杏MAP导航

Leon XIV.

Bratje in sestre, z vami delim veselje ob obhajanju te evharistije in 啪elim pozdraviti vse navzo膷e: 啪upnijsko skupnost, duhovnike, 拧kofa 拧kofije, njegovo eminenco,  civilne in voja拧ke oblasti.

V evangeliju dana拧nje nedelje, ki smo ga sli拧ali, gre za eno najlep拧ih in najbolj sugestivnih prilik, ki jih je povedal Jezus 鈥� vsi jo poznamo 鈥� priliko o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,25鈥�37).

Ta pripoved nas 拧e danes izziva. Postavlja pod vpra拧aj na拧a 啪ivljenja, pretresa mir na拧e zaspane ali raztresene vesti in nas spodbuja, da se upremo tveganju samozadostne vere, zakoreninjene v zunanjem spo拧tovanju postave, a nesposobne 膷utiti in delovati z isto so膷utno Bo啪jo notranjostjo.

So膷utje je pravzaprav v sredi拧膷u prilike. In 膷eprav je res, da je v evangelijski pripovedi opisano skozi dejanja Samarijana, je prva stvar, ki jo odlomek poudarja, pogled. Dejansko, pri soo膷anju z ranjenim mo啪em, ki le啪i ob cesti, potem ko je padel v roke roparjev, evangelij pravi o duhovniku in levitu: »Videl ga je in 拧el mimo« (v. 32); o Samarijanu pa evangelij pravi: »Videl ga je in se ga usmilil« (v. 33).

Dragi bratje in sestre, v pogledu je lahko razlika, ker izra啪a to, kar je v srcu. Lahko se vidi in gre mimo ali pa se vidi in za膷uti so膷utje. Obstaja zunanji, raztresen in prenagljen na膷in gledanja, na膷in gledanja, ki se pretvarja, da ne vidi, torej ne da bi se pustil dotakniti se in ne da bi ga situacija izzvala. In obstaja na膷in gledanja z o膷mi srca, z globljim pogledom, z empatijo, ki nam omogo膷a, da vstopimo v situacijo drugega, nas naredi notranje udele啪ene, se nas dotakne, nas pretrese, postavi vpra拧anje o na拧em 啪ivljenju in na拧i odgovornosti.

Prvi pogled, ki ga 啪eli posredovati prilika, je tisti, ki ga je Bog imel do nas, da bi se tudi mi nau膷ili videti drug drugega z njegovimi istimi o膷mi, polnimi ljubezni in so膷utja drug do drugega. Usmiljeni Samarijan je namre膷 najprej in predvsem podoba Jezusa, ve膷nega Sina, ki ga je O膷e poslal v zgodovino prav zato, ker je gledal na 膷love拧tvo, ne da bi ga spregledal, z o膷mi, srcem in globino 膷ustev ter so膷utja. Kakor mo啪 v evangeliju, ki se je iz Jeruzalema spustil v Jeriho, se je tudi 膷love拧tvo spustilo v brezno smrti in se mora 拧e danes pogosto spopadati s temo zla, s trpljenjem, z rev拧膷ino, z absurdnostjo smrti. Bog pa nas je pogledal s so膷utjem, 啪elel nam je sam utrti pot, se spustil med nas in v Jezusu, usmiljenem Samarijanu pri拧el ozdravit na拧e rane ter na nas izlil olje svoje ljubezni in usmiljenja.

笔补辫别啪 Fran膷i拧ek nas je ve膷krat spomnil, da je Bog usmiljenje in so膷utje, in je potrdil, da je Jezus »O膷etovo so膷utje do nas« (Angel Gospodov, 14. julij 2019). On je usmiljeni Samarijan, ki nam je pri拧el naproti. On, pravi sv. Avgu拧tin, »se je hotel imenovati na拧 bli啪nji. Gospod Jezus Kristus nam namre膷 daje razumeti, da je On sam pomagal napol mrtvemu 膷loveku, ki je le啪al ob cesti, zlorabljen in zapu拧膷en od roparjev« (Kr拧膷anski nauk, I, 30.33).

Razumemo torej, zakaj prilika izziva tudi vsakega od nas: ker je Kristus razodetje so膷utnega Boga. Verovati vanj in hoditi za njim kot njegovi u膷enci pomeni pustiti se preobraziti, da bi tudi mi lahko delili njegove ob膷utke: srce, ki je ganjeno; pogled, ki vidi in ne gre mimo; dve roki, ki pomagata in bla啪ita rane; mo膷na ramena, ki nosita tistega v stiski.

Dana拧nje prvo berilo, ko nas vodi k poslu拧anju Mojzesovih besed, nam pove, da poslu拧nost Gospodovim zapovedim in spreobrnitev k njemu ne pomeni mno啪enja zunanjih dejanj, temve膷 pomeni vrnitev k svojemu srcu, da se odkrije, da je prav tam Bog zapisal zakon ljubezni. 膶e v globinah svojega 啪ivljenja odkrijemo, da nas Kristus kot usmiljeni Samarijan ljubi in skrbi za nas, smo tudi mi spodbujeni, da ljubimo na enak na膷in in bomo postali so膷utni kakor On. Ozdravljeni in ljubljeni od Kristusa, tudi mi postanemo znamenja njegove ljubezni in so膷utja v svetu.

Bratje in sestre, danes potrebujemo to revolucijo ljubezni. Danes je ta pot, ki se spu拧膷a iz Jeruzalema v Jeriho, mesto pod morsko gladino; pot, po kateri hodijo vsi, ki se pogrezajo v zlo, trpljenje in rev拧膷ino; je pot toliko ljudi, ki jih bremenijo te啪ave ali so ranjeni zaradi 啪ivljenjskih okoli拧膷in; je pot vseh tistih, ki se »spu拧膷ajo« do te mere, da se izgubijo in dose啪ejo dno. In je pot mnogih ljudstev, ki so oropana in izropana, 啪rtev zatiralskih politi膷nih sistemov, ekonomije, ki jih sili v rev拧膷ino, vojne, ki ubija njihove sanje in njihova 啪ivljenja.

In kaj storimo mi? Ali vidimo in gremo naprej ali pa pustimo prebosti si srce kot Samarijan? V膷asih smo zadovoljni zgolj z opravljanjem svoje dol啪nosti ali pa za svoje bli啪nje imamo le tiste v svojem krogu, tiste, ki mislijo kot mi, tiste iste narodnosti ali vere. Toda Jezus obrne perspektivo, ko nam predstavi Samarijana, tujca in heretika, ki postane bli啪nji temu ranjenemu 膷loveku. In nas prosi, da storimo enako.

Samarijan, je zapisal Benedikt XVI., »ne spra拧uje, kako dale膷 segajo njegove dol啪nosti solidarnosti, niti katere zasluge so potrebne za ve膷no 啪ivljenje. Zgodi se nekaj drugega: zaboli ga v dno srca [...]. 膶e bi bilo vpra拧anje: 'Ali je Samarijan tudi moj bli啪nji?', bi bil v dani situaciji odgovor precej jasen 'ne'. Toda glejte, Jezus vpra拧anje obrne na glavo: Samarijan, tujec, sam postane bli啪nji in mi poka啪e, da se moram, za膷en拧i od znotraj, nau膷iti biti bli啪nji in da odgovor 啪e nosim v sebi. Moram postati oseba, ki ljubi, oseba, katere srce je odprto za potrebe drugih«. (Jezus iz Nazareta, 234)

Videti, ne da bi 拧li mimo, ustaviti na拧e natrpane teke, pustiti, da me zaradi 啪ivljenja drugega, kdorkoli 啪e je, s svojimi potrebami in trpljenjem zaboli v srce. To nas zbli啪a drug z drugim, ustvarja resni膷no bratstvo, ru拧i zidove in ograje. In kon膷no, ljubezen si napravi prostor, postaja mo膷nej拧a od zla in smrti.

Dragi moji, glejmo Kristusa, usmiljenega Samarijana, in danes znova prisluhnimo njegovemu glasu, ki vsakemu od nas pravi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (v. 37).