杏MAP导航

Leon XIV.

Dragi bratje in sestre, lepo je biti z Jezusom. To potrjuje pravkar oznanjeni evangelij, ko pripoveduje, da so mno啪ice ure in ure ostajale z njim, ki je govoril o Bo啪jem kraljestvu in zdravil bolne (prim. Lk 9,11). Jezusovo so膷utje do trpe膷ih razodeva ljube膷o bli啪ino Boga, ki prihaja na svet, da bi nas re拧il. Ko Bog kraljuje, je 膷lovek osvobojen vsega zla. Vendar pa tudi za tiste, ki od Jezusa prejmejo veselo novico, pride ura preizku拧nje. Na tem samotnem kraju, kjer so mno啪ice poslu拧ale U膷itelja, se zve膷eri in nimajo nobene jedi (prim. v. 12). Lakota ljudstva in son膷ni zahod sta znamenji meje, ki visi nad svetom, nad vsako ustvarjenino. Dan se kon膷a, prav tako tudi 啪ivljenje ljudi. In v tej uri, v 膷asu pomanjkanja in senc, Jezus ostane sredi med nami.

Ravno ko sonce zahaja in lakota nara拧膷a, ko apostoli sami prosijo, naj odpusti ljudi, nas Kristus preseneti s svojim usmiljenjem. So膷ustvuje z la膷nimi ljudmi in povabi svoje u膷ence, naj poskrbijo zanje. Lakota ni potreba, ki ne bi imela nobene povezave z oznanjevanjem Kraljestva in s pri膷evanjem zveli膷anja. Nasprotno, ta lakota zadeva na拧 odnos z Bogom. Pet hlebov in dve ribi pa se kljub vsemu ne zdi dovolj, da bi nasitili ljudstvo. Ra膷uni u膷encev, ki se na videz zdijo razumni, razodevajo njihovo pomanjkanje vere. Kajti v resnici je pri Jezusu vse tisto, kar je potrebno, da da mo膷 in smisel na拧emu 啪ivljenju.

Na klic lakote se namre膷 odzove z znamenjem podelitve: ozrl se je v nebo, zmolil blagoslov, razlomil hlebe in dal jesti vsem, ki so bili tam (prim. v. 16). Gospodova dejanja ne vzpostavljajo zapletenega magi膷nega obreda, temve膷 s preprostostjo pri膷ajo o hvale啪nosti do O膷eta, o sinovski molitvi Kristusa in o bratskem ob膷estvu, ki ga podpira Sveti Duh. Da bi pomno啪il hlebe in ribi, Jezus razdeli te, ki so tam. Prav na ta na膷in jih je dovolj za vse, pravzaprav jih je v preobilju. Potem ko so jedli 鈥� in jedli so do sitega 鈥� so odnesli dvanajst ko拧ar (prim. v. 17).

To je logika, ki re拧uje la膷no ljudstvo. Jezus deluje v Bo啪jem slogu in nas u膷i, naj delamo enako. Danes so na mestu mno啪ic, ki jih omenja evangelij, cela ljudstva, poni啪ana bolj zaradi po啪re拧nosti drugih, kot pa zaradi lastne lakote. Spri膷o bede mnogih je kopi膷enje pe拧膷ice znamenje brezbri啪ne oholosti, ki povzro膷a bole膷ino in krivico. Namesto da bi se podelilo, bogastvo zapravlja sadove zemlje in 膷lovekovega dela. Posebno v tem jubilejnem letu ostaja Gospodov zgled nujno merilo delovanja in slu啪enja: podelitev kruha, da bi se pomno啪ilo upanje, razgla拧a prihod Bo啪jega kraljestva.

Ko Jezus re拧i mno啪ice pred lakoto namre膷 oznanja, da bo vse re拧il pred smrtjo. To je skrivnost vere, ki jo obhajamo v zakramentu Evharistije. Kakor je lakota znamenje na拧e radikalne 啪ivljenjske rev拧膷ine, tako je lomljenje kruha znamenje Bo啪jega daru zveli膷anja.

Predragi, Kristus je Bo啪ji odgovor na 膷lovekovo lakoto, ker je njegovo telo kruh ve膷nega 啪ivljenja: vzemite in jejte od tega vsi! Jezusovo povabilo zajema na拧o vsakdanjo izku拧njo: da bi 啪iveli, se moramo hraniti z 啪ivljenjem, ki ga jemljemo rastlinam in 啪ivalim. Vendar nas u啪ivanje ne膷esa mrtvega spominja, da bomo tudi mi, ne glede na to, koliko pojemo, umrli. Ko pa se hranimo z Jezusom, 啪ivim in pravim kruhom, 啪ivimo po Njem. Ko se Kri啪ani in Vstali popolnoma daruje, se izro膷a nam, ki tako odkrijemo, da smo bili ustvarjeni, da bi se hranili z Bogom. Na拧a la膷na narava nosi znamenje rev拧膷ine, ki jo nasiti milost Evharistije. Kot pi拧e sv. Avgu拧tin, je Kristus v resnici »panis qui reficit, et non deficit; panis qui sumi potest, consumi non potest« (Govor 130, 2): Kruh, ki nasi膷uje in ga ne zmanjka, kruh, ki ga lahko jemo, a ga ni mogo膷e iz膷rpati. Evharistija je namre膷 resni膷na navzo膷nost, stvarna in bistvena Zveli膷arjeva navzo膷nost (prim. Katekizem Katoli拧ke Cerkve, 1413), ki kruh spreminja vase, da bi nas preobrazil v Njega. 沤iv in o啪ivljajo膷 Corpus Domini napravlja nas, njegovo Cerkev, Gospodovo telo.

Zato 2. vatikanski koncil po besedah apostola Pavla (prim. 1 Kor 10,17) u膷i, da »se z zakramentom evharisti膷nega kruha predstavlja in uresni膷uje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo. Vsi ljudje so poklicani k temu zedinjenju s Kristusom, ki je lu膷 sveta: iz njega izhajamo, po njem 啪ivimo in k njemu gremo« (Dogmati膷na konstitucija Lumen gentium 3). Procesija, ki jo bomo kmalu za膷eli, je znamenje te poti. Skupaj se, pastirji in 膷reda, hranimo z Najsvetej拧im zakramentom, ga 膷astimo in ga nosimo po ulicah. S tem ga ponujamo pogledu, vesti in srcem ljudi. Srcu tistega, ki veruje, da bi veroval trdneje; srcu tistega, ki ne veruje, da bi se vpra拧al o lakoti, ki jo imamo v du拧i in o kruhu, ki jo lahko nasiti.

Okrepljeni z jedjo, ki nam jo daje Bog, prina拧amo Jezusa v srca vseh, ker Jezus vse vklju膷uje v delo zveli膷anja in vsakega vabi, da se udele啪i njegove mize. Blagor povabljenim, ki postanejo pri膷e te ljubezni!