Pape? katoli?kim univerzam: Kristus kot sredi??na vez racionalne razprave
Tema zasedanja FIUC po pape?evih besedah vabi k harmoniji, edinosti, dinamizmu in veselju. Vpra?ati pa se je treba, kak?ni glasbi sledimo. »V na?em ?asu, morda bolj kot v drugih obdobjih, imamo v izobilju “pesmi siren”, ki privla?ijo zaradi svoje novosti, priljubljenosti ali, ob drugih prilo?nostih, zaradi navidezne varnosti, ki jo vzbujajo. Toda onkraj tak?nih vtisov, ki so sami po sebi povr?inski, so katoli?ke univerze poklicane, da postanejo “pot uma, ki vodi k Bogu”,« pri ?emer se pape? sklicuje na svetega Bonaventuro.
Navede svetega Avgu?tina: »Poglejte, bratje, kaj se dogaja v ?love?ki du?i. Sama po sebi nima lu?i; sama po sebi nima mo?i. Vse, kar je lepo v du?i, je krepost in modrost; a sama ne ve, kot tega sama niti ne more. Ni lu? sama po sebi, […] Vendar pa obstaja izvor in vir kreposti, korenina modrosti; obstaja obmo?je, tako reko? in ?e smemo tako re?i, nespremenljive resnice. Ko se du?a oddalji od tega obmo?ja, se potemni; ko se mu pribli?a, se razsvetli« (Razlaga psalmov, 58, I, 1).
Leon XIV. izpostavi, da univerzitetno okolje s svojim zna?ilnim dialogom med razli?nimi pogledi na svet ni tuje bivanju in delovanju Cerkve. »Da bi razumeli, zakaj, je prav spomniti, ?etudi le na kratko, kako so kristjani ?e od samega za?etka evangelizacije jasno zaznali, da blagovesti ni mogo?e oznanjati, ne da bi pojasnili, v kolik?ni meri je zdru?ljiva z drugimi na?ini gledanja na svet in z drugimi ponujenimi pomeni biti ?lovek in ?iveti v dru?bi.«
V tem pogledu je pomembno vpra?anje, ki ga sveti Pavel postavlja kristjanom v Rimu in jih vabi, naj primerjajo svoj sedanji ?ivljenjski slog s prej?njim: »Toda kak?en sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt« (Rim 6,21).
»Ta ljudstva klasi?nega sveta niso bila brez inteligence, a vendar je za apostola namen in izid vsega njihovega razmi?ljanja povzet v besedi “smrt”,« nadaljuje pape?. »Zakaj? Kaj je manjkalo? Manjkal je Kristus, Beseda in Modrost O?eta; manjkal je On, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno (prim. Kol 1,16). Kristus ni dodan kot tujek v racionalno razpravo, ampak kot sredi??na vez, ki daje smisel in harmonijo vsem na?im mislim, vsem na?im hrepenenjem in na?im na?rtom za izbolj?anje sedanjega ?ivljenja ter daje smoter in prese?nost ?love?kemu prizadevanju.«
Pape? spomni na svetega Toma?a Akvinskega, ki je »dobro razumel, da je v Kristusu-Modrosti hkrati tisto, kar je najbolj lastno na?i veri, in tisto, kar je najbolj univerzalno za ?love?ki razum. Prav zato je tako razumljena modrost naravno mesto sre?anja in dialoga z vsemi kulturami in vsemi oblikami mi?ljenja,« zatrjuje sveti o?e in izpostavi, da »se ne smemo oddaljiti od Kristusa niti relativizirati njegovega edinstvenega mesta, da bi se spo?tljivo in rodovitno pogovarjali z drugimi ?olami znanja«.
Pape? Leon XIV. sklene z ?eljo, da bi Kristus-Modrost – torej Resnica, ki je postala Oseba in k sebi priteguje svet –, »bil kompas, ki usmerja delo univerzitetnih ustanov«, poznavanje Njega pa naj predstavlja spodbudo za novo evangelizacijo v okolju katoli?kega visoko?olstva.
