笔补辫别啪 Fran膷i拧ek, Okro啪nica Laudato si鈥�, 226).
Evangelist Matej opisuje vihar kot "pretres zemlje" (seismos): isti izraz bo uporabil za potres v trenutku Jezusove smrti in ob zori njegovega vstajenja. Nad ta pretres se Kristus dvigne, stoji pokonci: 啪e tukaj nam evangelij omogo膷a, da opazimo Vstalega, ki je navzo膷 v na拧i na glavo obrnjeni zgodovin. Jezus zapreti vetru in morju, to pa razodene njegovo mo膷 啪ivljenja in zveli膷anja, ki presega tiste sile, spri膷o katerih se bitja 膷utijo izgubljena.«
»Ponovno se torej vpra拧ajmo: "Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?" (Mt 8,27). Zdi se, da hvalnica iz Pisma Kolo拧anom, ki smo ji prisluhnili, odgovori prav na to vpra拧anje: "On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Kol 1,15-16). Njegovi u膷enci tisti dan, ko so bili na milost in nemilost prepu拧膷eni viharju, v prime啪u strahu, 拧e niso mogli izpovedati tega spoznanja glede Jezusa. Mi pa lahko danes v veri, ki nam je bila posredovana, nadaljujemo: "On je tudi glava telesa, to je Cerkve. On je za膷etek, prvorojenec med mrtvimi, da je postal prvi med vsemi stvarmi." (v. 18). To so besede, ki nas zavezujejo skozi zgodovino, ki iz nas delajo 啪ivo telo; telo, katerega glava je Kristus. Na拧e poslanstvo, da skrbimo za stvarstvo, da mu prina拧amo mir in spravo, je tudi njegovo poslanstvo: poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Mi prisluhnimo kriku zemlje in ubogih, saj je ta krik dosegel Bo啪je srce. Na拧e ogor膷enje je njegovo ogor膷enje, na拧e delo je njegovo delo.
V zvezi s tem nas navdihuje psalmistova pesem: "Glas Gospodov je nad vodami, Bog veli膷astva zagrmi, Gospod je nad silnimi vodami. Glas Gospodov je v mo膷i, glas Gospodov je v sijaju" (Ps 29,3-4). Ta glas zavezuje Cerkev k prero拧tvu, tudi kadar terja drznost, da bi se zoperstavili uni膷ujo膷i mo膷i vladarjev tega sveta. Neuni膷ljiva zaveza med Stvarnikom in ustvarjeninami namre膷 mobilizira na拧e misli in prizadevanja, da bi se zlo spremenilo v dobro, krivica v pravico, pohlep v ob膷estvo.
En Bog je z neskon膷no ljubeznijo ustvaril vse stvari in nam podaril 啪ivljenje: zato sveti Fran膷i拧ek Asi拧ki ustvarjenine imenuje brat, sestra, mati. Samo kontemplativni pogled lahko spremeni na拧 odnos do ustvarjenih stvari in nam pomaga izstopiti iz ekolo拧ke krize, katere vzrok je prekinitev odnosov z Bogom, z bli啪njim in z zemljo zaradi greha (prim. pape啪 Fran膷i拧ek, Okro啪nica , 66).
Predragi bratje in sestre, Borgo Laudato si', kjer se nahajamo, 啪eli biti po intuiciji pape啪a Fran膷i拧ka "delavnica", v kateri bi 啪iveli v so啪itju s stvarstvom, ki je za nas ozdravljenje in sprava, ter razvijali nove in u膷inkovite na膷ine skrbi za naravo, ki nam je zaupana. Vam, ki se posve膷ate uresni膷evanju tega projekta, zato zagotavljam svojo molitev in spodbudo.
Evharistija, ki jo obhajamo, daje na拧emu delu smisel in ga podpira. Kot je zapisal pape啪 Fran膷i拧ek, namre膷 stvarstvo v evharistiji dose啪e "svoj vrhunec. Milost, ki se navadno izra啪a prek 膷utov, se 膷udovito razodene v samem Bogu, ki je postal 膷lovek, da bi se dal v jed svoji ustvarjenini. Na vrhuncu u膷love膷enja se je hotel Gospod po ko拧膷ku snovi povezati z na拧o notranjostjo. Ne od zgoraj, temve膷 od znotraj, da bi Ga mogli sre膷ati v tem na拧em svetu" (pape啪 Fran膷i拧ek, Okro啪nica , 236). S tega kraja 啪elim zato zaklju膷iti te misli ter vam izro膷iti besede, s katerimi sveti Avgu拧tin na zadnjih straneh svojih Izpovedi pove啪e ustvarjene stvari in 膷loveka v hvalnico stvarstva: o Gospod, "hvalijo te tvoja dela, da te ljubimo, in ljubimo te, da te hvalijo tvoja dela" (sv. Avgu拧tin, Izpovedi, XIII, 33). Naj bo to harmonija, ki jo 拧irimo v svetu.«
