Kardinal Fernández Artime: Povabilo papeža Frančiška, da prebudimo svet
Edoardo Giribaldi – Vatikan
Nov »življenjski program«, ki temelji na ljubezni, izkazani do papeža Frančiška, in v jasnem navdušenju, v »začudenju«, ki je v nasprotju z začetno »zbeganostjo« in »zgroženostjo«, ki so jo pokazali učenci pred Vstalim. Zgled, da so vsi krščeni – še posebej pa tisti, ki sprejemajo posvečeno življenje – danes poklicani k pričevanju tistemu, ki »ima veliko potrebo po srečanju z Gospodom«. To je upanje, ki ga je ponudil kardinal Ángel Fernández Artime, nekdanji pro-prefekt Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, v homiliji osme maše zadušnice za papeža Frančiška, ki jo je daroval v soboto, 3. maja 2025, popoldne v baziliki svetega Petra.
Ovrednotenje posvečenih žena
Malo pred kesanjem je spregovorila sestra Mary T. Barron, OLA, generalna predstojnica Kongregacije sester Naše Gospe apostolov in predsednica Mednarodne zveze generalnih predstojnic (UISG). V imenu posvečenih žena je zarisala intenziven portret papeža Frančiška: »ponižnega, sočutnega pastirja, polnega brezmejne ljubezni«, ki je sposobna spomniti ves svet, da je »krhkost« mogoče sprejeti, ne kot »mejo«, temveč kot vir »milosti«. Redovnicam je ponovila papeževo povabilo, naj se sklonijo med služenjem, »kot se je Kristus sklonil, da bi umil noge svojim učencem«. Z glasom polnim hvaležnosti je prepoznala papeža Frančiška kot tistega, ki je znal sprejeti in ceniti posvečene žene ter jih narediti »dejavne udeleženke na sinodalnem potovanju«. »Obljubljamo, da bomo nadaljevale poslanstvo,« je dejala sestra in zaključila: »da bomo zakurile ogenj, ki prižiga druge ognje«.
ʲž, ki je bil sposoben »zatresti«
Po trenutkih tišine so zazvenele besede patra Maria Zanottija, tajnika Zveze generalnih predstojnikov, ki je izrazil sožalje vseh redovnih ustanov. »ʲž Frančišek«, je dejal ganjeno, »nam je zapustil veliko dediščino človečnosti, globoke krščanske človečnosti«. Nadalje je pater orisal njegov obraz z živahnimi in iskrenimi potezami. Gre za papeža, ki je blizu, ki je sposoben poslušati in včasih z močnimi besedami »zatresti« naše »gotovosti« in »navade, preoblečene v religioznost«. Z evangeljsko odločnostjo je pozval k skladnosti s Svetim pismom in karizmo redovnih družin, pri čemer je označil prizadevanje za »uboštvo«, kot »preroško znamenje, ki nasprotuje moči in bogastvu«.
Današnja potreba po srečanju z Gospodom
»Molitev za mrtve je največje delo dejavne ljubezni«. To so besede, ki so odprle homilijo kardinala Fernándeza Artimeja, ki jo je razvil iz citata svetega Alfonza Marije de Liguorija, združenega s citatom svetega Janeza Marije Vianneyja: »Moliti za mrtve pomeni torej ljubiti tiste, ki so umrli«. Kardinalov uvod v pridigo je bil torej poln spomina in ljubezni, namenjen tudi številnim navzočim redovnikom in redovnicam, ki so se udeležili evharistične daritve za papeža Frančiška. Nadalje je spomnil tudi na naklonjenost kongregacij do papeža Frančiška in njihovo nenehno zavzetost v molitvi: »za njegovo službo«, za njegovo osebo, »za Cerkev, za svet«.
Izhajajoč iz oznanjenega evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o prikazanju vstalega Kristusa učencem na obali Galilejskega jezera – je kardinal spomnil na besede svetega Atanazija, po katerem navzočnost vstalega Kristusa naredi življenje »neprekinjeno praznovanje«. In prav ta preobražujoča luč omogoča učencem, da se brez strahu soočijo z »ječo«, »grožnjami« in preganjanjem.
»Sprašujem se – je rekel papež Frančišek v eni od svojih katehez o tem istem odlomku – kje so prvi učenci našli moč za svoje pričevanje. Ne le to, ampak od kod veselje in pogum oznanila kljub oviram in nasilju?« Jasno je, da lahko to dejstvo pojasnita le prisotnost vstalega Gospoda z njimi in delovanje Svetega Duha. Njihova vera je temeljila na tako močni in osebni izkušnji umrlega in vstalega Kristusa, da se niso bali ničesar in nikogar. Danes, tako kot včeraj, imajo možje in žene sedanje generacije veliko potrebo po srečanju z Gospodom in njegovim osvobajajočim sporočilom zveličanja.«
»Ničesar ne postavljajte pred Kristusovo ljubezen«
Kardinal je nato spomnil na besede svetega Janeza Pavla II., izrečene med jubilejem posvečenega življenja februarja 2000: izbira, ki postane »preroška navzočnost za celotno krščansko ljudstvo«, ki je pogosto živelo v težkih razmerah, a dano brez rezerve »v Kristusovem imenu, v službi ubogih, odrinjenih in najmanjših«. Vsi krščeni, zatrjuje kardinal, so poklicani, da so Gospodove priče. Poklicanost k učenstvu pa je spodbuda za radikalno življenje Božjega prvenstva.
To poslanstvo je še posebej pomembno, ko – tako kot marsikje danes po svetu – doživljamo odsotnost Boga ali prelahko pozabimo na njegovo osrednjo vlogo. Nato lahko prevzamemo in naredimo svoj program svetega Benedikta opata, povzetega v maksimi »ničesar ne postavljaj pred Kristusovo ljubezen«.
Prisotnost v neuspehu
Kardinal je spomnil tudi na drugo lastnost posvečenega življenja, ki jo je orisal Benedikt XVI.: ti so »stražarji, ki zaznavajo in oznanjajo novo življenje, ki je že prisotno v naši zgodovini«. Posvečeni možje in žene, nadaljuje kardinal, morajo postati »verodostojno in svetlo znamenje evangelija in njegovih paradoksov«, ne da bi se prilagajali miselnosti časa, ampak se preoblikovali in nenehno obnavljali svoje »prizadevanje«. Tudi v evangeliju, opaža španski kardinal, ko se je vse zdelo »dokončano, spodletelo«, se pojavi Gospod, in gre naproti učencem, ki ga polni veselja priznavajo za »Gospoda«.
V tem izrazu zaznavamo navdušenje velikonočne vere, polne veselja in čudenja, ki je v ostrem nasprotju z zmedo, malodušjem in občutkom nemoči, ki so bili do takrat prisotni v dušah učencev. Samo navzočnost vstalega Jezusa je tista, ki vse spremeni: temo premaga luč; nekoristno delo spet postane plodno in obetavno; občutek utrujenosti in zapuščenosti se umakne novemu zagonu in gotovosti, da je On z nami. Kar se je zgodilo prvim in privilegiranim Gospodovim pričam, lahko in mora postati življenjski program vseh nas.
»Prebudite svet«
Nazadnje je kardinal Fernández Artime ponovno navedel papeža Frančiška, ki je v letu posvečenega življenja, ki smo ga obhajali med letoma 2015 in 2016, povabil redovnike, naj »prebudijo svet« s čistim srcem in duhom, ki sta sposobna prepoznati današnje žene in može – zlasti najrevnejše, zadnje, zavržene –, »ker je v njih Gospod«.
Naj nam Marija, Mati Cerkve, vsem podeli milost, da bomo danes misijonski učenci, priče njenega Sina v tej njegovi Cerkvi, ki – pod vodstvom Svetega Duha – živi v upanju, ker je Vstali Gospod z nami do konca časov. Amen.