杏MAP导航

Leon XIV.

Homilija svetega o膷eta Leona XIV. 
Sveta ma拧a 16. nedelje med letom 
katedrala v Albanu 
20. julija 2025

Dragi bratje in sestre, zelo sem zadovoljen, da sem danes tukaj in da obhajam nedeljsko bogoslu啪je v tej 膷udoviti katedrali. Kot veste, bi moral priti sem 12. maja, toda Sveti Duh je to storil druga膷e. Zares sem zadovoljen in s tem bratstvom, s tem kr拧膷anskim veseljem pozdravljam vse vas, Va拧o eminenco, 拧kofa 拧kofije, prisotne predstavnike oblasti in vas vse.

V dana拧njem bogoslu啪ju nam prvo berilo in evangelij govorita o gostoljubnosti, o slu啪enju in poslu拧anju (prim. 1 Mz 18,1-10; Lk 10,38-42).

V prvem primeru Bog obi拧膷e Abrahama v osebah »treh mo啪«, ki pridejo k njegovemu 拧otoru »v najbolj vro膷i uri dneva« (prim. 1 Mz 18,1-2). Lahko si predstavljamo prizor: 啪go膷e sonce, vztrajno brezvetrje pu拧膷ave, huda vro膷ina in trije neznanci, ki i拧膷ejo zavetje. Abraham, ki sedi »pri vhodu v 拧otor« je hi拧ni gospodar in zelo lepo je videti, kako opravlja svojo vlogo: ko v obiskovalcih prepozna Bo啪jo navzo膷nost, vstane, jim ste膷e naproti, se jim prikloni do tal in jih prosi, naj ostanejo. Celoten prizor o啪ivi. Popoldanska negibnost postane polna dejanj ljubezni, ki ne vklju膷ujejo samo o膷aka, ampak tudi Saro, njegovo 啪eno, in slu啪abnike. Abraham ne sedi ve膷, ampak »stoji pri njih pod drevesom« (1 Mz 18,8), in tam mu Bog sporo膷i najlep拧o novico, kar jih je lahko pri膷akoval: »Tvoja 啪ena Sara bo imela sina« (1 Mz 18,10).

Dinamika tega sre膷anja nas spodbuja k razmi拧ljanju. Bog izbere pot gostoljubnosti, da sre膷a Saro in Abrahama in jima oznani njuno rodovitnost, ki sta si jo tako 啪elela in v katero nista ve膷 upala. Po tolikih milostnih trenutkih, v katerih ju je 啪e obiskal, se vrne, da potrka na njuna vrata in prosi za sprejetje in zaupanje. In ostarela zakonca odgovorita pozitivno, ne da bi vedela, kaj se bo zgodilo. V skrivnostnih obiskovalcih prepoznata njegov blagoslov, njegovo navzo膷nost. Ponudita mu to, kar imata: jed, dru啪bo, postre啪bo, drevesno senco. Prejmeta pa obljubo novega 啪ivljenja in potomstva.

膶eprav v druga膷nih okoli拧膷inah nam tudi evangelij govori o istem na膷inu Bo啪jega delovanja. Tudi tukaj se namre膷 Jezus predstavi kot gost v hi拧i Marte in Marije. Ni neznanec: je v hi拧i prijateljev in v prazni膷nem ozra膷ju. Ena od sester ga sprejme s tiso膷 pozornostmi, medtem ko ga druga poslu拧a, sede膷 pri njegovih nogah, v zna膷ilni dr啪i u膷enca v odnosu do u膷itelja. Kot vemo, Jezus na prito啪be prve, ki bi 啪elela imeti malo pomo膷i pri prakti膷nih opravilih, odgovori s povabilom, naj ceni vrednost poslu拧anja (prim. Lk 10,41-42).

Vendar bi bilo zgre拧eno, 膷e bi na ti dve dr啪i gledali kot nasprotujo膷i si med seboj, kakor tudi 膷e bi primerjali zasluge med obema 啪enskama. Postre啪ba in poslu拧anje sta namre膷 dve pobrateni razse啪nosti sprejemanja.

Najprej v na拧em odnosu z Bogom. 膶e je namre膷 pomembno, da svojo vero 啪ivimo v konkretnih dejanjih in v zvestobi svojim dol啪nostim glede na stan in poklicanost vsakega, pa je vendarle temeljno, da pri tem izhajamo iz premi拧ljevanja Bo啪je Besede in iz pozornosti do tega, kar nam Sveti Duh spodbuja v na拧ih srcih. V ta namen si priskrbimo trenutke ti拧ine in trenutke molitve, 膷ase, v katerih uti拧amo hrup in raztresenost, da se zberemo pred Njim in se poenotimo sami v sebi. To je razse啪nost kr拧膷anskega 啪ivljenja, ki jo moramo danes na poseben na膷in ponovno pridobiti tako kot osebno in skupnostno vrednoto, kakor tudi kot prero拧ko znamenje za na拧e 膷ase: dati prostor ti拧ini, poslu拧anju O膷eta, ki govori in »vidi na skrivnem« (Mt 6,6). V ta namen so poletni dnevi lahko previdnostni trenutek, v katerem izkusimo, kako lepa in pomembna je intimnost z Bogom, in kako nam lahko pomaga tudi k ve膷ji odprtosti in sprejemljivosti drug do drugega.

To so dnevi, ko imamo ve膷 prostega 膷asa, tako za zbranost in premi拧ljevanje, kakor tudi za sre膷evanje, premike in izmenjavo obiskov. Izkoristimo to, da bomo iz vrtinca obveznosti in skrbi okusili nekaj trenutkov miru in zbranosti, kakor tudi za to, da se bomo nekam odpravili, se veselili snidenja, kakor jaz danes, tukaj. Naredimo iz tega prilo啪nost, da poskrbimo drug za drugega, da si izmenjamo izku拧nje in ideje, da drug drugemu ponudimo razumevanje in nasvete. To nam bo dalo ob膷utek, da smo ljubljeni in to vsi potrebujemo. Pogumno storimo to. Na ta na膷in bomo v solidarnosti in v podelitvi vere in 啪ivljenja pospe拧evali kulturo miru, ter pomagali tudi tistim, ki so ob nas, da bodo premagali prelome in sovra啪nost, ter graditi ob膷estvo: med ljudmi, med ljudstvi, med verstvi.

笔补辫别啪 Fran膷i拧ek je dejal, da »moramo, 膷e ho膷emo z veseljem oku拧ati 啪ivljenje, zdru啪iti ti dve dr啪i: po eni strani »biti ob Jezusovih nogah«, da bi ga poslu拧ali, medtem ko nam odkriva skrivnost vseh stvari; po drugi strani pa biti pozorni in pripravljeni za gostoljubje, ko gre On mimo in potrka na na拧a vrata, z obrazom prijatelja, ki potrebuje trenutek okrep膷ila in bratstva« (Angelus, 21. julija 2019). Te besede je med drugim izrekel nekaj mesecev pred izbruhom pandemije. In koliko nas je v tem pogledu nau膷ila ta dolga in trda izku拧nja, ki se je 拧e vedno spominjamo.

Seveda vse to zahteva trud. Tako slu啪enje kot poslu拧anje nista vedno preprosta: zahtevata zavzetost in sposobnost odpovedi. Trud na primer zahteva poslu拧anje in slu啪enje, zvestobo in ljubezen, s katero o膷e in mama skrbita za svojo dru啪ino, kakor zahteva napor prizadevnosti s katero otroci doma in v 拧oli, odgovarjajo na njun trud. Potreben je trud, da se razumemo, kadar imamo razli膷na mnenja; da si odpustimo, ko delamo napake; da si pomagamo, kadar smo bolni; da se podpiramo, kadar smo 啪alostni. Toda samo tako, s temi napori, lahko v 啪ivljenju zgradimo nekaj dobrega; samo na ta na膷in se med ljudmi rodijo in rastejo pristni in mo膷ni odnosi, in samo od spodaj, iz vsakdanjosti Bo啪je kraljestvo raste, se 拧iri in se do啪ivlja kot navzo膷e (prim. Lk 7,18-22).

Sv. Avgu拧tin je v enem od svojih govorov, ko je razmi拧ljal o dogodku z Marto in Marijo, komentiral: »Ti dve 啪eni simbolizirata dve 啪ivljenji: sedanje in prihodnje; eno, 啪iveto v naporu in drugo v po膷itku; eno mu膷no, drugo bla啪eno; eno 膷asno, drugo ve膷no« (Govor 104, 4). In ko je razmi拧ljal o Martinem delu, je Avgu拧tin dejal: »Kdo je sploh kdaj opro拧膷en te slu啪be skrbi za druge? Kdo si lahko kdaj oddahne od teh dol啪nosti? Sku拧ajmo jih opravljati brezhibno in z dejavno ljubeznijo [鈥�]. Napor bo minil in pri拧el bo po膷itek; vendar bomo do po膷itka pri拧li samo preko napora. Ladja bo 拧la mimo in pri拧la v domovino; vendar v domovino ne bomo pri拧li druga膷e kot s pomo膷jo ladje« (prav tam, 6-7).

Abraham, Marta in Marija nas danes opozarjajo prav na to: da sta poslu拧anje in slu啪enje dve dopolnjujo膷i se dr啪i, s katerima se v 啪ivljenju odpremo Gospodovi blagoslavljajo膷i navzo膷nosti. Njihov zgled nas vabi, naj v svojem vsakdanjem 啪ivljenju uskladimo kontemplacijo in akcijo, po膷itek in napor, ti拧ino in delavnost z modrostjo in uravnove拧enostjo, pri 膷emer vedno ohranjajmo kot merilo Jezusovo ljubezen, kot lu膷 njegovo besedo in kot vir mo膷i njegovo milost, ki nas podpira onkraj na拧ih lastnih zmo啪nosti (prim. Flp 4,13).