ʲž Leon XIV. sprejel in nagovoril skupino francoskih neofitov in katehumenov
Leon XIV.
Nagovor Njegove svetosti papeža Leona XIV.
francoskim neofitom in katehumenom
29. julij 2025
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Mir z vami vsemi.
Najlepša hvala, Vaša eminenca!
Dragi mladi, dragi prijatelji, najprej pozdravljam vse vas, ki ste v velikem številu prišli v Rim, da bi izkusili romanje upanja. Pozdravljam škofa Jean-Philippa Naulta, ki ga ni tukaj, in vse škofe, ki vas spremljajo, pa tudi vse vaše kaplane in katehete.
Kakšno veselje je videti mlade, ki se zavežejo veri in želijo osmisliti svoje življenje ter se pustiti voditi Kristusu in njegovemu evangeliju! Krst nas naredi polnopravne člane velike Božje družine. Pobuda vedno prihaja od Njega in mi se odzovemo z izkušnjo njegove odrešujoče ljubezni. Na svoji poti kot katehumeni in novokrščenci imate vsak od vas osebno srečanje z Gospodom v skupnosti, ki vas sprejema. Osebno se prepoznamo kot hčere in sinovi Boga po krstu »v imenu Očeta«, ki nam ponuja posinovljenje, »Sina«, ki nas pripelje v svoje življenje in odnos z Očetom, »in Svetega Duha«, vira vsakega daru (prim. Gal 4,6). Sveti Pavel razkrije bistveni učinek krsta, ko piše Galačanom: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (3,27).
Krst nas uvaja v občestvo s Kristusom in daje življenje. Zavezuje nas, da se odpovemo kulturi smrti, ki je zelo prisotna v naši družbi. Ta kultura smrti se danes kaže v brezbrižnosti, preziru do drugih, drogah, iskanju lahkega življenja, spolnosti, ki postane zabava in popredmetenju človeške osebe, krivici itd.
Krst nas naredi Kristusove priče. V obredu krsta je zelo močno, zelo močno znamenje: to je, ko prejmemo svečo, prižgano na velikonočni sveči. To je luč umrlega in vstalega Kristusa, ki si jo prizadevamo ohranjati prižgano tako, da jo hranimo s poslušanjem Božje Besede in vztrajnim občestvom z Jezusom v evharistiji. Sveti Ambrož ni nikoli nehal ponavljati: »Omnia Christus est nobis! Kristus je za nas vse!«. Gre za povabilo, naj bomo pristne priče Gospoda. Z besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, je rekel tudi: »Omnia Christus est nobis! Če želiš ozdraviti svoje rane, je on zdravnik; če žge vročica, je on poživljajoči vir; če te stiska krivica, je on pravičnost; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot. Če si v temi, je on luč ... Okusite in videli boste, da je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj upa!« (De Virginitate, 16,99). Da bi živeli srečno in v miru, smo poklicani, da svoje upanje položimo v Jezusa Kristusa.
Tudi vi, ki sledite Gospodu, ste sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13–14). Cerkev potrebuje vaše lepo pričevanje vere, da bi še naprej rasla in bila blizu vsem, ki ga potrebujejo. Katehumenat je pot vere, ki se ne konča s krstom, ampak se nadaljuje skozi vse življenje, s trenutki veselja in težkimi časi. Kot nas spominja sveti Avguštin: »Ko Kristus ne bi postal vir našega upanja, nas ne bi vodil. Vodi nas kot naš vodnik; on nas vodi s seboj, saj je naša pot; k sebi nas vodi, saj je naša domovina« (sv. Avguštin, Razlaga 61. psalma).
Poklicani ste, da podelite svojo izkušnjo vere z drugimi tako, da pričujete o Kristusovi ljubezni in postanete misijonarski učenci. Ne omejujte se zgolj na teoretično znanje, ampak živite svojo vero na konkreten način in izkušajte Božjo ljubezen v svojem vsakdanjem življenju. Pot vere je lahko dolga in včasih težka, vendar ne obupajte, saj je Bog vedno tam, da vas podpira. Kot nas spominja prerok Izaija: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti« (Iz 41,10). Izkušnja Boga v molitvi, opravljanju zakramentov, zlasti ponovnem odkritju zakramenta sprave, in skupnostnem življenju je bistvena za rast v veri in ljubezni.
Dragi prijatelji, s pomočjo in podporo vaših pastirjev, starejših bratov in sester v veri ter po zgledu svetnikov, ki so se soočali s težavami, značilnimi za njihov čas, vas spodbujam, da ostanete povezani z Gospodom Jezusom. Kristjani se ne rodimo; postanemo, ko se nas dotakne Božja milost. Vendar se ta »dotik« izraža skozi naše skrbno premišljevanje odločitve in skozi osebno pot. Brez teh resničnih zahtev bomo nosili oznako krščanstva, a kot kristjani ugodnosti, navade ali udobja. Pristni kristjani postanemo, ko se v vsakdanjem življenju osebno dotaknemo Jezusove besede in pričevanja. Sredi vaših stisk, trenutkov samote in suše, nesporazumov in utrujenosti naj bodo vaša srca utrjena v Njem, ki je kot »Pot, Resnica in Življenje« (Jn 14,6), vir vsega miru, veselja in ljubezni.
Hvala!
Skupaj molimo Gospodovo molitev.
ڰčԲš&Բ;
[Blagoslov]
Srečen jubilej vam želim!