笔补辫别啪 italijanskim 拧kofom: oznanjevanje evangelija, mir, 膷lovekovo dostojanstvo, dialog
Kolegialnost med 拧kofi in s Petrovim naslednikom
Avdienca z italijanskimi 拧kofi je potekala v Dvorani blagoslovov, ki se 鈥� kot je spomnil pape啪 鈥� nahaja med baziliko in trgom svetega Petra in skozi katero se pride do osredje lo啪e bazilike. Tukaj je pape啪 Fran膷i拧ek imel svoje zadnje velikono膷no sporo膷ilo Urbi et Orbi, med katerim je vse narode pozval k miru, in tukaj je tudi Leon XIV. na ve膷er svoje izvolitve izrekel oznanilo Vstalega Kristusa: »Mir z vami!«
Mir je bil tudi eden od poudarkov pape啪evega govora, ki ga je za膷el z zahvalo 拧kofom in njihovim skupnostim za molitev, zatem izpostavil posebno vez med Cerkvijo v Italiji in rimskim pape啪em ter dodal, da kot njegovi predhodniki tudi on 膷uti pomembnost tega »skupnega in posebnega« odnosa.
»Pri opravljanju svoje slu啪be skupaj z vami, dragi bratje, se 啪elim zgledovati po na膷elih kolegialnosti, ki jih je oblikoval drugi vatikanski koncil,« je dejal in posebej izpostavil konstitucijo Lumen gentium, v kateri je poudarjeno, da je Gospod Jezus postavil apostole kot zbor, na 膷elo katerega je postavil Petra, izbranega med njimi (prim. LG, 19). »Na ta na膷in ste poklicani 啪iveti svojo slu啪bo: kolegialnost med seboj in kolegialnost s Petrovim naslednikom,« je dejal in pripomnil, da se to »na膷elo ob膷estva odra啪a tudi v zdravem sodelovanju s civilnimi oblastmi«.
Novi izzivi pred Cerkvijo v Italiji
Skliceval se je na pape啪a Benedikta XVI., ki je leta 2006 Cerkev v Italiji opisal kot »zelo 啪ivo stvarnost, [...] ki ohranja kapilarno prisotnost med ljudmi vseh starosti in polo啪ajev« in kjer so »kr拧膷anska izro膷ila pogosto 拧e vedno zakoreninjena in 拧e naprej prina拧ajo sadove« (govor na 4. narodnem simpoziju Cerkve v Italiji, 19. oktober 2006).
»Kljub temu se kr拧膷anska skupnost v tej dr啪avi 啪e nekaj 膷asa soo膷a z novimi izzivi, povezanimi s sekularizmom, dolo膷enim nezadovoljstvom z vero in demografsko krizo. V tem kontekstu 鈥� kot je zatrdil pape啪 Fran膷i拧ek 鈥� 鈥渟e od nas zahteva pogum, da se ne bi navadili na razmere, ki so tako zakoreninjene, da se zdijo normalne ali nepremagljive. Prero拧tvo 鈥� je dejal 鈥� ne zahteva trganja, ampak pogumne odlo膷itve, ki so lastne pravi cerkveni skupnosti: vodijo k temu, da se pustimo 'motiti' dogodkom in ljudem ter se potopimo v 膷love拧ke razmere, ki jih o啪ivlja zdravilni duh blagrov鈥� (nagovor ob za膷etku 70. generalnega zasedanja Italijanske 拧kofovske konference, 22. maj 2017).«
Cerkev, ki utele拧a evangelij in je znamenje Bo啪jega kraljestva
In prav zaradi te posebne vezi med pape啪em in italijanskimi 拧kofi je Leon XIV. 啪elel pokazati na nekatera pastoralna vpra拧anja, »ki jih Gospod postavlja na na拧o pot in ki zahtevajo razmislek, konkretno delovanje in evangeljsko pri膷evanje«. Imenoval jih je koordinate, s katerimi lahko italijanski 拧kofje postanejo »Cerkev, ki utele拧a evangelij in je znamenje Bo啪jega kraljestva«. To so: oznanjevanje evangelija, mir, 膷lovekovo dostojanstvo in dialog.
Kristusa postaviti v sredi拧膷e, pomagati 啪iveti veselje evangelija
Najprej je torej spregovoril o oznanjevanju evangelija ter poudaril, da je »potreben nov zagon pri oznanjevanju in posredovanju vere«: »Gre za to, da v sredi拧膷e postavimo Jezusa Kristusa in 鈥� v smeri, ki jo ka啪e 鈥� pomagamo ljudem, da bodo 啪iveli oseben odnos z Njim ter tako odkrili veselje evangelija. V 膷asu velike razdrobljenosti se je treba vrniti k temeljem na拧e vere, h kerigmi. To je prva velika obveznost, ki spodbuja vse druge: Kristusa ponesti 鈥渧 啪ile鈥� 膷love拧tva (prim. apostolska konstitucija Humanae salutis, 3), obnoviti in deliti apostolsko poslanstvo: 鈥淜ar smo videli in sli拧ali, oznanjamo tudi vam鈥� (1 Jn 1,3). In gre za razlo膷evanje na膷inov, kako omogo膷iti, da bi veselo oznanilo doseglo vse, in sicer s pastoralnimi dejavnostmi, ki znajo prestre膷i tiste, ki so najbolj oddaljeni, in z ustreznimi orodji za prenovo kateheze in jezikov oznanjevanja.«
Mir ni duhovna utopija
»Odnos s Kristusom nas poziva, da razvijemo pastoralno pozornost do teme miru. Gospod nas namre膷 po拧ilja v svet, da bi prinesli njegov dar: 鈥淢ir z vami!鈥� in da bi postali obrtniki na krajih vsakdanjega 啪ivljenja,« pri 膷emer je pape啪 mislil na 啪upnije, soseske, odro膷na obmo膷ja v dr啪avi, urbane in eksistencialne periferije.
»Tam, kjer so med膷love拧ki in dru啪beni odnosi te啪avni in se oblikujejo konflikti, mora 鈥� morda neopazno 鈥� postati vidna Cerkev, ki je sposobna sprave. Apostol Pavel nas takole spodbuja: 鈥溎宔 je mogo膷e, kolikor je odvisno od vas, 啪ivite v miru z vsemi ljudmi鈥� (Rim 12,18); to je vabilo, ki vsakemu zaupa konkreten dele啪 odgovornosti. Zato upam, da bi lahko vsaka 拧kofija spodbujala vzgojo za nenasilje, pobude za posredovanje v lokalnih konfliktih, projekte sprejemanja, ki strah pred drugim spremenijo v prilo啪nost za sre膷anje. Vsaka skupnost naj postane 鈥渉i拧a miru鈥�, kjer se ljudje u膷ijo prekiniti sovra啪nost z dialogom, kjer se izvaja pravi膷nost in goji odpu拧膷anje. Mir ni duhovna utopija: je poni啪na pot, sestavljena iz vsakodnevnih gest, na kateri se prepletajo potrpe啪ljivost in pogum, poslu拧anje in delovanje. In ki danes bolj kot kdaj koli prej zahteva na拧o budno in rodovitno prisotnost.«
Oseba ni sistem algoritmov
笔补辫别啪 je zatem izpostavil izzive, ki se nana拧ajo na spo拧tovanje 膷lovekovega dostojanstva. »Umetna inteligenca, biotehnologije, podatkovna ekonomija in dru啪beni mediji mo膷no spreminjajo na拧e dojemanje in do啪ivljanje 啪ivljenja. V tem scenariju obstaja nevarnost, da se dostojanstvo 膷love拧ke osebe razblini ali pozabi ter ga nadomestijo funkcije, avtomatizmi, simulacije. Vendar pa oseba ni sistem algoritmov: je bitje, odnos, skrivnost,« je poudaril ter izrazil 啪eljo: »da bi pot krajevnih Cerkva v Italiji v skladni simbiozi z osrednjo vlogo Jezusa vsebovala antropolo拧ko vizijo kot bistveno orodje pastoralnega razlo膷evanja. Brez 啪ivega razmisleka o 膷loveku 鈥� v njegovi telesnosti, ranljivosti, 啪eji po neskon膷nem in zmo啪nosti povezovanja 鈥� se etika skr膷i na zakonik, vera pa lahko postane breztelesna.«
Dialog, poslu拧anje, ob膷estvo
Zato je sveti o膷e posebej priporo膷il gojenje kulture dialoga: »Dobro je, da so vse cerkvene stvarnosti 鈥� 啪upnije, zdru啪enja in gibanja 鈥� prostori za medgeneracijsko poslu拧anje, za soo膷anje z razli膷nimi svetovi, za skrb za besede in odnose. Kajti le tam, kjer je poslu拧anje, se lahko rodi ob膷estvo, in le tam, kjer je ob膷estvo, resnica postane verodostojna. Spodbujam vas, da nadaljujete hojo po tej poti!«
In kot je povzel: »Oznanjevanje evangelija, mir, 膷lovekovo dostojanstvo, dialog: to so koordinate, s katerimi lahko postanete Cerkev, ki utele拧a evangelij in je znamenje Bo啪jega kraljestva.«
Hoditi v edinosti, z vedrino zreti v prihodnost, skrbeti za laike
Na koncu govora je pape啪 ponudil italijanskim 拧kofom »nekaj spodbud za bli啪njo prihodnost«. Na prvem mestu naj gredo naprej v edinosti, zlasti z mislijo na sinodalno pot. »Ostanite zdru啪eni in se ne branite pred provokacijami Svetega Duha. Sinodalnost naj postane miselnost, v srcu, pri sprejemanju odlo膷itev in na膷inih delovanja.«
Drugi napotek je bil: »Na jutri拧nji dan glejte z vedrino in ne bojte se pogumnih izbir! Nih膷e vam ne bo mogel prepre膷iti, da bi bili blizu ljudem, da bi delili 啪ivljenje, hodili z najmanj拧imi in slu啪ili ubogim. Nih膷e vam ne bo mogel prepre膷iti, da ne bi oznanjali evangelija, ki smo ga poslani prina拧ati, saj je to tisto, kar vsi, predvsem mi, potrebujemo, da bi dobro 啪iveli in bili sre膷ni.«
»Poskrbite, da bodo verniki laiki, ki jih hrani Bo啪ja beseda in oblikuje dru啪beni nauk Cerkve, protagonisti evangelizacije na delovnih mestih, v 拧olah, bolni拧nicah, socialnih in kulturnih okoljih, gospodarstvu in politiki. Hodimo skupaj, z veseljem v srcu in pesmijo na ustnicah. Bog je ve膷ji od na拧e povpre膷nosti: pustimo, da nas On pritegne! Zaupajmo v njegovo previdnost.«
