杏MAP导航

笔补辫别啪 Leon XIV.

Homilija

Dragi bratje in sestre, danes praznujemo dva brata v veri, Petra in Pavla, ki ju priznavamo kot stebra Cerkve in 膷astimo kot zavetnika 拧kofije in mesta Rima. Zgodovina teh dveh apostolov nagovarja od blizu tudi nas, skupnost Gospodovih u膷encev, ki romajo v na拧em 膷asu. 艩e posebej bi rad ob pogledu na njuno pri膷evanje poudaril dva vidika: cerkveno ob膷estvo in vitalnost (啪ivljenjska mo膷) vere.

Najprej cerkveno ob膷estvo. Liturgija tega slovesnega dne nam namre膷 poka啪e, kako sta bila Peter in Pavel poklicana 啪iveti eno samo usodo, torej mu膷eni拧tvo, ki ju je dokon膷no povezala s Kristusom. V prvem berilu najdemo Petra, ki v zaporu 膷aka na izvr拧itev obsodbe (prim. Apd 12,1鈥�11); v drugem apostol Pavel, prav tako vklenjen, v nekak拧ni oporoki potrdi, da bo njegova kri prelita in darovana Bogu (prim. 2 Tim 4,6鈥�8,17鈥�18). Tako Peter kot Pavel sta dala svoje 啪ivljenje za Evangelij.

Vendar pa tega ob膷estva edine izpovedi vere nista osvojila na preprost in miren na膷in. Apostola ga dose啪eta kot cilj, do katerega sta prispela po dolgem potovanju, na katerem je vsak sprejel vero in 啪ivel apostolat na druga膷en na膷in. Njuno bratstvo v Duhu ne izbri拧e razlik, iz katerih sta za膷ela: Simon je bil ribi膷 iz Galileje, Savel pa strog intelektualec, ki je pripadal skupini farizejev; prvi takoj zapusti vse, da bi 拧el za Gospodom; drugi preganja kristjane, dokler ga ne preobrazi vstali Kristus; Peter oznanja predvsem Judom; Pavel je gnan, da prinese dobro novico poganom.

Med njima, kot vemo, ni manjkalo konfliktov glede odnosa s pogani, do te mere, da Pavel pravi: »Ko pa je pri拧el Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja« (Gal 2,11). In to vpra拧anje, kot vemo, bo obravnaval jeruzalemski koncil, na katerem se bosta apostola ponovno soo膷ila.

Predragi moji, zgodovina Petra in Pavla nas u膷i, da je ob膷estvo, h kateremu nas Gospod kli膷e, harmonija glasov in obrazov ter ne izbri拧e svobode vsakega od njih. Na拧a zavetnika sta prehodila razli膷ne poti, imela razli膷ne ideje, v膷asih sta se soo膷ila in tr膷ila z evangelijsko odkritostjo. Vendar ju to ni oviralo, da bi 啪ivela concordia apostolorum, torej 啪ivo ob膷estvo v Duhu, rodovitno harmonijo v raznolikosti. Kot pravi sveti Avgu拧tin, »je samo en dan posve膷en prazniku dveh apostolov. A tudi onadva sta bila eno. 膶eprav sta pretrpela mu膷eni拧tvo na razli膷na dneva, sta bila eno« (Govor 295, 7.7).

Vse to nam zastavlja vpra拧anje glede poti cerkvenega ob膷estva. Rojeva se iz spodbude Duha, zdru啪uje raznolikost in ustvarja mostove enosti v raznolikosti karizem, darov in slu啪b. Pomembno se je nau膷iti 啪iveti ob膷estvo na ta na膷in, kot enost v raznolikosti, tako da raznolikost darov zdru啪enih v izpovedi ene vere prispeva k oznanjevanju evangelija. Poklicani smo hoditi po tej poti, pri 膷emer se oziramo prav na Petra in Pavla, saj vsi potrebujemo tak拧no bratstvo. Cerkev ga potrebuje, potrebujejo ga odnosi med laiki in duhovniki, med duhovniki in 拧kofi, med 拧kofi in pape啪em; prav tako ga potrebuje pastoralno 啪ivljenje, ekumenski dialog in prijateljski odnos, ki ga Cerkev 啪eli ohranjati s svetom. Prizadevajmo si torej, da bomo na拧o raznolikost spremenili v laboratorij enosti in ob膷estva, bratstva in sprave, da se bo vsak 膷lovek v Cerkvi s svojo osebno zgodovino nau膷il hoditi skupaj z drugimi.

Tudi svetnika Peter in Pavel nas spra拧ujeta o vitalnosti na拧e vere. V izku拧nji u膷encev namre膷 vedno obstaja tveganje, da pademo v navade, ritualizem, pastoralne vzorce, ki se ponavljajo, ne da bi se prenovili in ne da bi se spopadli z izzivi sedanjosti. V zgodovini obeh apostolov pa nas navdihuje njuna 啪elja, da se odpreta spremembam; da se pustita spra拧evati z dogodki, sre膷anji in konkretnimi situacijami v skupnostih; da i拧膷eta nove poti za evangelizacijo, izhajajo膷 iz problemov in vpra拧anj, ki jih postavljajo bratje in sestre v veri.

In v sredi拧膷u evangelija, ki smo ga sli拧ali, je prav vpra拧anje, ki ga Jezus postavlja svojim u膷encem in ki ga postavlja tudi nam danes, da bi lahko razlo膷ili, ali pot na拧e vere ohranja dinamiko in vitalnost, ali plamen odnosa z Gospodom 拧e vedno gori: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).

Vsak dan, v vsaki uri zgodovine moramo biti pozorni na to vpra拧anje. 膶e no膷emo, da bi se na拧e biti kristjani skr膷ilo na zapu拧膷ino preteklosti. Kot nas je pape啪 Fran膷i拧ek pogosto opozarjal, se je pomembno izogniti tveganju utrujene in stati膷ne vere ter se vpra拧ati: kdo je Jezus Kristus za nas danes? Kak拧no mesto ima v na拧em 啪ivljenju in delovanju Cerkve? Kako lahko v vsakdanjem 啪ivljenju pri膷amo o tem upanju in ga oznanjamo tistim, ki jih sre膷ujemo?

Bratje in sestre, razlo膷evanje, ki izhaja iz teh vpra拧anj, omogo膷a na拧i veri in Cerkvi, da se nenehno obnavljata in preizku拧ata nove na膷ine in prakse za oznanjevanje evangelija. To mora biti skupaj z ob膷estvom na拧a prva 啪elja. Danes bi se rad 拧e posebej obrnil na Cerkev v Rimu, saj je bolj kot katera koli druga poklicana, da postane znamenje edinosti in ob膷estva; na Cerkev, ki je gore膷a z 啪ivo vero, skupnost u膷encev, ki pri膷ajo o veselju in tola啪bi evangelija v vseh 膷love拧kih situacijah.

V veselju tega ob膷estva, h kateremu nas vabi pot svetih Petra in Pavla, pozdravljam brate nad拧kofe, ki danes prejemajo palij. Predragi, to znamenje, medtem ko spominja na pastoralno nalogo, ki vam je zaupana, izra啪a ob膷estvo z rimskim 拧kofom, da bi v edinosti katoli拧ke vere vsak od vas to gojil v krajevnih Cerkvah, ki so vam zaupane.

Zatem bi rad pozdravil 膷lane sinoda Ukrajinske grkokatoli拧ke Cerkve. Hvala vam za va拧o prisotnost tukaj in za va拧o pastoralno vnemo. Naj Gospod podeli mir va拧emu ljudstvu!

In z globoko hvale啪nostjo pozdravljam delegacijo Ekumenskega patriarhata, ki jo je sem poslal na拧 najdra啪ji brat, njegova svetost Bartolomej.

Dragi bratje in sestre, navdihnjeni s pri膷evanjem svetih apostolov Petra in Pavla, hodimo skupaj v veri in ob膷estvu ter prosimo njuno pripro拧njo za vse nas, za mesto Rim, za Cerkev in za ves svet.