Kard. Mamberti: Pape? Fran?i?ek, do konca zvest svojemu poslanstvu
Kardinal Dominique Mamberti je pri homiliji izhajal iz evangelija tretje velikono?ne nedelje (Jn 21,1-19), v katerem beremo o sre?anju vstalega Jezusa z nekaterimi apostoli in u?enci ob Tiberijskem jezeru, ki se sklene s poslanstvom, ki ga Gospod zaupa Petru, ter povabilom »Hodi za menoj«.
»Prizor spominja na prvi ?ude?ni ribolov, o katerem pripoveduje Luka, ko je Jezus poklical Simona, Jakoba in Janeza ter Simonu napovedal, da bo postal ribi? ljudi. Od tistega trenutka mu je Peter sledil, v?asih z nerazumevanjem in celo z izdajo, pri tokratnem sre?anju, zadnjem pred Kristusovo vrnitvijo k O?etu, pa Peter od njega prejme nalogo, naj pase njegove ovce.«
Klju?na beseda v tem evangeljskem prizoru je ljubezen. Prvi, ki prepozna Jezusa, je »u?enec, ki ga je Jezus ljubil«, Janez, ki vzklikne: »Gospod je!«, Peter pa se takoj vr?e v jezero, da bi pri?el k U?itelju. Potem ko so skupaj jedli, kar bo v srcih apostolov prebudilo spomin na zadnjo ve?erjo, se za?ne pogovor med Jezusom in Petrom, Gospodovo trojno vpra?anje in Petrov trojni odgovor.
V prvih dveh primerih Jezus uporabi glagol ljubiti, kar je mo?na beseda, na katero Peter, ki se je zavedal svoje izdaje, odgovori z manj zahtevnim izrazom »imeti rad«, tretji? pa Jezus sam uporabi izraz »imeti rad« in se tako prilagodi apostolovi ?ibkosti.
Kardinal Mamberti je navedel besede pape?a Benedikta XVI. o tem pogovoru: »Simon razume, da je za Jezusa dovolj njegova uboga ljubezen, edina, ki je je zmo?en. (...) Prav ta Bo?ja prilagoditev daje upanje u?encu, ki je poznal trpljenje nezvestobe. (...) Od tistega dne dalje je Peter “hodil” za U?iteljem z natan?nim zavedanjem lastne krhkosti; vendar mu to zavedanje ni odvzelo poguma. Pravzaprav je vedel, da lahko ra?una na prisotnost Vstalega ob sebi (...) in tako tudi nam ka?e pot« (Benedikt XVI., kateheza med splo?no avdienco, 24. maj 2006).
Spomnil je tudi na svetega Janeza Pavla II., ki je pri homiliji med ma?o ob 25. obletnici svojega pontifikata zaupal: »Danes, dragi bratje in sestre, z veseljem delim z vami izku?njo, ki traja ?e ?etrt stoletja. Vsak dan se v mojem srcu odvija ta isti dialog med Jezusom in Petrom. V duhu gledam ljube?i pogled vstalega Kristusa. On, ?eprav se zaveda moje ?love?ke ?ibkosti, me spodbuja, naj odgovorim z zaupanjem kot Peter: “Gospod, ti vse ve?; ti ve?, da te ljubim” (Jn 21,17). In nato me povabi, naj prevzamem odgovornosti, ki mi jih je On sam zaupal.«
»To poslanstvo,« je dodal kardinal, »je ljubezen sama, ki postane slu?enje Cerkvi in vsemu ?love?tvu. Peter in apostoli so jo takoj sprejeli z mo?jo Duha, ki so ga prejeli na binko?ti, kot smo sli?ali v prvem berilu: “Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Bog na?ih o?etov je obúdil Jezusa, ki ste ga vi pribili na kri? in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odre?enika povi?al na svojo desnico” (Apd 5,29-31).«
Kardinal Mamberti je spomnil, da smo vsi ob?udovali pape?a Fran?i?ka, ki je, spodbujen z Gospodovo ljubeznijo in milostjo, bil zvest svojemu poslanstvu do svojih skrajnih mo?i. »Opominjal je oblastnike, da je treba biti bolj pokoren Bogu kot pa ljudem, in vsemu ?love?tvu je oznanjal veselje evangelija, usmiljenega O?eta in Kristusa Odre?enika. To je po?el s svojim u?enjem, na svojih potovanjih, s svojimi gestami in na?inom ?ivljenja. Na velikono?ni dan sem bil blizu njega v lo?i blagoslovov te bazilike in bil pri?a njegovemu trpljenju, predvsem pa pogumu in odlo?nosti, da bo do konca slu?il Bo?jemu ljudstvu.«
Kardinal se je navezal ?e na drugo berilo iz knjige Razodetja (Raz 5,11-14), kjer beremo o hvalnici vstalemu Kristusu. »?a??enje je bistvena razse?nost poslanstva Cerkve in ?ivljenja vsakega vernika,« je dejal in spomnil, da je pape? Fran?i?ek na to pogosto opozarjal, na primer lani na praznik Gospodovega razgla?enja: »Modri imajo srce, ki se klanja v ?a??enju. (...) Pri?li so v Betlehem in, ko so zagledali Dete, so padli predenj in ga po?astili (Mt 2,11). (...) Kralj, ki je pri?el, da bi nam slu?il, Bog, ki je postal ?lovek. Pred to skrivnostjo smo poklicani, da pripognemo svoja srca in kolena, da bi ga po?astili: ?astili Boga, ki prihaja v majhnosti, ki prebiva v obi?ajnosti na?ih domov in ki umre iz ljubezni. (...) Bratje in sestre, izgubili smo navado ?a??enja, izgubili smo sposobnost, ki nam jo daje ?a??enje. Ponovno odkrijmo okus za molitev ?a??enja. (...). Danes med nami manjka ?a??enje« (homilija, 6. januar 2024).
Te dr?e ?a??enja v pape?u Fran?i?ku ni bilo te?ko prepoznati. »Njegovo intenzivno pastoralno ?ivljenje, njegova ?tevilna sre?anja, so izhajali iz dolgih trenutkov molitve, ki jo je vanj vtisnila ignacijanska disciplina. Velikokrat nas je spomnil, da je kontemplacija “dinamizem ljubezni”, ki nas dviga k Bogu, ne da bi nas odtrgala od zemlje, ampak da bi jo naselila do globine. In vse, kar je po?el, je po?el pod Marijinim pogledom. Njegovih sto ?estindvajset postankov pred Marijino podobo Salus Populi Romani bo ostalo v na?em spominu in v na?ih srcih. In zdaj, ko po?iva ob svoji ljubljeni podobi, ga s hvale?nostjo in zaupanjem izro?amo pripro?nji Gospodove in na?e Matere,« je ?e dejal kardinal Mamberti.
