Pape? Leon XIV.: Spreobrnjenje, misijonska gore?nost in toplina usmiljenja
Govor pape?a Leona XIV., 6. junij 2025
V imenu O?eta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami.
Dragi bratje in sestre, dobrodo?li!
Pozdravljam prisotne generalne predstojnike, zlasti pravkar izvoljenega, ?lane vodstvenih organov in vse vas, ki pripadate Tretjemu regularnemu redu svetega Fran?i?ka, Dru?bi afri?kih misijonov in In?titutu slu?abnikov Paraklita.
Mnogi med vami prihajate na to sre?anje v okviru va?ega generalnega kapitlja, v trenutku, ki je pomemben za va?e ?ivljenje in za ?ivljenje vse Cerkve. Gospoda torej prosimo zlasti za va?e ustanove in vse posve?ene osebe, »da bi kot edini in najvi?ji cilj imeli Boga, zdru?ili kontemplacijo, po kateri se z duhom in srcem oklepajo Boga, z apostolsko gore?nostjo, s katero si prizadevajo sodelovati v delu odre?enja« (Drugi ekumenski koncil, , 5).
Vi tukaj predstavljate tri karizmati?ne stvarnosti, ki so nastale v razli?nih zgodovinskih trenutkih Cerkve kot odgovor na nepredvidene potrebe razli?nih vrst, vendar pa zdru?ene in dopolnjujo?e se v harmoni?ni lepoti Kristusovega misti?nega Telesa (prim. , 7).
Med tukaj prisotnimi je najstarej?a ustanovitev Tretjega regularnega reda svetega Fran?i?ka, katerega za?etki segajo v ?as samega asi?kega svetnika, pozneje pa ga je v red povzdignil pape? Nikolaj V. (prim. Bolla Pastoralis officii, 20. julij 1447). Teme, ki jih obravnavate na 113. generalnem kapitlju – skupno ?ivljenje, formacija, poklici – se nana?ajo na celotno veliko Bo?jo dru?ino. Pomembno pa je, da jih – kot pravi naslov, ki ste ga izbrali za svoje delo – obravnavate v lu?i va?e »spokorni?ke« karizme. To nas namre? spominja, da lahko – kot se glasijo besede samega svetega Fran?i?ka – le z nenehno potjo spreobrnjenja bratom ponudimo »di?e?e besede na?ega Gospoda, Jezusa Kristusa« (Prvo pismo vernikom, 19).
Poznej?ega datuma je Dru?ba afri?kih misijonov, ki jo je 8. decembra 1856 ustanovil ?astitljivi ?kof Melchior de Marion Brésillac in je znamenje misijonarskosti, ki je v samem sredi??u ?ivljenja Cerkve (prim. Fran?i?ek, , 273). Zgodovina va?e ustanove, dragi bratje, lepo pri?uje to resnico: zvestoba misijonstvu vam je s premagovanjem tiso?ih te?av skozi ?as, znotraj in zunaj va?ih skupnosti, omogo?ala, da ste rasli in iz te?av celo ?rpali prilo?nost in navdih za odhod proti novim apostolskim obzorjem v Afriki in drugih delih sveta. Zelo lepa je spodbuda, ki vam jo je zapustil ustanovitelj, da bi pri oznanjevanju ostali zvesti preprostosti evangeljskega pridiganja in obenem vedno pripravljeni sprejeti »norost kri?a« (prim. 1 Kor 1,17-25): preprosti in mirni, tudi pred nerazumevanjem in zasmehovanjem sveta. Svobodni od vsakr?nega pogojevanja, saj ste »napolnjeni« s Kristusom, in sposobni voditi brate v sre?anje z Njim, ker va ?ene en sam navdih: vsemu svetu oznanjati njegov evangelij (prim. Fil 1,12-14.21). Kak?no veliko znamenje za vso Cerkev in za ves svet!
In tako smo pri?li do najmlaj?e ustanove, slu?abnikov Paraklita. Slu?abniki tistega Duha, ki prebiva v nas (prim. Rim 8,9) po daru krsta in ki zdravi »quod est saucium« – to, kar je ranjeno –, kot bomo ?ez nekaj dni peli v binko?tni slednici. Slu?abniki Duha, ki ozdravlja: tak?ne vas je ?elel o?e Gerald Fitzgerald, ki je leta 1942, dal za?etek va?emu delu za oskrbo duhovnikov v te?avah, »Pro Christo sacerdote«, kot se glasi va?e geslo (prim. Konstitucije 4,4). Od takrat na razli?nih delih sveta opravljate svojo slu?bo poni?ne, potrpe?ljive, delikatne in diskretne bli?ine osebam, ki so globoko ranjene, ter jim nudite terapevtske poti, ko preprosto in intenzivno duhovno ?ivljenje, osebno in skupnostno, pridru?ujete visoko usposobljeni strokovni pomo?i, razli?ni glede na potrebe. Tudi va?a prisotnost nas spominja na nekaj zelo pomembnega: da smo vsi mi, ?eprav poklicani biti za brate in sestre slu?abniki Kristusa, zdravnika du? (prim. Lk 5,31-32), najprej in predvsem bolniki, ki potrebujejo ozdravljenje. Kot je rekel sveti Avgu?tin in uporabil podobo barke, vsi mi »imamo v tem ?ivljenju razpoke, lastne na?i smrtnosti in krhkosti, skozi katere vstopa greh po valovih tega stoletja« (Govor 278, 13,13). ?kof iz Hipona pa predlaga zdravilo za to zlo: »Da bi se izpraznili in se ne bi potopili – pravi –, podajmo roko ... temu pozivu ... Odpustimo!« Odpustimo, da bi povsod, »v na?ih ?upnijah, skupnostih, zdru?enjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, ... [lahko] vsak na?el oazo usmiljenja« (Fran?i?ek, , 11. april 2015, 12).
Preljubi, hvala za va? obisk, ki nam danes v tej dvorani ka?e Cerkev v treh sijo?ih razse?nostih njene lepote: prizadevanje za spreobrnjenje, navdu?enje za misijonstvo in toplino usmiljenja. Hvala za va?e veliko delo, ki ga opravljate po vsem svetu. Blagoslavljam vas in molim za vas med to devetdnevnico pred binko?tmi, da bi lahko bili vedno bolj poslu?na orodja Svetega Duha v skladu z Bo?jimi na?rti. Hvala.
