O?etovstvo Petrovega naslednika
Andrea Tornielli
V teh zadnjih urah pred za?etkom konklava, ko bo izvoljen novi naslednik apostola Petra, velja spomniti na temeljni vidik slu?be rimskega ?kofa, ki ga ?e posebej zaznava Bo?je ljudstvo: to je o?etovstvo. Milijoni ljudi so se ob nepri?akovani Fran?i?kovi smrti po?utili kot sirote brez o?eta.
Pavel VI. je o izku?nji o?etovstva razmi?ljal v pogovoru s svojim prijateljem, filozofom Jeanom Guittonom, ko se je decembra 1964 vrnil s potovanja v Indijo. Pape?a je ob njegovi prihodu ob poti pozdravilo ve? kot milijon ljudi, pripadnikov vseh religij. Nepozaben objem. Mno?ica je preplavila ulico in obkolila limuzino Lincoln s stre?nim oknom, ki jo je Pavel VI. pozneje zapustil kot darilo materi Tereziji iz Kalkute. Pape? Montini je dve uri brez premora pozdravljal in blagoslavljal. Ob spominu na to sre?anje z mno?ico je pape? Guittonu zaupal: »Mislim, da je od vseh dostojanstev pape?a najbolj zavidljivo o?etovstvo. Zgodilo se je, da sem spremljal Pija XII. na slovesnih dogodkih. Vrgel se je v mno?ico, kot bi bil v bazenu v Betsaidi. Pritiskali so nanj, mu trgali obleko. On pa je bil sijo?. Imel je mo?. Toda med pri?evanjem o o?etovstvu in osebnim o?etovstvom je morje. O?etovstvo je ob?utek, ki preplavi duha in srce, ki nas spremlja v vsaki uri dneva, ki se ne more zmanj?ati, ampak raste, ker nara??a ?tevilo otrok.«
Pavel VI. je dodal, da »ne gre toliko za funkcijo kot za o?etovstvo. In ?lovek ne more prenehati biti o?e ... ?utim se kot o?e vsega ?love?tva ... In to ?ustvo v pape?evi zavesti je vedno novo, vedno sve?e, je v nastajanju, vedno svobodno in ustvarjalno. To je ob?utek, ki ni naporen, ki ne utrudi, ki je spo?it od vsake utrujenosti. Nikoli, niti za trenutek se nisem po?util utrujenega, ko sem dvignil roko, da bi blagoslovil. Ne, nikoli se ne bom utrudil pri blagoslavljanju ali odpu??anju. Ko sem prispel v Bombaj, je bilo pred mano dvajset kilometrov do sede?a kongresa. Ogromne, neskon?ne, strnjene, tihe, nepremi?ne mno?ice so obdajale cesto – duhovne in revne mno?ice, tiste la?ne, neoble?ene, pozorne mno?ice, ki jih vidi? samo v Indiji. ?e naprej sem moral blagoslavljati. Prijatelj duhovnik, ki mi je bil blizu, mislim, da me je na koncu dr?al za roko, kot Mojzesov slu?abnik. Vendar se ne po?utim superiornega, ampak brata, manjvrednega od vseh, ker nosim breme vseh.«
Petrov naslednik je brat, »ni?ji od vseh«, ker nosi te?o vseh. Nekaj mesecev pred to izku?njo v Indiji je Pavel VI. ?e izkusil, kaj pomeni, da ga dobesedno »pogoltne« ljudstvo. Bilo je januarja 1964 med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Sveto de?elo. Potovanje, ki si ga je pape? Montini mo?no ?elel. V Jeruzalemu pri Dama??anskih vratih je bila tako velika mno?ica ljudi, da ni bilo mogo?e izvesti sprejema, kot je bil na?rtovan. Pape?ev avtomobil se je zibal kot ?oln in pape? se je brez svojega spremstva komaj prebil skozi Dama??anska vrata, medtem ko so ga varovali vojaki kralja Huseina. Pavel VI. je prehodil celotno ulico Via Dolorosa sredi mno?ice ljudi, ki so se gnetli po starodavnih ulicah svetega mesta. Na trenutke se je zdelo, da ga je mno?ica pogoltnila. Njegov obraz je vedno ostal miren in nasmejan, ko je dvigoval roke in blagoslavljal.
Pape?ev osebni prijatelj Giulio Bevilacqua je tistega ve?era skupini novinarjev, zbranih pred apostolsko delegacijo v Jeruzalemu, razkril, da mu je Giovanni Battista Montini pred leti zaupal: »Sanjam o pape?u, ki bo ?ivel brez dvornega pompa in protokolarnih omejitev. Kon?no sam sredi svojih diakonov.« Zato je Bevilacqua sklenil: »Prepri?an sem, da je danes, ?eprav preplavljen z mno?ico, bolj sre?en, kot ko vstopi v pape?ko nosilnico v Svetem Petru.«
