Pape?: Politika kot poslanstvo za ?irjenje resnice in dobrega, naravni zakon kot kompas
Politika je najvi?ja oblika ljubezni
Sre?anja s pape?em – potekalo je v Dvorani blagoslovov – so se udele?ili ?lani Mednarodne medparlamentarne zveze, ministri in parlamentarci, ?lani delegacij iz 68 razli?nih dr?av ter ostali politi?ni predstavniki, pa tudi akademiki in verski voditelji, ki so se prej?nje dni v Rimu udele?ili konference Medparlamentarne zveze.
Sveti o?e je govor za?el s trditvijo pape?a Pija XI., da je politika »najvi?ja oblika ljubezni«. »?e namre? upo?tevamo slu?enje, ki ga politi?no ?ivljenje opravlja za dru?bo in skupno dobro, ga lahko resni?no razumemo kot dejanje kr??anske ljubezni, ki nikoli ni zgolj teorija, ampak vedno konkretno znamenje in pri?evanje stalne Bo?je skrbi za dobro na?e ?love?ke dru?ine (prim. , 176-192).«
In v tem smislu je zbranim spregovoril o treh poudarkih, ki se mu zdijo pomembni v sedanjem kulturnem kontekstu: skupno dobro, verska svoboda in medverski dialog ter umetna inteligenca.
Skupno dobro
Politiki so na prvem mestu odgovorni, da neodvisno od vsakega posebnega interesa »podpirajo in varujejo dobro skupnosti, skupno dobro, zlasti z za??ito ranljivih in marginaliziranih ljudi«.
»To bi na primer pomenilo prizadevanje za odpravo nesprejemljivega nesorazmerja med ogromnim bogastvom, ki je skoncentrirano v rokah pe??ice, in revnimi po svetu (prim. , 1). Ljudje, ki ?ivijo v skrajnih razmerah, vpijejo, da bi se sli?al njihov glas, a pogosto ne najdejo u?es, ki bi bila pripravljena sli?ati njihovo pro?njo. To neravnovesje ustvarja razmere trajne nepravi?nosti, ki zlahka vodijo v nasilje in prej ali slej v tragedijo vojne. Po drugi strani pa lahko zdrava politika s spodbujanjem pravi?ne razdelitve virov u?inkovito prispeva k harmoniji in miru tako na doma?em kot mednarodnem prizori??u.«
Verska svoboda in medverski dialog
Na drugem mestu je Leon XIV. izpostavil versko svobodo in medverski dialog. »To podro?je je v sedanjem ?asu postalo ?e pomembnej?e, politi?no ?ivljenje pa lahko veliko dose?e s spodbujanjem pogojev za pristno versko svobodo ter za razvoj spo?tljivega in konstruktivnega sre?anja med razli?nimi verskimi skupnostmi. Vera v Boga in pozitivne vrednote, ki iz nje izhajajo, so ogromen vir dobrote in resnice za ?ivljenje posameznikov in skupnosti,« je dejal in se skliceval na svetega Avgu?tina, ki je govoril o »potrebi po prehodu od amor sui – egoisti?ne, kratkovidne in uni?ujo?e ljubezni do sebe – k amor Dei – svobodni in velikodu?ni ljubezni, ki temelji na Bogu in vodi k podarjanju samega sebe«. Ta prehod je bistvenega pomena za »izgradnjo civitas Dei, dru?be, katere temeljni zakon je ljubezen« (prim. De Civitate Dei, XIV, 28).
Naravni zakon – element, ki povezuje
»Da bi imeli skupno oporno to?ko v politi?nem delovanju in ne bi a priori izklju?evali kakr?ne koli obravnave transcendentnega v procesih odlo?anja, bi bilo koristno poiskati element, ki bi vse zdru?il. V ta namen je bistvena referen?na to?ka naravni zakon, ki ga ni napisala ?love?ka roka, ampak je priznan kot veljaven v vseh ?asih in krajih ter je na najbolj verodostojen in prepri?ljiv na?in utemeljen v naravi sami,« je poudaril pape?.
Pri tem pa je navedel Cicerona: »Naravni zakon je pravi razum, skladen z naravo, univerzalen, stalen in ve?en, ki nas s svojimi zapovedmi vabi, naj delamo, kar je prav, in nas s svojimi prepovedmi odvra?a od zla ... Tega zakona ni mogo?e spremeniti, niti odstraniti katerega koli njegovega dela, niti ga ni mogo?e v celoti odpraviti; niti senat niti ljudstvo se ga ne moreta osvoboditi, niti ni treba iskati njegovega tolma?a ali razlagalca. In ne bo nobenega zakona ne v Rimu ne v Atenah, ne zdaj ne pozneje, ampak bo en sam ve?ni in nespremenljivi zakon vladal vsem ljudstvom v vseh ?asih (De Re Publica, III, 22).«
»Naravni zakon, ki je splo?no veljaven za razliko od drugih bolj spornih prepri?anj,« je zatrdil pape?, »predstavlja kompas, po katerem se moramo orientirati pri sprejemanju zakonov in delovanju, zlasti pri ob?utljivih in nujnih eti?nih vpra?anjih, ki danes bolj kot v preteklosti zadevajo osebno ?ivljenje in zasebnost.«
Izpostavil pa je tudi Splo?no deklaracijo o ?lovekovih pravicah, ki so jo Zdru?eni narodi potrdili in razglasili 10. decembra 1948 in je zdaj del kulturne dedi??ine ?love?tva. »To besedilo, ki je vedno pomembno, lahko veliko prispeva k temu, da se ?love?ka oseba v svoji nedotakljivi celovitosti postavi v temelj iskanja resnice in se tako povrne dostojanstvo tistim, ki se ne ?utijo spo?tovani v svojem najglobljem bistvu in po nareku svoje vesti.«
Umetna inteligenca
Tretji poudarek pape?evega govora je bila umetna inteligenca. »Stopnja civilizacije, ki smo jo dosegli v na?em svetu, in cilji, ki jih morate dose?i, se zdaj soo?ajo z velikim izzivom v obliki umetne inteligence. Gre za razvoj, ki bo dru?bi zagotovo v veliko pomo?, ?e njegova uporaba ne bo spodkopavala identitete in dostojanstva ?love?ke osebe ter njenih temeljnih svobo??in. Zlasti ne smemo pozabiti, da umetna inteligenca deluje kot orodje v dobro ?loveka, ne da bi ga zmanj?ala ali nadomestila. To, kar se pojavlja, je dejansko velik izziv, ki zahteva veliko pozornosti in daljnovidnosti, da bi tudi v okviru novih scenarijev lahko predvideli zdrav, pravi?en in pristen na?in ?ivljenja, zlasti v dobro mlaj?ih generacij.«
»Na?e osebno ?ivljenje ima ve?jo vrednost kot katerikoli algoritem, dru?beni odnosi pa zahtevajo prostor za razvoj, ki dale? presega omejene vzorce, ki jih lahko pripravi katerikoli stroj brez du?e. Ne pozabimo, da ima umetna inteligenca, ?eprav je sposobna shraniti na milijone podatkovnih to?k in odgovoriti na ?tevilna vpra?anja v nekaj sekundah, ?e vedno ”stati?ni spomin”, ki nikakor ni primerljiv s ?love?kim. Na? spomin je ustvarjalen, dinami?en, generativen, sposoben povezovati preteklost, sedanjost in prihodnost v ?ivo in rodovitno iskanje smisla, z vsemi eti?nimi in eksistencialnimi implikacijami, ki jih to prina?a (prim. Fran?i?ek, govor na zasedanju G7 o umetni inteligenci, 14. junij 2024).
Sveti o?e je poudaril, da politika ne more prezreti tako velikega izziva: »Nasprotno, poklicana je odgovoriti mnogim dr?avljanom, ki upravi?eno z zaupanjem in zaskrbljenostjo gledajo na vpra?anja, ki jih odpira ta nova digitalna kultura.«
Toma? More, politika kot poslanstvo za ?irjenje resnice in dobrega
Ob koncu govora je pape? Leon XIV. spomnil, da je sveti Janez Pavel II. med jubilejem 2000 pokazal politi?nim voditeljem na svetega Toma?a Mora kot pri?evalca in pripro?njika, ki mu naj izro?ijo svoje delo.
»Sir Toma? More je bil ?lovek, zvest svojim dr?avljanskim odgovornostim, popoln slu?abnik dr?ave prav zaradi svoje vere, zaradi katere na politiko ni gledal kot na poklic, ampak kot na poslanstvo za ?irjenje resnice in dobrega. Svoje javno delovanje je “postavil v slu?bo ?loveka, zlasti ?ibkega in revnega; dru?bene spore je re?eval z izvrstnim ob?utkom za pravi?nost; varoval je dru?ino in jo branil z vso predanostjo; spodbujal je celostno vzgojo mladih” (, 4). Zaradi poguma, ki ga je pokazal s svojo pripravljenostjo, da raje ?rtvuje svoje ?ivljenje, kot da bi izdal resnico, je tudi za nas danes mu?enec svobode in prvenstva vesti. Naj bo njegov zgled vsakemu od vas vir za navdih in vodenje!«
