杏MAP导航

Tema zasedanja FIUC po pape啪evih besedah vabi k harmoniji, edinosti, dinamizmu in veselju. Vpra拧ati pa se je treba, kak拧ni glasbi sledimo. »V na拧em 膷asu, morda bolj kot v drugih obdobjih, imamo v izobilju 鈥減esmi siren鈥�, ki privla膷ijo zaradi svoje novosti, priljubljenosti ali, ob drugih prilo啪nostih, zaradi navidezne varnosti, ki jo vzbujajo. Toda onkraj tak拧nih vtisov, ki so sami po sebi povr拧inski, so katoli拧ke univerze poklicane, da postanejo 鈥減ot uma, ki vodi k Bogu鈥�,« pri 膷emer se pape啪 sklicuje na svetega Bonaventuro.

Navede svetega Avgu拧tina: »Poglejte, bratje, kaj se dogaja v 膷love拧ki du拧i. Sama po sebi nima lu膷i; sama po sebi nima mo膷i. Vse, kar je lepo v du拧i, je krepost in modrost; a sama ne ve, kot tega sama niti ne more. Ni lu膷 sama po sebi, [鈥�] Vendar pa obstaja izvor in vir kreposti, korenina modrosti; obstaja obmo膷je, tako reko膷 in 膷e smemo tako re膷i, nespremenljive resnice. Ko se du拧a oddalji od tega obmo膷ja, se potemni; ko se mu pribli啪a, se razsvetli« (Razlaga psalmov, 58, I, 1).

Leon XIV. izpostavi, da univerzitetno okolje s svojim zna膷ilnim dialogom med razli膷nimi pogledi na svet ni tuje bivanju in delovanju Cerkve. »Da bi razumeli, zakaj, je prav spomniti, 膷etudi le na kratko, kako so kristjani 啪e od samega za膷etka evangelizacije jasno zaznali, da blagovesti ni mogo膷e oznanjati, ne da bi pojasnili, v kolik拧ni meri je zdru啪ljiva z drugimi na膷ini gledanja na svet in z drugimi ponujenimi pomeni biti 膷lovek in 啪iveti v dru啪bi.«

V tem pogledu je pomembno vpra拧anje, ki ga sveti Pavel postavlja kristjanom v Rimu in jih vabi, naj primerjajo svoj sedanji 啪ivljenjski slog s prej拧njim: »Toda kak拧en sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt« (Rim 6,21).

»Ta ljudstva klasi膷nega sveta niso bila brez inteligence, a vendar je za apostola namen in izid vsega njihovega razmi拧ljanja povzet v besedi 鈥渟mrt鈥�,« nadaljuje pape啪. »Zakaj? Kaj je manjkalo? Manjkal je Kristus, Beseda in Modrost O膷eta; manjkal je On, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno (prim. Kol 1,16). Kristus ni dodan kot tujek v racionalno razpravo, ampak kot sredi拧膷na vez, ki daje smisel in harmonijo vsem na拧im mislim, vsem na拧im hrepenenjem in na拧im na膷rtom za izbolj拧anje sedanjega 啪ivljenja ter daje smoter in prese啪nost 膷love拧kemu prizadevanju.«

笔补辫别啪 spomni na svetega Toma啪a Akvinskega, ki je »dobro razumel, da je v Kristusu-Modrosti hkrati tisto, kar je najbolj lastno na拧i veri, in tisto, kar je najbolj univerzalno za 膷love拧ki razum. Prav zato je tako razumljena modrost naravno mesto sre膷anja in dialoga z vsemi kulturami in vsemi oblikami mi拧ljenja,« zatrjuje sveti o膷e in izpostavi, da »se ne smemo oddaljiti od Kristusa niti relativizirati njegovega edinstvenega mesta, da bi se spo拧tljivo in rodovitno pogovarjali z drugimi 拧olami znanja«.

笔补辫别啪 Leon XIV. sklene z 啪eljo, da bi Kristus-Modrost 鈥� torej Resnica, ki je postala Oseba in k sebi priteguje svet 鈥�, »bil kompas, ki usmerja delo univerzitetnih ustanov«, poznavanje Njega pa naj predstavlja spodbudo za novo evangelizacijo v okolju katoli拧kega visoko拧olstva.