Kard. Mamberti: 笔补辫别啪 Fran膷i拧ek, do konca zvest svojemu poslanstvu
Kardinal Dominique Mamberti je pri homiliji izhajal iz evangelija tretje velikono膷ne nedelje (Jn 21,1-19), v katerem beremo o sre膷anju vstalega Jezusa z nekaterimi apostoli in u膷enci ob Tiberijskem jezeru, ki se sklene s poslanstvom, ki ga Gospod zaupa Petru, ter povabilom »Hodi za menoj«.
»Prizor spominja na prvi 膷ude啪ni ribolov, o katerem pripoveduje Luka, ko je Jezus poklical Simona, Jakoba in Janeza ter Simonu napovedal, da bo postal ribi膷 ljudi. Od tistega trenutka mu je Peter sledil, v膷asih z nerazumevanjem in celo z izdajo, pri tokratnem sre膷anju, zadnjem pred Kristusovo vrnitvijo k O膷etu, pa Peter od njega prejme nalogo, naj pase njegove ovce.«
Klju膷na beseda v tem evangeljskem prizoru je ljubezen. Prvi, ki prepozna Jezusa, je »u膷enec, ki ga je Jezus ljubil«, Janez, ki vzklikne: »Gospod je!«, Peter pa se takoj vr啪e v jezero, da bi pri拧el k U膷itelju. Potem ko so skupaj jedli, kar bo v srcih apostolov prebudilo spomin na zadnjo ve膷erjo, se za膷ne pogovor med Jezusom in Petrom, Gospodovo trojno vpra拧anje in Petrov trojni odgovor.
V prvih dveh primerih Jezus uporabi glagol ljubiti, kar je mo膷na beseda, na katero Peter, ki se je zavedal svoje izdaje, odgovori z manj zahtevnim izrazom »imeti rad«, tretji膷 pa Jezus sam uporabi izraz »imeti rad« in se tako prilagodi apostolovi 拧ibkosti.
Kardinal Mamberti je navedel besede pape啪a Benedikta XVI. o tem pogovoru: »Simon razume, da je za Jezusa dovolj njegova uboga ljubezen, edina, ki je je zmo啪en. (...) Prav ta Bo啪ja prilagoditev daje upanje u膷encu, ki je poznal trpljenje nezvestobe. (...) Od tistega dne dalje je Peter 鈥渉odil鈥� za U膷iteljem z natan膷nim zavedanjem lastne krhkosti; vendar mu to zavedanje ni odvzelo poguma. Pravzaprav je vedel, da lahko ra膷una na prisotnost Vstalega ob sebi (...) in tako tudi nam ka啪e pot« (Benedikt XVI., kateheza med splo拧no avdienco, 24. maj 2006).
Spomnil je tudi na svetega Janeza Pavla II., ki je pri homiliji med ma拧o ob 25. obletnici svojega pontifikata zaupal: »Danes, dragi bratje in sestre, z veseljem delim z vami izku拧njo, ki traja 啪e 膷etrt stoletja. Vsak dan se v mojem srcu odvija ta isti dialog med Jezusom in Petrom. V duhu gledam ljube膷i pogled vstalega Kristusa. On, 膷eprav se zaveda moje 膷love拧ke 拧ibkosti, me spodbuja, naj odgovorim z zaupanjem kot Peter: 鈥淕ospod, ti vse ve拧; ti ve拧, da te ljubim鈥� (Jn 21,17). In nato me povabi, naj prevzamem odgovornosti, ki mi jih je On sam zaupal.«
»To poslanstvo,« je dodal kardinal, »je ljubezen sama, ki postane slu啪enje Cerkvi in vsemu 膷love拧tvu. Peter in apostoli so jo takoj sprejeli z mo膷jo Duha, ki so ga prejeli na binko拧ti, kot smo sli拧ali v prvem berilu: 鈥淏ogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Bog na拧ih o膷etov je obúdil Jezusa, ki ste ga vi pribili na kri啪 in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odre拧enika povi拧al na svojo desnico鈥� (Apd 5,29-31).«
Kardinal Mamberti je spomnil, da smo vsi ob膷udovali pape啪a Fran膷i拧ka, ki je, spodbujen z Gospodovo ljubeznijo in milostjo, bil zvest svojemu poslanstvu do svojih skrajnih mo膷i. »Opominjal je oblastnike, da je treba biti bolj pokoren Bogu kot pa ljudem, in vsemu 膷love拧tvu je oznanjal veselje evangelija, usmiljenega O膷eta in Kristusa Odre拧enika. To je po膷el s svojim u膷enjem, na svojih potovanjih, s svojimi gestami in na膷inom 啪ivljenja. Na velikono膷ni dan sem bil blizu njega v lo啪i blagoslovov te bazilike in bil pri膷a njegovemu trpljenju, predvsem pa pogumu in odlo膷nosti, da bo do konca slu啪il Bo啪jemu ljudstvu.«
Kardinal se je navezal 拧e na drugo berilo iz knjige Razodetja (Raz 5,11-14), kjer beremo o hvalnici vstalemu Kristusu. »膶a拧膷enje je bistvena razse啪nost poslanstva Cerkve in 啪ivljenja vsakega vernika,« je dejal in spomnil, da je pape啪 Fran膷i拧ek na to pogosto opozarjal, na primer lani na praznik Gospodovega razgla拧enja: »Modri imajo srce, ki se klanja v 膷a拧膷enju. (...) Pri拧li so v Betlehem in, ko so zagledali Dete, so padli predenj in ga po膷astili (Mt 2,11). (...) Kralj, ki je pri拧el, da bi nam slu啪il, Bog, ki je postal 膷lovek. Pred to skrivnostjo smo poklicani, da pripognemo svoja srca in kolena, da bi ga po膷astili: 膷astili Boga, ki prihaja v majhnosti, ki prebiva v obi膷ajnosti na拧ih domov in ki umre iz ljubezni. (...) Bratje in sestre, izgubili smo navado 膷a拧膷enja, izgubili smo sposobnost, ki nam jo daje 膷a拧膷enje. Ponovno odkrijmo okus za molitev 膷a拧膷enja. (...). Danes med nami manjka 膷a拧膷enje« (homilija, 6. januar 2024).
Te dr啪e 膷a拧膷enja v pape啪u Fran膷i拧ku ni bilo te啪ko prepoznati. »Njegovo intenzivno pastoralno 啪ivljenje, njegova 拧tevilna sre膷anja, so izhajali iz dolgih trenutkov molitve, ki jo je vanj vtisnila ignacijanska disciplina. Velikokrat nas je spomnil, da je kontemplacija 鈥渄inamizem ljubezni鈥�, ki nas dviga k Bogu, ne da bi nas odtrgala od zemlje, ampak da bi jo naselila do globine. In vse, kar je po膷el, je po膷el pod Marijinim pogledom. Njegovih sto 拧estindvajset postankov pred Marijino podobo Salus Populi Romani bo ostalo v na拧em spominu in v na拧ih srcih. In zdaj, ko po膷iva ob svoji ljubljeni podobi, ga s hvale啪nostjo in zaupanjem izro膷amo pripro拧nji Gospodove in na拧e Matere,« je 拧e dejal kardinal Mamberti.
