杏MAP导航

Leon XIV.

POSLANICA SVETEGA O膶ETA 
za 9. svetovni dan revnih 
16. novembra 2025, 33. nedelja med letom 
»Kajti ti, o Gospod, si moje upanje« (Ps 71,5).

1. »Kajti ti, o Gospod, si moje upanje« (Ps 71,5). Te besede so privrele iz srca, ki ga stiskajo hude te啪ave. »Dal si mi videti stiske, mnoge in hude« (v. 20), pravi psalmist. Kljub temu je njegov duh odprt in zaupljiv, ker je trden v veri, ki prepoznava Bo啪jo podporo in jo izpoveduje: »Ti si moja pe膷ina in moja trdnjava« (v. 3). Od tod zvira neomajno zaupanje, da upanje vanj ne razo膷ara: »K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramo膷en na veke« (v. 1).

Sredi 啪ivljenjskih preizku拧enj upanje po啪ivlja trdna in vzpodbudna gotovost Bo啪je ljubezni, ki je po Svetem Duhu izlita v na拧a srca. Zato upanje ne osramoti (prim. Rim 5,5) in sv. Pavel lahko napi拧e Timoteju: »Za to se namre膷 trudimo in bojujemo, ker zaupamo 啪ivemu Bogu« (1 Tim 4,10). 沤ivi Bog je namre膷 »Bog upanja« (Rim 15,13), ki je v Kristusu po njegovi smrti in vstajenju postal »na拧e upanje« (1 Tim 1,1). Ne smemo pozabiti, da smo bili re拧eni v tem upanju, v katerem moramo ostati zakoreninjeni.

2. Revni lahko postane pri膷a mo膷nega in zanesljivega upanja prav zato, ker ga izpoveduje v negotovih 啪ivljenjskih pogojih, v pomanjkanju, krhkosti in odrinjenosti. Ne zana拧a se na varnost, ki jo dajeta mo膷 in imetje; nasprotno, zaradi njih trpi in je pogosto njuna 啪rtev. Njegovo upanje lahko po膷iva samo nekje drugje. Ko priznavamo, da je Bog na拧e prvo in edino upanje, tudi mi preidemo od minljivih upanj k trajnemu upanju. Ob 啪elji, da bi Boga imeli za spremljevalca na poti, bogastvo dobi pravo mesto, ker odkrijemo pravi zaklad, ki ga resni膷no potrebujemo. Jasno in mo膷no odmevajo besede, s katerimi je Gospod Jezus spodbujal svoje u膷ence: »»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uni膷ujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uni膷ujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,19-20).

3. Najve膷ja rev拧膷ina je nepoznavanje Boga. Na to nas je spomnil pape啪 Fran膷i拧ek, ko je v Evangelii gaudium zapisal: »najhuj拧e izklju膷evanje, zaradi katerega ubogi trpijo, je pomanjkanje duhovne naklonjenosti. Velikanska ve膷ina revnih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo, obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri« (拧t. 200). Tukaj gre za temeljno in popolnoma izvirno zavest o tem, kako najti v Bogu svoj zaklad. Apostol Janez namre膷 vztraja: »膶e kdo pravi: 'Ljubim Boga', pa sovra啪i svojega brata, je la啪nivec; kdor namre膷 ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl« (1 Jn 4,20).

To je pravilo vere in skrivnost upanja: vse dobrine te zemlje, materialne resni膷nosti, svetni u啪itki, ekonomsko blagostanje kljub temu, da so pomembni, niso dovolj, da bi osre膷ili srce. Bogastvo pogosto slepi in vodi v dramati膷ne razmere rev拧膷ine, najprej od vseh v prepri膷anje, da Boga ne potrebujemo, in 啪ivljenje 啪ivimo neodvisno od Njega. Na misel mi prihajajo besede sv. Avgu拧tina: »Vse tvoje upanje naj bo Bog: 膷uti potrebo po Njem, da te bo On napolnil. Brez njega te bo vse, kar bo拧 imel, naredilo 拧e bolj praznega« (Enarr. in Ps. 85,3).

4. Kr拧膷ansko upanje, na katero se sklicuje Bo啪ja Beseda, je gotovost na poti 啪ivljenja, ker ni odvisno od 膷love拧kih mo膷i, ampak od obljube Boga, ki je vedno zvest. Zato so kristjani 啪e od za膷etka hoteli upanje poistovetiti s simbolom sidra, ki daje ustaljenost in varnost. Kr拧膷ansko upanje je kot sidro, ki pritrdi na拧e srce na obljubo Gospoda Jezusa, ki nas je re拧il s svojo smrtjo in vstajenjem in ki se bo spet vrnil med nas. To upanje kot resni膷no obzorje 拧e naprej ka啪e »novo nebo« in »novo zemljo« (2 Pt 3,13), kjer bo 啪ivljenje vseh stvari na拧lo svoj pristni smisel, saj je na拧a prava domovina v nebesih (prim. Flp 3,20).

Potemtakem nas Bo啪je mesto anga啪ira za mesta ljudi. Ta morajo 啪e sedaj za膷eti biti njemu podobna. Upanje, ki ga podpira Bo啪ja ljubezen, izlita v na拧a srca po Svetem Duhu (prim. Rim. 5,5), preobrazi 膷love拧ko srce v rodovitno zemljo, kjer lahko vzklije ljubezen za 啪ivljenje sveta. Cerkveno izro膷ilo nenehno potrjuje to kro啪enje med tremi teolo拧kimi krepostmi: vero, upanjem in ljubeznijo. Upanje se rojeva iz vere, ki ga hrani in podpira na temelju ljubezni, ki je mati vseh kreposti. In ljubezen potrebujemo danes, sedaj. Ni obljuba, ampak resni膷nost, na katero gledamo z veseljem in odgovornostjo. Vklju膷uje nas, ko na拧e odlo膷itve usmerja k skupnemu dobremu. Komur manjka ljubezni, mu ne manjka samo vere in upanja, ampak jemlje upanje svojemu bli啪njemu.

5. Svetopisemsko povabilo k upanju torej s seboj prina拧a dol啪nost, da brez odla拧anja prevzamemo povezane odgovornosti v zgodovini. Ljubezen namre膷 »predstavlja najvi拧jo socialno zapoved« (Katekizem Katoli拧ke Cerkve, 1889). Rev拧膷ina ima strukturne vzroke, s katerimi se je treba soo膷iti in jih odstraniti. Medtem ko se to dogaja, smo vsi poklicani k ustvarjanju novih znamenj upanja, ki pri膷ajo o kr拧膷anski ljubezni, kot so to delali mnogi svetniki in svetnice v vseh obdobjih. Bolni拧nice in 拧ole, na primer, so ustanove, ki so jih ustvarili za izra啪anje sprejemanja naj拧ibkej拧ih in najbolj odrinjenih. Sedaj bi morale biti del javne politike vsake dr啪ave, vendar vojne in neenakosti to pogosto 拧e vedno prepre膷ujejo.

Znamenja upanja danes vedno bolj postajajo dru啪inski domovi, skupnosti za mladoletnike, centri za poslu拧anje in sprejem, kuhinje za uboge, preno膷i拧膷a, javne 拧ole. Koliko pogosto skritih znamenj je, na katere morda nismo pozorni, pa so vendar tako pomembna, da se otresemo brezbri啪nosti in izzovejo prizadevanje v razli膷nih oblikah prostovoljstva!

Revni za Cerkev niso nekaj, kar odvra膷a pozornost, ampak najbolj ljubljeni bratje in sestre, ker vsak izmed njih s svojim 啪ivljenjem, pa tudi z besedami in modrostjo, ki jo prina拧a, povzro膷i, da se z lastno roko dotaknemo evangeljske resnice. Zato je namen Svetovnega dneva revnih spomniti na拧e skupnosti, da so revni v sredi拧膷u celotnega pastoralnega dela. Ne samo njegovega karitativnega vidika, ampak enako tudi vsega, kar Cerkev praznuje in oznanja. Bog je sprejel njihovo rev拧膷ino, da bi obogateli po njihovih glasovih, njihovih zgodbah in obrazih. Vse oblike rev拧膷ine, nobena ni izklju膷ena, so klic, da konkretno 啪ivimo evangelij in dajemo u膷inkovita znamenja upanja.

6. To je povabilo, ki prihaja iz obhajanja jubileja. Ni naklju膷je, da se Svetovni dan revnih praznuje proti koncu tega leta milosti. Ko bodo sveta vrata zaprta, bomo morali ohranjati in posredovati bo啪je darove, ki so bili izliti v na拧e roke skozi celo leto molitve, spreobrnjenja in pri膷evanja. Ubogi niso objekti na拧e pastorale, ampak ustvarjalni subjekti, ki nas spodbujajo, da najdemo vedno nove na膷ine, kako danes 啪iveti evangelij. Spri膷o zaporedja vedno novih valov obubo啪anja obstaja nevarnost, da se navadimo in se vdamo. Vsak dan sre膷ujemo revne ali obubo啪ane ljudi in v膷asih se lahko zgodi, da imamo tudi sami manj, da izgubimo to, kar se nam je v膷asih zdelo varno: dom, primerna hrana za vsak dan, dostop do zdravstvene oskrbe, dobra raven izobrazbe in informiranosti, svoboda vere in svoboda izra啪anja.

S spodbujanjem skupnega dobrega ima na拧a dru啪bena odgovornost temelj v Bo啪jem stvariteljskem dejanju, ki vsem daje dobrine zemlje: kakor te, tako morajo biti enako dostopni tudi sadovi 膷lovekovega dela. Pomo膷 reve啪u je namre膷 prej vpra拧anje pravi膷nosti kot ljubezni. Kakor pripominja sv. Avgu拧tin: »La膷nemu daje拧 kruh, bolje pa bi bilo, da nih膷e ne bi bil la膷en, 膷etudi na ta na膷in ne bi imeli nikogar, ki bi mu ga dal. Obleko daje拧 nagim, a koliko bolje bi bilo, 膷e bi vsi imeli obleko in ne bi bilo te rev拧膷ine« (Commento a 1Gv, VIII, 5).

Zato upam, da bo to jubilejno leto spodbudilo razvoj politik proti starim in novim oblikam rev拧膷ine, pa tudi novih pobud za podporo in pomo膷 najbolj ubogim med ubogimi. Delo, izobra啪evanje, dom, zdravje so pogoji varnosti, ki se nikoli ne uveljavi z oro啪jem. 膶estitam vam za 啪e obstoje膷e pobude in za prizadevanja, ki jih vsak dan na mednarodni ravni ka啪e veliko mo拧kih in 啪ensk dobre volje.

Zaupajmo se Presveti Mariji, tola啪nici 啪alostnih in skupaj z njo zapojmo pesem upanja z besedami Te Deum: »In Te, Domine, speravi, non confundar in aeternum - Gospod, vate upam, nikoli ne bom razo膷aran.«

Vatikan, 13. junija 2025, spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika ubogih 
LEON PP. XIV