Sveti oče: Boriti se proti drogam; države morajo razbiti kriminalne združbe
Vatican News
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Zahvaljujem se tistim, ki so omogočili to srečanje, ki nas na mnoge načine vodi do srčike jubileja, leta milosti, v katerem je vsem priznano dostojanstvo, ki je prepogosto zreducirano ali zanikano. Upanje je za vas zgodovinsko bogata beseda: ni slogan, ampak ponovno odkrita luč prek velikega dela. Želim vam torej ponoviti tisti pozdrav, ki spreminja srce: mir naj bo z vami vsemi! Na velikonočni večer je Jezus tako pozdravil učence, ki so bili zaprti v dvorani zadnje večerje. Zapustili so ga, mislili so, da so ga za vedno izgubili, bili so prestrašeni in razočarani, nekateri so že odšli. Vendar pa je Jezus tisti, ki jih ponovno najde, ki jih gre ponovno iskat. Vstopi pri zaprtih vratih na kraj, kjer so, kakor bi bili živi pokopani. Prinese mir, ponovno jih ustvari z odpuščanjem, vdihne vanje: to je, vlije Svetega Duha, ki je Božji dih v nas. Kadar manjka zrak, kadar manjka obzorje, naše dostojanstvo ovene. Ne pozabimo, da vstali Jezus še vedno prihaja in prinaša svoj dih! To pogosto stori prek ljudi, ki gredo onkraj naših zaprtih vrat in ki kljub vsemu, kar se je morda zgodilo, vidijo dostojanstvo, ki smo ga pozabili ali nam je bilo zanikano.
Predragi, vaša navzočnost tukaj je pričevanje svobode. Spominjam se, da si je papež Frančišek, kadar je vstopal v zapor, tudi na svoj zadnji veliki četrtek, vedno zastavil naslednje vprašanje: »Zakaj oni in ne jaz?« Droga in odvisnosti so neviden zapor, ki ste ga vi na različne načine spoznali in se proti njemu borili, vendar smo vsi poklicani v svobodo. Ob srečanju z vami pomislim na brezno svojega srca in vsakega človeškega srca. Eden izmed Psalmov, to je Sveto pismo, skrivnost, ki v nas prebiva, imenuje »brezno« (prim. Ps 63,7). Sveti Avguštin je priznal, da je nemir njegovega srca samo v Kristusu našel mir. Mi iščemo mir in veselje, žeja nas po njiju. In številna slepila nas lahko razočarajo in celo zaprejo v ječo pri tem iskanju.
Toda poglejmo okoli sebe. In na obrazih drug drugega preberimo besedo, ki nikoli ne izda: skupaj. Zlo se premaga skupaj. Veselje se najde skupaj. Proti krivici se bori skupaj. Bog, ki je ustvaril in pozna vsakega izmed nas – in mi je bližji kot sem si blizu jaz sam –, nas je ustvaril, da bi bili skupaj. Seveda obstajajo tudi vezi, ki so škodljive, in človeške skupine, v katerih manjka svoboda. Tudi to se lahko premaga samo skupaj, če zaupamo tistim, ki ne služijo na naši koži; tistim, ki jih lahko srečamo in ki se srečajo z nami s pozornostjo brez skritih interesov.
Današnji dan, bratje in sestre, nas zavezuje v boj, ki ga ne smemo opustiti vse dokler bo okoli nas še kdo zaprt v različne oblike odvisnosti. Naš boj je proti tistim, ki droge in vsako drugo odvisnost – pomislimo na alkohol ali igre na srečo – spreminjajo v dejavnost, ki jim prinaša izjemen dobiček. Obstajajo ogromne koncentracije interesov in razvejanih kriminalnih združb, ki jih morajo države razbiti. Lažje se je boriti proti njihovim žrtvam. Prepogosto se je in se v imenu varnosti vojna bije proti revnim, zapori pa se polnijo s tistimi, ki so samo zadnji člen v verigi smrti. Tisti, ki držijo verigo v svojih rokah, pa uspejo pridobiti vpliv in ostati nekaznovani. Iz naših mest ni potrebno odstraniti tistih, ki so marginalizirani, temveč marginalizacijo; ni jih potrebno očistiti tistih, ki so obupani, temveč obupa. »Kako lepa so mesta, ki premagajo bolestno nezaupanje, integrirajo drugačne in to integracijo spremenijo v nov dejavnik razvoja! Kako lepa so mesta, ki so tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju polna prostorov, ki povezujejo, ustvarjajo odnose in spodbujajo priznanje drugega!« (Frančišek, Apostolska spodbuda , 210).
Jubilej nam kaže kulturo srečanja kot pot do varnosti, poziva nas k vračilu in prerazporeditvi nepravično nakopičenega bogastva kot pot k osebni in civilni spravi. »Kakor v nebesih, tako na zemlji«: Božje mesto zavezuje k preroštvu v mestu ljudi. In vemo, da to lahko tudi danes vodi v mučeništvo. Boj proti trgovini z drogo, zavzemanje za vzgojo in izobraževanje med revnimi, obramba avtohtonih skupnosti in migrantov ter zvestoba družbenemu nauku Cerkve na mnogih krajih veljajo za subverzivne.
Dragi mladi, niste gledalci prenove, ki jo naša zemlja tako zelo potrebuje: ste protagonisti. Bog dela velike stvari s tistimi, ki jih osvobaja zla. Še en psalm, ki so ga imeli prvi kristjani zelo radi, pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Ps 117,22). Jezus je bil zavrnjen in križan izven vrat svojega mesta. Na njem, vogelnem kamnu, na katerem Bog ponovno gradi svet, ste tudi vi kamni velike vrednosti v zgradbi novega človeštva. Jezus, ki je bil zavrnjen, vabi vse vas; in če ste se čutili zavržene in propadle, zdaj niste več. Napake, trpljenje, predvsem pa želja po življenju, katerega nosilci ste, pričujejo, da je sprememba mogoča.
Cerkev vas potrebuje. Človeštvo vas potrebuje. Vzgoja in izobraževanje ter politika vas potrebujejo. Skupaj bomo dosegli, da bo nad vsako ponižujočo odvisnostjo prevladalo brezmejno dostojanstvo, vtisnjeno v vsakogar. Žal to dostojanstvo včasih zasije šele takrat, ko je skoraj popolnoma izgubljeno. Tedaj se pojavi sunek in postane jasno, da je vstati vprašanje življenja ali smrti. In danes celotna družba potrebuje ta sunek, potrebuje vaše pričevanje in veliko delo, ki ga opravljate. Vsi smo namreč poklicani, da bi bili svobodnejši in človeški, poklicani k miru. To je najbolj božja poklicanost. Pojdimo torej naprej in množimo kraje ozdravljenja, srečanja ter vzgoje in izobraževanja: pastoralne poti in socialne politike, ki se začnejo na ulici in nikoli nikogar nimajo za izgubljenega. In tudi vi molite, da bo moje poslanstvo v službi upanja posameznikov in ljudstev, v službi vseh.
Izročam vas materinskemu vodstvu presvete Device Marije in vas iz srca blagoslavljam. Hvala.