Leon XIV. na praznik sv. Petra in Pavla o njunem zgledu cerkvenega ob?estva in vitalnosti vere
Pape? Leon XIV.
Homilija
Dragi bratje in sestre, danes praznujemo dva brata v veri, Petra in Pavla, ki ju priznavamo kot stebra Cerkve in ?astimo kot zavetnika ?kofije in mesta Rima. Zgodovina teh dveh apostolov nagovarja od blizu tudi nas, skupnost Gospodovih u?encev, ki romajo v na?em ?asu. ?e posebej bi rad ob pogledu na njuno pri?evanje poudaril dva vidika: cerkveno ob?estvo in vitalnost (?ivljenjska mo?) vere.
Najprej cerkveno ob?estvo. Liturgija tega slovesnega dne nam namre? poka?e, kako sta bila Peter in Pavel poklicana ?iveti eno samo usodo, torej mu?eni?tvo, ki ju je dokon?no povezala s Kristusom. V prvem berilu najdemo Petra, ki v zaporu ?aka na izvr?itev obsodbe (prim. Apd 12,1–11); v drugem apostol Pavel, prav tako vklenjen, v nekak?ni oporoki potrdi, da bo njegova kri prelita in darovana Bogu (prim. 2 Tim 4,6–8,17–18). Tako Peter kot Pavel sta dala svoje ?ivljenje za Evangelij.
Vendar pa tega ob?estva edine izpovedi vere nista osvojila na preprost in miren na?in. Apostola ga dose?eta kot cilj, do katerega sta prispela po dolgem potovanju, na katerem je vsak sprejel vero in ?ivel apostolat na druga?en na?in. Njuno bratstvo v Duhu ne izbri?e razlik, iz katerih sta za?ela: Simon je bil ribi? iz Galileje, Savel pa strog intelektualec, ki je pripadal skupini farizejev; prvi takoj zapusti vse, da bi ?el za Gospodom; drugi preganja kristjane, dokler ga ne preobrazi vstali Kristus; Peter oznanja predvsem Judom; Pavel je gnan, da prinese dobro novico poganom.
Med njima, kot vemo, ni manjkalo konfliktov glede odnosa s pogani, do te mere, da Pavel pravi: »Ko pa je pri?el Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja« (Gal 2,11). In to vpra?anje, kot vemo, bo obravnaval jeruzalemski koncil, na katerem se bosta apostola ponovno soo?ila.
Predragi moji, zgodovina Petra in Pavla nas u?i, da je ob?estvo, h kateremu nas Gospod kli?e, harmonija glasov in obrazov ter ne izbri?e svobode vsakega od njih. Na?a zavetnika sta prehodila razli?ne poti, imela razli?ne ideje, v?asih sta se soo?ila in tr?ila z evangelijsko odkritostjo. Vendar ju to ni oviralo, da bi ?ivela concordia apostolorum, torej ?ivo ob?estvo v Duhu, rodovitno harmonijo v raznolikosti. Kot pravi sveti Avgu?tin, »je samo en dan posve?en prazniku dveh apostolov. A tudi onadva sta bila eno. ?eprav sta pretrpela mu?eni?tvo na razli?na dneva, sta bila eno« (Govor 295, 7.7).
Vse to nam zastavlja vpra?anje glede poti cerkvenega ob?estva. Rojeva se iz spodbude Duha, zdru?uje raznolikost in ustvarja mostove enosti v raznolikosti karizem, darov in slu?b. Pomembno se je nau?iti ?iveti ob?estvo na ta na?in, kot enost v raznolikosti, tako da raznolikost darov zdru?enih v izpovedi ene vere prispeva k oznanjevanju evangelija. Poklicani smo hoditi po tej poti, pri ?emer se oziramo prav na Petra in Pavla, saj vsi potrebujemo tak?no bratstvo. Cerkev ga potrebuje, potrebujejo ga odnosi med laiki in duhovniki, med duhovniki in ?kofi, med ?kofi in pape?em; prav tako ga potrebuje pastoralno ?ivljenje, ekumenski dialog in prijateljski odnos, ki ga Cerkev ?eli ohranjati s svetom. Prizadevajmo si torej, da bomo na?o raznolikost spremenili v laboratorij enosti in ob?estva, bratstva in sprave, da se bo vsak ?lovek v Cerkvi s svojo osebno zgodovino nau?il hoditi skupaj z drugimi.
Tudi svetnika Peter in Pavel nas spra?ujeta o vitalnosti na?e vere. V izku?nji u?encev namre? vedno obstaja tveganje, da pademo v navade, ritualizem, pastoralne vzorce, ki se ponavljajo, ne da bi se prenovili in ne da bi se spopadli z izzivi sedanjosti. V zgodovini obeh apostolov pa nas navdihuje njuna ?elja, da se odpreta spremembam; da se pustita spra?evati z dogodki, sre?anji in konkretnimi situacijami v skupnostih; da i??eta nove poti za evangelizacijo, izhajajo? iz problemov in vpra?anj, ki jih postavljajo bratje in sestre v veri.
In v sredi??u evangelija, ki smo ga sli?ali, je prav vpra?anje, ki ga Jezus postavlja svojim u?encem in ki ga postavlja tudi nam danes, da bi lahko razlo?ili, ali pot na?e vere ohranja dinamiko in vitalnost, ali plamen odnosa z Gospodom ?e vedno gori: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).
Vsak dan, v vsaki uri zgodovine moramo biti pozorni na to vpra?anje. ?e no?emo, da bi se na?e biti kristjani skr?ilo na zapu??ino preteklosti. Kot nas je pape? Fran?i?ek pogosto opozarjal, se je pomembno izogniti tveganju utrujene in stati?ne vere ter se vpra?ati: kdo je Jezus Kristus za nas danes? Kak?no mesto ima v na?em ?ivljenju in delovanju Cerkve? Kako lahko v vsakdanjem ?ivljenju pri?amo o tem upanju in ga oznanjamo tistim, ki jih sre?ujemo?
Bratje in sestre, razlo?evanje, ki izhaja iz teh vpra?anj, omogo?a na?i veri in Cerkvi, da se nenehno obnavljata in preizku?ata nove na?ine in prakse za oznanjevanje evangelija. To mora biti skupaj z ob?estvom na?a prva ?elja. Danes bi se rad ?e posebej obrnil na Cerkev v Rimu, saj je bolj kot katera koli druga poklicana, da postane znamenje edinosti in ob?estva; na Cerkev, ki je gore?a z ?ivo vero, skupnost u?encev, ki pri?ajo o veselju in tola?bi evangelija v vseh ?love?kih situacijah.
V veselju tega ob?estva, h kateremu nas vabi pot svetih Petra in Pavla, pozdravljam brate nad?kofe, ki danes prejemajo palij. Predragi, to znamenje, medtem ko spominja na pastoralno nalogo, ki vam je zaupana, izra?a ob?estvo z rimskim ?kofom, da bi v edinosti katoli?ke vere vsak od vas to gojil v krajevnih Cerkvah, ki so vam zaupane.
Zatem bi rad pozdravil ?lane sinoda Ukrajinske grkokatoli?ke Cerkve. Hvala vam za va?o prisotnost tukaj in za va?o pastoralno vnemo. Naj Gospod podeli mir va?emu ljudstvu!
In z globoko hvale?nostjo pozdravljam delegacijo Ekumenskega patriarhata, ki jo je sem poslal na? najdra?ji brat, njegova svetost Bartolomej.
Dragi bratje in sestre, navdihnjeni s pri?evanjem svetih apostolov Petra in Pavla, hodimo skupaj v veri in ob?estvu ter prosimo njuno pripro?njo za vse nas, za mesto Rim, za Cerkev in za ves svet.
