MAP

ʲž Leon XIV.: Formirati duhovnike, Kristusove prijatelje, pomeni formirati može, ki so sposobni ljubiti, poslušati, moliti in služiti skupaj

V četrtek, 26. julija 2025, je v avditoriju na Ulici sprave v Rimu v okviru jubileja duhovnikov potekalo srečanje z naslovom: »Srečni duhovniki – "Vas sem imenoval prijatelje"« (Jn 15,15). Dogodek, na katerem je bil prisoten tudi Leon XIV., je bil namenjen vsem, ki delujejo na področju pastorale poklicev in formacije v semeniščih. Sveti oče je zbranim dejal: »Poleg tega formirati duhovnike, Kristusove prijatelje, pomeni formirati može, ki so sposobni ljubiti, poslušati, moliti in služiti skupaj.

Leon XIV.

GOVOR SVETEGA OČETA 
udeležencem mednarodnega srečanja 
Srečni duhovniki – »Vas sem imenoval prijatelje« (Jn 15,15), 
ki ga je organiziral Dikasterij za kler. 
Avditorij Conciliazione - Rim, 26. junija 2025

Dragi bratje v duhovništvu, dragi vzgojitelji, bogoslovci, animatorji za poklice, prijatelji v Gospodu! V veliko veselje mi je, da sem danes tukaj z vami. Sredi svetega leta želimo skupaj pričevati, da je mogoče biti srečen duhovnik, ker nas je Kristus poklical in nas naredil za svoje prijatelje (prim. Jn 15,15). To je milost, ki jo hočemo sprejeti s hvaležnostjo in odgovornostjo.

Rad bi se zahvalil kardinalu Lazzaru You Heung-siku in vsem sodelavcem Dikasterija za kler za njihovo velikodušno in kompetentno služenje. Gre za obsežno in dragoceno delo, ki se pogosto odvija v tišini in diskretnosti ter daje sadove občestva, formacije in prenove.

S tem trenutkom bratske in mednarodne izmenjave lahko obogatimo dediščino izkušenj, ki so že dozorele, in opogumimo ustvarjalnost, soodgovornost in občestvo v Cerkvi, da bi to, kar je v mnogih skupnostih posejano s predanostjo in velikodušnostjo, moglo postati luč in spodbuda za vse.

Jezusove besede »Vas sem imenoval prijatelje« (Jn 15,15) niso samo ljubeča izjava, namenjena njegovim učencem, ampak pravi ključ za razumevanje duhovniške službe. Duhovnik je namreč Gospodov prijatelj, poklican, da živi z njim v osebnem in zaupnem odnosu, ki ga hrani Beseda, obhajanje zakramentov in vsakdanja molitev. To prijateljstvo s Kristusom je duhovni temelj posvečenega služabnika, smisel našega celibata in energija cerkvene službe, ki ji posvečamo življenje. Podpira nas v trenutkih preizkušnje in nam omogoča, da vsak dan obnovimo svoj »da«, ki smo ga izrekli na začetku poklicanosti.

Iz te ključne besede, predragi, bi rad posebej potegnil tri posledice za formacijo v duhovniški službi.

Najprej, formacija je pot odnosa. Postati Kristusovi prijatelji pomeni biti formirani v odnosu, ne samo v usposobljenostih. Duhovniške formacije zato ni mogoče skrčiti na pridobivanje pojmov, ampak je pot domačnosti z Gospodom, ki vključuje celotno osebo, srce, razum, svobodo, in jo oblikuje po podobi Dobrega pastirja. Le tisti, ki živi v prijateljstvu s Kristusom in je prežet z njegovim Duhom, lahko pristno oznanja, sočutno tolaži in modro vodi. To zahteva poglobljeno poslušanje, premišljevanje, bogato in urejeno notranje življenje.

ٰܲč, bratstvo je bistveni slog duhovniškega življenja. Postati Kristusovi prijatelji pomeni tudi, da med duhovniki in med škofi živimo kot bratje, na pa kot tekmeci ali individualisti. Formacija mora torej pomagati, da zgradimo trdne vezi med duhovniki kot izraz sinodalne Cerkve, v kateri skupaj rastemo, ko delimo napore in radosti službe. Kako bi namreč mi, duhovniki, bili graditelji živih skupnosti, če ne bi najprej med nami vladalo učinkovito in iskreno bratstvo?

Poleg tega formirati duhovnike, Kristusove prijatelje, pomeni formirati može, ki so sposobni ljubiti, poslušati, moliti in služiti skupaj. Zato je potrebno položiti vso skrb v pripravo vzgojiteljev, saj je učinkovitost njihovega dela odvisna predvsem od zgleda življenja in občestva med njimi. Že sama ustanova semenišč nas spominja, da vzgoja bodočih posvečenih služabnikov ne more potekati ločeno, ampak zahteva vključenost vseh Gospodovih prijateljev, ki živijo ko misijonarski učenci v službi Božjega ljudstva.

V zvezi s tem bi rad nekaj povedal tudi o poklicih. Kljub znakom krize v življenju in poslanstvu duhovnikov, Bog še naprej kliče in ostaja zvest svojim obljubam. Potrebni so primerni prostori za poslušanje njegovega glasu. Zato so pomembna okolja in oblike pastorale mladih, prežeta z evangelijem, kjer se poklici lahko izrazijo in dozorijo do popolne podaritve sebe. Imejte pogum za močne in osvobajajoče predloge! Ko gledamo mlade, ki v tem našem času Gospodu izrečejo svoj velikodušni »tukaj sem«, vsi čutimo potrebno, da obnovimo svoj »da«, da ponovno odkrijemo lepoto dejstva, da smo misijonarski učenci v hoji za Kristusom, Dobrim pastirjem.

Predragi, to srečanje obhajamo na predvečer praznika Srca Jezusovega: iz tega »gorečega grma« izvira naša poklicanost; iz tega vira milosti se hočemo pustiti preobraziti.

Če je okrožnica papeža Frančiška Dilexit nos dragocen dar za vso Cerkev, je to še na poseben način za nas, duhovnike. Z vso močjo nam postavlja vprašanje: poziva nas, naj skupaj varujemo mistiko in socialno prizadevanje, kontemplacijo in akcijo, tišino in oznanilo. Naš čas  nas izziva: zdi se, da so se mnogi oddaljili od vere, a vendar je v globini mnogih ljudi, zlasti mladih, žeja po neskončnem in po odrešenju. Mnogi doživljajo nekakšno odsotnost Boga, in vendar je vsak človek ustvarjen zanj in Očetov načrt je, da Kristus postane srce vsega.

Zaradi tega hočemo ponovno skupaj odkriti misijonarski polet. Misijonarstvo, ki pogumno in z ljubeznijo ponuja Jezusov evangelij. Po našem pastoralnem delovanju Gospod sam skrbi za svojo čredo, zbira razkropljene, se sklanja nad ranjene, podpira malodušne. Ko posnemamo Učiteljev zgled, rastemo v veri in tako postajamo verodostojne priče poklica, ki smo ga prejeli. Ko nekdo veruje, se vidi: duhovnikova sreča odseva njegovo srečanje s Kristusom, ki ga podpira v poslanstvu in v služenju.

Dragi bratje v duhovništvu, hvala vam, ki ste prišli od daleč! Hvala vsakemu za vsakdanjo predanost, zlasti na krajih formacije, na bivanjskih obrobjih in na težkih, včasih nevarnih krajih. Ko se spominjamo duhovnikov, ki so darovali svoje življenje, celo do krvi, danes obnavljamo svojo pripravljenost brez zadržkov živeti apostolat sočutja in veselja.

Hvala vam za to, kar ste! Ker vse spominjate, da je lepo biti duhovnik in da je vsak Gospodov klic predvsem klic k njegovemu veselju. Nismo popolni, smo pa Kristusovi prijatelji, bratje med seboj in sinovi njegove nežne Matere Marije; in to nam zadošča.

Obrnimo se k Gospodu Jezusu, k njegovemu usmiljenemu srcu, ki gori od ljubezni do vsakega človeka. Prosimo ga za milost, da bi bili misijonarski učenci in pastirji po njegovi volji: da bi iskali izgubljene, služili ubogim, ponižno vodili tiste, ki so nam zaupani. Naj njegovo Srce navdihuje naše načrte, preoblikuje naša srca in nas prenovi v poslanstvu. Z ljubeznijo vas blagoslavljam in molim za vas.

torek, 1. julij 2025, 12:00