Pape? v Borgu Laudato si’: Ekolo?ka kriza terja kontemplativen pogled
Vatican News
Pape? Leon XIV. je na za?etku svete ma?e navzo?e povabil, da bi se v lepoti »naravne katedrale« zahvalili Gospodu, saj to pomeni tudi beseda »evharistija«. Sam je izrazil zahvalo ?tevilnim osebam, ki so sodelovali pri nastanku novega ma?nega obrazca za varovanje stvarstva ter pri pripravi bogoslu?ja. »Kot veste, bogoslu?je predstavlja ?ivljenje in vi ste ?ivljenje tega centra Laudato si'. V tem trenutku, ob tej prilo?nosti bi se vam rad zahvalil za vse, kar delate po ?udovitem navdihu pape?a Fran?i?ka, ki je podaril ta majhen del, te vrtove, te prostore prav za nadaljevanje tako pomembnega poslanstva glede vsega, kar vemo deset let po izidu okro?nice Laudato si': potreba, da skrbimo za stvarstvo, skupni dom.
Tukaj je kot v starodavnih cerkvah prvih stoletij, ki so imele krstilnico, skozi katero je bilo treba iti preden se je vstopilo v cerkev. Simbol prehoda skozi vodo, da bi bili vsi o?i??eni svojih grehov, slabosti in bi tako lahko vstopili v veliko skrivnost Cerkve, je nekaj, kar ?ivimo tudi danes. Na za?etku ma?e smo molili za spreobrnjenje, za na?e spreobrnjenje. Rad bi dodal, da moramo moliti za spreobrnjenje ?tevilnih ljudi, znotraj in zunaj Cerkve, ki se ?e vedno ne zavedajo nujnosti skrbi za skupni dom.
Mnoge naravne nesre?e, ki jih ?e vedno vidimo v svetu, skoraj vsak dan, so deloma tudi posledica ?lovekovega pretiravanja, njegovega na?ina ?ivljenja. Zato se moramo vpra?ati, ?e tudi sami ?ivimo to spreobrnjenje: zelo ga potrebujemo!«
Sveti o?e je zatem navzo?im dejal, da skupaj obhajajo doma?en in veder trenutek, »?eprav v svetu, ki gori tako zaradi globalnega segrevanja kot zaradi oboro?enih spopadov, zato je sporo?ilo pape?a Fran?i?ka v okro?nicah in tako aktualno. Strah u?encev v nevihti je strah velikega dela ?love?tva. Vendar pa v srcu jubileja izpovedujemo: upanje obstaja! Sre?ali smo ga v Jezusu, Zveli?arju sveta. On ?e vedno suvereno pomiri vihar. Njegova mo? ne ru?i, ampak ustvarja; ne uni?uje, ampak daje bivanje, daje novo ?ivljenje. In vpra?amo se: "Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?" (Mt 8,27).
Za?udenje, ki ga izra?a to vpra?anje, je prvi korak, ki nam pomaga izstopiti iz strahu. Okoli Galilejskega jezera je Jezus ?ivel in molil. Tam je poklical svoje prve u?ence na krajih, kjer so ?iveli in delali. Prilike, s katerimi je oznanjal Bo?je kraljestvo, razodevajo globoko vez s tisto zemljo in s tistimi vodami, z ritmom letnih ?asov in ?ivljenjem bitij. Pape? Fran?i?ek je zapisal: "Govorimo o dr?i srca, ki vse ?ivi v spokojni pozornosti. To pomeni, da se vsakomur posveti scela, ne da bi mislil na to, kar pride pozneje; ki ?ivi vsak trenutek kot bo?ji dar, ki ga je potrebno ?iveti v polnosti. Jezus nas je u?il te dr?e" (Pape? Fran?i?ek, Okro?nica Laudato si’, 226).
Evangelist Matej opisuje vihar kot "pretres zemlje" (seismos): isti izraz bo uporabil za potres v trenutku Jezusove smrti in ob zori njegovega vstajenja. Nad ta pretres se Kristus dvigne, stoji pokonci: ?e tukaj nam evangelij omogo?a, da opazimo Vstalega, ki je navzo? v na?i na glavo obrnjeni zgodovin. Jezus zapreti vetru in morju, to pa razodene njegovo mo? ?ivljenja in zveli?anja, ki presega tiste sile, spri?o katerih se bitja ?utijo izgubljena.«
»Ponovno se torej vpra?ajmo: "Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?" (Mt 8,27). Zdi se, da hvalnica iz Pisma Kolo?anom, ki smo ji prisluhnili, odgovori prav na to vpra?anje: "On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Kol 1,15-16). Njegovi u?enci tisti dan, ko so bili na milost in nemilost prepu??eni viharju, v prime?u strahu, ?e niso mogli izpovedati tega spoznanja glede Jezusa. Mi pa lahko danes v veri, ki nam je bila posredovana, nadaljujemo: "On je tudi glava telesa, to je Cerkve. On je za?etek, prvorojenec med mrtvimi, da je postal prvi med vsemi stvarmi." (v. 18). To so besede, ki nas zavezujejo skozi zgodovino, ki iz nas delajo ?ivo telo; telo, katerega glava je Kristus. Na?e poslanstvo, da skrbimo za stvarstvo, da mu prina?amo mir in spravo, je tudi njegovo poslanstvo: poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Mi prisluhnimo kriku zemlje in ubogih, saj je ta krik dosegel Bo?je srce. Na?e ogor?enje je njegovo ogor?enje, na?e delo je njegovo delo.
V zvezi s tem nas navdihuje psalmistova pesem: "Glas Gospodov je nad vodami, Bog veli?astva zagrmi, Gospod je nad silnimi vodami. Glas Gospodov je v mo?i, glas Gospodov je v sijaju" (Ps 29,3-4). Ta glas zavezuje Cerkev k prero?tvu, tudi kadar terja drznost, da bi se zoperstavili uni?ujo?i mo?i vladarjev tega sveta. Neuni?ljiva zaveza med Stvarnikom in ustvarjeninami namre? mobilizira na?e misli in prizadevanja, da bi se zlo spremenilo v dobro, krivica v pravico, pohlep v ob?estvo.
En Bog je z neskon?no ljubeznijo ustvaril vse stvari in nam podaril ?ivljenje: zato sveti Fran?i?ek Asi?ki ustvarjenine imenuje brat, sestra, mati. Samo kontemplativni pogled lahko spremeni na? odnos do ustvarjenih stvari in nam pomaga izstopiti iz ekolo?ke krize, katere vzrok je prekinitev odnosov z Bogom, z bli?njim in z zemljo zaradi greha (prim. pape? Fran?i?ek, Okro?nica , 66).
Predragi bratje in sestre, Borgo Laudato si', kjer se nahajamo, ?eli biti po intuiciji pape?a Fran?i?ka "delavnica", v kateri bi ?iveli v so?itju s stvarstvom, ki je za nas ozdravljenje in sprava, ter razvijali nove in u?inkovite na?ine skrbi za naravo, ki nam je zaupana. Vam, ki se posve?ate uresni?evanju tega projekta, zato zagotavljam svojo molitev in spodbudo.
Evharistija, ki jo obhajamo, daje na?emu delu smisel in ga podpira. Kot je zapisal pape? Fran?i?ek, namre? stvarstvo v evharistiji dose?e "svoj vrhunec. Milost, ki se navadno izra?a prek ?utov, se ?udovito razodene v samem Bogu, ki je postal ?lovek, da bi se dal v jed svoji ustvarjenini. Na vrhuncu u?love?enja se je hotel Gospod po ko??ku snovi povezati z na?o notranjostjo. Ne od zgoraj, temve? od znotraj, da bi Ga mogli sre?ati v tem na?em svetu" (pape? Fran?i?ek, Okro?nica , 236). S tega kraja ?elim zato zaklju?iti te misli ter vam izro?iti besede, s katerimi sveti Avgu?tin na zadnjih straneh svojih Izpovedi pove?e ustvarjene stvari in ?loveka v hvalnico stvarstva: o Gospod, "hvalijo te tvoja dela, da te ljubimo, in ljubimo te, da te hvalijo tvoja dela" (sv. Avgu?tin, Izpovedi, XIII, 33). Naj bo to harmonija, ki jo ?irimo v svetu.«
