杏MAP导航

Vatican News

Ignacij Choukrallah Maloyan, mu膷enec v 膷asu armenskega genocida

Rodil se je leta 1869 v Mardinu v dana拧nji Tur膷iji. 沤e kot otrok je zelo rad molil in leta 1883 je vstopil v samostan v Bzommarju v Libanonu, kjer je tudi sede啪 patriarha armenske katoli拧ke Cerkve. V duhovnika je bil posve膷en leta 1896, nato pa je od拧el v Aleksandrijo v Egiptu. Odlikoval se je po pridiganju v arab拧膷ini in tur拧膷ini, posve膷al se je delu v 啪upniji ter 拧tudiju svetih besedil. Imenovan je bil za patriarhovega vikarja v Kairu, kjer je nadaljeval s pastoralo med armenskimi katoli膷ani, vendar se je 膷ez eno leto zaradi te啪av z o膷mi vrnil v Aleksandrijo. Nato ga je patriarh Boghos Bedros XII. Sabbagghian poklical v Konstantinopel, da bi mu zaupal osebno tajni拧tvo, vendar se je julija 1904 vrnil v Aleksandrijo, kjer se je zdravil in nadaljeval apostolat. 艩est let pozneje je postal patriarhov vikar v Mardinu. Leta 1911 se je v Rimu udele啪il sinode armenskih 拧kofov, sklicane za preu膷itev razmer v Tur膷iji po prihodu mladotur拧kega gibanja na oblast: tu je bil izvoljen za nad拧kofa v Mardinu. Obiskoval je razli膷ne stvarnosti v svoji 拧kofiji, pri tem pa posebno skrb posve膷al formaciji duhovnikov. Po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914, ko se je Tur膷ija pripravljala na vstop v vojno in je pri拧lo do prisilnega rekrutiranja in preganjanja kristjanov, zlasti armenskih, je Maloyan sodeloval z oblastmi. Kljub temu pa so bile cerkve 拧e naprej dele啪ne gro啪enj in napadov, tako da so vse preiskali. 3. junija, na praznik svetega Re拧njega telesa in krvi, je bil Maloyan aretiran skupaj s 13 duhovniki in 600 drugimi kristjani. Ker se niso hoteli odpovedati svoji veri, so 11. junija 1915 vse usmrtili. Janez Pavel II. je Maloyana razglasil za bla啪enega 7. oktobra 2001, v letu stoletnice pokristjanjenja Armenije, sluh o njegovem mu膷eni拧tvu pa se je hitro raz拧iril po vsem svetu. Njegove besede in nauk, zlasti njegova ljubezen in odpu拧膷anje preganjalcem, so za vso Cerkev pomemben in dragocen zgled, kako 啪iveti zvestobo evangeliju tudi v najte啪jih trenutkih.

Peter To Rot, prvi svetnik iz Papue Nove Gvineje

Rodil se je 5. marca 1912 na otoku Rakunai-Rabaul v dana拧nji Papui Novi Gvineji. Odra拧膷al je v 拧tevil膷ni dru啪ini, bil je kr拧膷ansko vzgojen in postal katehist. S poni啪nostjo in skrbnostjo se je posve膷al pastoralnemu slu啪enju, vodila ga je tudi velika ljubezen do bli啪njega: po svojih najbolj拧ih mo膷eh se je posve膷al ubogim, bolnim in sirotam. Pri 23 letih se je poro膷il s Paulo La Varpit, s katero je imel tri otroke. Ko so Japonci med drugo svetovno vojno zasedli Papuo Novo Gvinejo, so bili vsi misijonarji zaprti, vendar pastoralna dejavnost sprva ni bila ovirana. Peter se je zato omejil na tisto, kar je bilo dovoljeno, da ne bi zapustil kr拧膷anske skupnosti. Nadaljeval je s katehezami in s pripravo parov na poroko, nato pa je bil prisiljen omejiti svoje dejavnosti, ki so bile nazadnje vse prepovedane. Na skrivaj je nadaljeval svoj apostolat z veliko previdnostjo, da ne bi ogrozil 啪ivljenja vernikov, vendar pa se je zavedal, da ogro啪a svoje 啪ivljenje. Odlo膷no je nasprotoval poligamiji, ki so jo Japonci dovolili, da bi se prikupili lokalnim plemenom, in je 拧el celo tako dale膷, da je kljuboval svojemu starej拧emu bratu, ki se je zanjo odlo膷il. Ta ga je zato prijavil policiji, ki ga je leta 1945 aretirala. Obsojen je bil na dva meseca zapora, julija pa je tam umrl zaradi zastrupitve. 笔补辫别啪 Janez Pavel II. ga je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju razglasil za bla啪enega.

Vincencija Marija Poloni, ustanoviteljica In拧tituta sester Bo啪jega usmiljenja

Rodila se je v Veroni 26. januarja 1802. Odra拧膷ala je v zelo verni dru啪ini in se je posve膷ala naj拧ibkej拧im in pomo膷i potrebnim. Njen duhovni voditelj jo je spodbudil, naj svoje 啪ivljenje posveti slu啪enju ostarelim in kroni膷nim bolnikom. Leta 1840 je v svojem rojstnem kraju za膷ela 啪iveti skupaj z nekaterimi drugimi dekleti in s膷asoma je nastal in拧titut sester Usmiljenja. Konstitucije redovne skupnosti je napisala Vincencija Marija, njena izku拧nja z bolniki, ostarelimi in sirotami je bila bistvenega pomena pri oblikovanju karizme. Umrla je 11. novembra 1855, za bla啪eno pa je bila razgla拧ena 21. septembra 2008 v Veroni. 膶ude啪, ki je odprl pot za njeno kanonizacijo, se je zgodil leta 2014 v 膶ilu. Na njeno pripro拧njo je bolnica s kompleksno klini膷no sliko po vrsti kirur拧kih posegov v nasprotju z vsemi napovedmi 鈥� zdravniki so predvidevali, da bo umrla v nekaj dneh 鈥� ozdravela in nadaljevala s svojim obi膷ajnim 啪ivljenju, potem ko je njen ne膷ak skupaj z mnogimi drugimi ljudmi molil pred podobo bla啪ene Poloni, ki je bila na fasadi redovne hi拧e sester usmiljenja v Quillecu.

Marija Gore Karmel Rendiles Martínez, prva svetnica iz Venezuele

Rodila se je 11. avgusta 1903 v Caracasu in je po o膷etovi smrti 啪e kot otrok materi pomagala pri skrbi za dru啪ino, kasneje se je posvetila tudi apostolatu v 啪upniji. Vstopila je v kongregacijo Jezusovih slu啪abnic Najsvetej拧ega zakramenta in 8. septembra 1932 izrekla ve膷ne zaobljube. Imenovana je bila za magistro novink, leta 1946 pa je postala provincialna predstojnica. Kongregacija je pozneje postala svetna ustanova, vendar so se 拧tevilne latinskoameri拧ke sestre odlo膷ile ustanoviti novo redovno skupnost: kongregacijo Jezusovih slu啪abnic. Po prometni nesre膷i leta 1974 je Carmen zadnja leta svojega 啪ivljenja pre啪ivela na invalidskem vozi膷ku in umrla 9. maja 1977. Za bla啪eno je bila razgla拧ena 16. junija 2018, za kanonizacijo pa je bila odlo膷ilna 膷ude啪na ozdravitev mlade bolnice, ki se je zgodila na njeno pripro拧njo.

Marija Troncatti, misijonarka med Indijanci

Rodila se je 16. februarja 1883 v preprosti kme膷ki dru啪ini v kraju Corteno Golgi na severu Italije. Dejavno je sodelovala pri 啪ivljenju v 啪upniji in je kljub o膷etovemu za膷etnemu nasprotovanju vstopila v dru啪bo h膷era Marije pomo膷nice. Prve zaobljube je izpovedala leta 1908, ve膷ne pa leta 1914. Med prvo svetovno vojno je kot bolni膷arka Rde膷ega kri啪a skrbela za vojake na fronti. Leta 1922 je od拧la v misijone v ju啪ni Ekvador, kjer so 啪iveli Indijanci Shuar. Delovala je predvsem na podro膷ju zdravstva, vzgoje in izobra啪evanja ter duhovnega spremljanja. Potem ko je premagala razli膷ne bolezni, je 25. avgusta 1969 na poti na duhovne vaje umrla v letalski nesre膷i. Za bla啪eno je bila razgla拧ena 24. novembra 2012 v Ekvadorju. Leta 2015 se je prav v tej dr啪avi na njeno pripro拧njo zgodil 膷ude啪, zaradi katerega bo razgla拧ena za svetnico. Pripadnik enega izmed indijanskih plemen se je leta 2015 hudo po拧kodoval, ko je brusil orodje v svoji mizarski delavnici in ga je v glavo zadel velik kos skale, zaradi 膷esar je bil v nezavesti. S kanujem in nato z letalom so ga odpeljali v bolni拧nico, kjer so mu opravili dolgo in zahtevno operacijo. Glede na resnost prognoze mu je svak na prsi polo啪il podobico Marije Troncatti in za膷el moliti k njej. Ko so za primer izvedele salezijanke, so tudi one za膷ele moliti na njeno pripro拧njo. Kmalu zatem se je pacient prebudil iz kome in bil odpu拧膷en iz bolni拧nice, 膷eprav ni mogel govoriti in se premikati. Nato je sanjal, da mu je s. Marija zdravila nogo in usta ter mu napovedala ozdravitev. Ko se je zbudil, se je za膷el premikati in je izrekel tudi nekaj besed. Sledilo je postopno izbolj拧anje njegovega stanja, tako da je leto kasneje ponovno lahko normalno opravljal svoje delo.

Jo啪ef Gregor Hernandez Cisneros, zdravnik iz Venezuele

Rodil se je 26. oktobra 1864 v Isnotu v Venezueli ter se vere in dejavne ljubezni nau膷il predvsem od svoje matere. Bil je dober in sijo膷 膷lovek, veselega zna膷aja, obdarjen z izrazito inteligenco; postal je zdravnik, univerzitetni profesor in znanstvenik. Predvsem pa je bil kot zdravnik blizu naj拧ibkej拧im, tako da je bil v svoji domovini poznan kot »zdravnik revnih«. Svoje 啪ivljenje je namenil pomo膷i potrebnim, saj je v revnih, bolnih, migrantih in trpe膷ih videl Jezusa. Ljudje so ga imenovali »ljudski svetnik«, »apostol kr拧膷anske ljubezni« in »misijonar upanja«. Ve膷krat je posku拧al postati redovnik in duhovnik, vendar so mu to prepre膷ile razli膷ne zdravstvene te啪ave. Kljub temu pa se zaradi telesne 拧ibkosti ni zaprl vase, ampak je postal kot zdravnik 拧e bolj ob膷utljiv za potrebe drugih. Razumel je, da bo s skrbjo za bolnike uresni膷eval Bo啪jo voljo, pomagal trpe膷im, dajal upanje ubogim ter pri膷eval o veri ne z besedami, ampak z zgledom. V stiku z Jezusom, ki se za vse daruje na oltarju, Jo啪ef Gregor za膷uti, da je poklican darovati svoje 啪ivljenje za mir, saj je bil je 膷as prve svetovne vojne. Ko ga je 29. junija 1919 obiskal prijatelj, je bil zelo sre膷en, saj je izvedel, da je bila podpisana pogodba o koncu vojne. Njegova daritev je bila sprejeta in zdi se, kot da je slutil, da se je njegova naloga na zemlji kon膷ala. Tisto jutro je bil pri ma拧i kot obi膷ajno, nato pa je 啪elel enemu izmed bolnikov nesti zdravilo. A ko je pre膷kal cesto, ga je zbilo vozilo. Odpeljali so ga v bolni拧nico, kjer je umrl med izgovarjanjem Marijinega imena. Tako se je kon膷ala njegova zemeljska pot, na cesti med opravljanjem dela usmiljenja. Za bla啪enega je bil razgla拧en 30. aprila 2021.

Peter Jurij Frassati, 拧tudent, dominikanski tretjerednik

Rodil se je 6. aprila 1901 v eni najbolj znanih torinskih dru啪in. O膷e Alfredo je bil ustanovitelj in direktor 膷asopisa La Stampa, senator in veleposlanik v Berlinu, mati Adelaide pa je bila slikarka in je v veri vzgajala Petra Jurija in njegovo sestro Luciano. V 膷asu 拧olanja pri jezuitih je vsak dan za膷el prejemati sveto obhajilo in se vklju膷il v Vincencijevo konferenco. Vpisal se je na fakulteto za in啪enirstvo, da bi lahko »bolje slu啪il Kristusu med rudarji«, ter se pridru啪il italijanskim katoli拧kim 拧tudentom, kjer je okrepil svojo kr拧膷ansko vero. Negoval jo je z vsakodnevno evharistijo, s premi拧ljevanjem Bo啪je besede in pogosto spovedjo. Vstopil je v tretji red dominikancev pod imenom fra' Girolamo in svoj prosti 膷as posvetil pomo膷i najrevnej拧im in izklju膷enim. Gojil je kulturne in 拧portne interese, hkrati pa nadaljeval gore膷e apostolsko delo med svojimi vrstniki. Umrl je 4. julija 1925 v Torinu, star komaj 拧tiriindvajset let, ko ga je prizadela huda otro拧ka paraliza, ki jo je verjetno dobil med pomo膷jo revnim. 膶ude啪a na njegovo pripro拧njo je bil leta 2017 dele啪en bogoslovec iz Zdru啪enih dr啪av Amerike, ki je danes duhovnik: utrpel je po拧kodbo desnega gle啪nja, zaradi katere ni mogel ve膷 hoditi. Ko se je zdelo, da bo potrebna operacija, je za膷el moliti devetdnevnico k bla啪enemu Petru Juriju. Po koncu je za膷util mo膷no toploto okoli bole膷ega mesta in od takrat ni ve膷 imel simptomov.

Bartolo Longo, ustanovitelj sveti拧膷a v Pompejih, »apostol ro啪nega venca«

Rodil se je 10. februarja 1841 v italijanskem kraju Latiano. V zgodnjem obdobju svojega 啪ivljenja se je soo膷al z zelo veliko notranjo stisko. Med 拧tudijem prava v Neaplju se je za nekaj 膷asa pribli啪al spiritualizmu, nato pa s pomo膷jo nekaterih duhovnikov ponovno odkril svojo kr拧膷ansko vero. V njem se je prebudila 啪elja po spodbujanju karitativnih del. Postal je upravitelj imetja grofice Marianne Farnararo, vdove s petimi majhnimi otroki, in si prizadeval za dostojnej拧e 啪ivljenje revnih ljudi, ki so 啪iveli na njenem posestvu v dolini Pompejev.
Leta 1875 je v Pompeje prinesel Marijino podobo, leto zatem pa je za膷el graditi sveti拧膷e, ki naj bi postalo kraj svetovnega 膷a拧膷enja in ki je bilo 7. maja 1891 posve膷eno Ro啪novenski Materi Bo啪ji. Bartolo Longo se je poro膷il z grofico Marianne in skupaj sta sveti拧膷e podarila pape啪u Leonu XIII., ki pa je njegovo upravljanje prepustil zakoncema. Tako se je Longo v celoti posvetil pobo啪nosti do Marije, kar se je odra啪alo tudi s pisanjem in raz拧irjanjem knjig, bro拧ur in revij. Umrl je leta 1926, Janez Pavel II. pa ga je leta 1980 razglasil za bla啪enega.