ʲž: Začenši pri oltarju in tabernaklju bodimo prinašalci občestva in miru drug drugemu
ʲž Leon XIV.
Da bi nahranil na tisoče ljudi, ki so ga prišli poslušat in prosit za ozdravljenje, Jezus povabi apostole, naj mu prinesejo tisto malo, kar imajo, blagoslovi hlebe in ribe ter jim naroči, naj jih razdelijo vsem. Rezultat je presenetljiv: ne samo, da vsi prejmejo dovolj hrane, ampak je ostane še veliko (prim. Luka 9,17). Čudež, poleg čudežnega dečka, je »znamenje« in nas spominja, da Božji darovi, tudi najmanjši, rastejo, čim bolj jih delimo.
Vendar ob branju vsega tega na dan Corpus Domini razmišljamo o še globlji resničnosti. Pravzaprav vemo, da je v korenu vsake človeške soudeležbe nekaj večje, ki je pred njo, tiste Božje do nas. On, Stvarnik, ki nam je dal življenje, da bi nas rešil, je prosil eno od svojih bitij, naj mu bo mati, naj mu da krhko, omejeno, umrljivo telo, kot je naše, in se ji zaupal kot otrok. Tako je v celoti delil našo revščino in se odločil uporabiti, da bi nas odkupil, prav malo, kar smo mu lahko ponudili (prim. NICOLA CABASILAS, Življenje v Kristusu, IV, 3).
Pomislimo, kako lepo je, ko podarimo darilo – morda majhno, sorazmerno svojim zmožnostim – videti, da ga ceni tisti, ki ga prejme; kako srečni smo, ko začutimo, da nas to darilo kljub svoji preprostosti še bolj povezuje s tistimi, ki jih imamo radi. No, v evharistiji, med nami in Bogom, se zgodi prav to. Gospod sprejme, posveti in blagoslovi kruh in vino, ki ju položimo na oltar, skupaj z daritvijo našega življenja in ju spremeni v Kristusovo telo in kri, daritev ljubezni za zveličanje sveta. Bog se združuje z nami tako, da z veseljem sprejme to, kar prinašamo, in nas vabi, da se združimo z Njim tako, da sprejmemo in z enakim veseljem delimo njegov dar ljubezni. Na ta način – pravi sveti Avguštin – kot iz »pšeničnega zrna, zbranega skupaj […] nastane en sam kruh, tako se v harmoniji ljubezni oblikuje eno samo Kristusovo telo« (Sermo 229/A, 2).
Predragi, ta večer bomo imeli evharistično procesijo. Skupaj bomo obhajali sveto mašo in se nato odpravili z Najsvetejšim po ulicah našega mesta. Peli bomo, molili in se na koncu zbrali pred baziliko Svete Marije Velike, da izprosimo Gospodov blagoslov našim domovom, našim družinam in vsemu človeštvu. Naj bo to praznovanje svetlo znamenje našega prizadevanja, da bomo vsak dan, začenši od oltarja in tabernaklja, prinašalci občestva in miru drug za drugega v medsebojni podelitvi in dejavni ljubezni.