杏MAP导航

Leon XIV.

Homilija svetega o?eta Leona XIV. 
Sveta ma?a 16. nedelje med letom 
katedrala v Albanu 
20. julija 2025

Dragi bratje in sestre, zelo sem zadovoljen, da sem danes tukaj in da obhajam nedeljsko bogoslu?je v tej ?udoviti katedrali. Kot veste, bi moral priti sem 12. maja, toda Sveti Duh je to storil druga?e. Zares sem zadovoljen in s tem bratstvom, s tem kr??anskim veseljem pozdravljam vse vas, Va?o eminenco, ?kofa ?kofije, prisotne predstavnike oblasti in vas vse.

V dana?njem bogoslu?ju nam prvo berilo in evangelij govorita o gostoljubnosti, o slu?enju in poslu?anju (prim. 1 Mz 18,1-10; Lk 10,38-42).

V prvem primeru Bog obi??e Abrahama v osebah »treh mo?«, ki pridejo k njegovemu ?otoru »v najbolj vro?i uri dneva« (prim. 1 Mz 18,1-2). Lahko si predstavljamo prizor: ?go?e sonce, vztrajno brezvetrje pu??ave, huda vro?ina in trije neznanci, ki i??ejo zavetje. Abraham, ki sedi »pri vhodu v ?otor« je hi?ni gospodar in zelo lepo je videti, kako opravlja svojo vlogo: ko v obiskovalcih prepozna Bo?jo navzo?nost, vstane, jim ste?e naproti, se jim prikloni do tal in jih prosi, naj ostanejo. Celoten prizor o?ivi. Popoldanska negibnost postane polna dejanj ljubezni, ki ne vklju?ujejo samo o?aka, ampak tudi Saro, njegovo ?eno, in slu?abnike. Abraham ne sedi ve?, ampak »stoji pri njih pod drevesom« (1 Mz 18,8), in tam mu Bog sporo?i najlep?o novico, kar jih je lahko pri?akoval: »Tvoja ?ena Sara bo imela sina« (1 Mz 18,10).

Dinamika tega sre?anja nas spodbuja k razmi?ljanju. Bog izbere pot gostoljubnosti, da sre?a Saro in Abrahama in jima oznani njuno rodovitnost, ki sta si jo tako ?elela in v katero nista ve? upala. Po tolikih milostnih trenutkih, v katerih ju je ?e obiskal, se vrne, da potrka na njuna vrata in prosi za sprejetje in zaupanje. In ostarela zakonca odgovorita pozitivno, ne da bi vedela, kaj se bo zgodilo. V skrivnostnih obiskovalcih prepoznata njegov blagoslov, njegovo navzo?nost. Ponudita mu to, kar imata: jed, dru?bo, postre?bo, drevesno senco. Prejmeta pa obljubo novega ?ivljenja in potomstva.

?eprav v druga?nih okoli??inah nam tudi evangelij govori o istem na?inu Bo?jega delovanja. Tudi tukaj se namre? Jezus predstavi kot gost v hi?i Marte in Marije. Ni neznanec: je v hi?i prijateljev in v prazni?nem ozra?ju. Ena od sester ga sprejme s tiso? pozornostmi, medtem ko ga druga poslu?a, sede? pri njegovih nogah, v zna?ilni dr?i u?enca v odnosu do u?itelja. Kot vemo, Jezus na prito?be prve, ki bi ?elela imeti malo pomo?i pri prakti?nih opravilih, odgovori s povabilom, naj ceni vrednost poslu?anja (prim. Lk 10,41-42).

Vendar bi bilo zgre?eno, ?e bi na ti dve dr?i gledali kot nasprotujo?i si med seboj, kakor tudi ?e bi primerjali zasluge med obema ?enskama. Postre?ba in poslu?anje sta namre? dve pobrateni razse?nosti sprejemanja.

Najprej v na?em odnosu z Bogom. ?e je namre? pomembno, da svojo vero ?ivimo v konkretnih dejanjih in v zvestobi svojim dol?nostim glede na stan in poklicanost vsakega, pa je vendarle temeljno, da pri tem izhajamo iz premi?ljevanja Bo?je Besede in iz pozornosti do tega, kar nam Sveti Duh spodbuja v na?ih srcih. V ta namen si priskrbimo trenutke ti?ine in trenutke molitve, ?ase, v katerih uti?amo hrup in raztresenost, da se zberemo pred Njim in se poenotimo sami v sebi. To je razse?nost kr??anskega ?ivljenja, ki jo moramo danes na poseben na?in ponovno pridobiti tako kot osebno in skupnostno vrednoto, kakor tudi kot prero?ko znamenje za na?e ?ase: dati prostor ti?ini, poslu?anju O?eta, ki govori in »vidi na skrivnem« (Mt 6,6). V ta namen so poletni dnevi lahko previdnostni trenutek, v katerem izkusimo, kako lepa in pomembna je intimnost z Bogom, in kako nam lahko pomaga tudi k ve?ji odprtosti in sprejemljivosti drug do drugega.

To so dnevi, ko imamo ve? prostega ?asa, tako za zbranost in premi?ljevanje, kakor tudi za sre?evanje, premike in izmenjavo obiskov. Izkoristimo to, da bomo iz vrtinca obveznosti in skrbi okusili nekaj trenutkov miru in zbranosti, kakor tudi za to, da se bomo nekam odpravili, se veselili snidenja, kakor jaz danes, tukaj. Naredimo iz tega prilo?nost, da poskrbimo drug za drugega, da si izmenjamo izku?nje in ideje, da drug drugemu ponudimo razumevanje in nasvete. To nam bo dalo ob?utek, da smo ljubljeni in to vsi potrebujemo. Pogumno storimo to. Na ta na?in bomo v solidarnosti in v podelitvi vere in ?ivljenja pospe?evali kulturo miru, ter pomagali tudi tistim, ki so ob nas, da bodo premagali prelome in sovra?nost, ter graditi ob?estvo: med ljudmi, med ljudstvi, med verstvi.

Pape? Fran?i?ek je dejal, da »moramo, ?e ho?emo z veseljem oku?ati ?ivljenje, zdru?iti ti dve dr?i: po eni strani »biti ob Jezusovih nogah«, da bi ga poslu?ali, medtem ko nam odkriva skrivnost vseh stvari; po drugi strani pa biti pozorni in pripravljeni za gostoljubje, ko gre On mimo in potrka na na?a vrata, z obrazom prijatelja, ki potrebuje trenutek okrep?ila in bratstva« (Angelus, 21. julija 2019). Te besede je med drugim izrekel nekaj mesecev pred izbruhom pandemije. In koliko nas je v tem pogledu nau?ila ta dolga in trda izku?nja, ki se je ?e vedno spominjamo.

Seveda vse to zahteva trud. Tako slu?enje kot poslu?anje nista vedno preprosta: zahtevata zavzetost in sposobnost odpovedi. Trud na primer zahteva poslu?anje in slu?enje, zvestobo in ljubezen, s katero o?e in mama skrbita za svojo dru?ino, kakor zahteva napor prizadevnosti s katero otroci doma in v ?oli, odgovarjajo na njun trud. Potreben je trud, da se razumemo, kadar imamo razli?na mnenja; da si odpustimo, ko delamo napake; da si pomagamo, kadar smo bolni; da se podpiramo, kadar smo ?alostni. Toda samo tako, s temi napori, lahko v ?ivljenju zgradimo nekaj dobrega; samo na ta na?in se med ljudmi rodijo in rastejo pristni in mo?ni odnosi, in samo od spodaj, iz vsakdanjosti Bo?je kraljestvo raste, se ?iri in se do?ivlja kot navzo?e (prim. Lk 7,18-22).

Sv. Avgu?tin je v enem od svojih govorov, ko je razmi?ljal o dogodku z Marto in Marijo, komentiral: »Ti dve ?eni simbolizirata dve ?ivljenji: sedanje in prihodnje; eno, ?iveto v naporu in drugo v po?itku; eno mu?no, drugo bla?eno; eno ?asno, drugo ve?no« (Govor 104, 4). In ko je razmi?ljal o Martinem delu, je Avgu?tin dejal: »Kdo je sploh kdaj opro??en te slu?be skrbi za druge? Kdo si lahko kdaj oddahne od teh dol?nosti? Sku?ajmo jih opravljati brezhibno in z dejavno ljubeznijo […]. Napor bo minil in pri?el bo po?itek; vendar bomo do po?itka pri?li samo preko napora. Ladja bo ?la mimo in pri?la v domovino; vendar v domovino ne bomo pri?li druga?e kot s pomo?jo ladje« (prav tam, 6-7).

Abraham, Marta in Marija nas danes opozarjajo prav na to: da sta poslu?anje in slu?enje dve dopolnjujo?i se dr?i, s katerima se v ?ivljenju odpremo Gospodovi blagoslavljajo?i navzo?nosti. Njihov zgled nas vabi, naj v svojem vsakdanjem ?ivljenju uskladimo kontemplacijo in akcijo, po?itek in napor, ti?ino in delavnost z modrostjo in uravnove?enostjo, pri ?emer vedno ohranjajmo kot merilo Jezusovo ljubezen, kot lu? njegovo besedo in kot vir mo?i njegovo milost, ki nas podpira onkraj na?ih lastnih zmo?nosti (prim. Flp 4,13).