笔补辫别啪 usmiljenja
Andrea Tornielli
»Bo啪je usmiljenje je na拧a osvoboditev in na拧a sre膷a. 沤ivimo od usmiljenja in ne moremo si privo拧膷iti, da bi bili brez usmiljenja: to je zrak, ki ga dihamo. Preve膷 smo ubogi, da bi postavljali pogoje, moramo odpu拧膷ati, ker potrebujemo odpu拧膷anje.« 膶e obstaja sporo膷ilo, ki je Fran膷i拧kov pontifikat zaznamovalo bolj kot katero koli drugo in mu je namenjeno, da bo ostalo, je to sporo膷ilo o usmiljenju. 笔补辫别啪 nas je danes zjutraj nenadoma zapustil, potem ko je z osrednje lo啪e bazilike svetega Petra podelil zadnji blagoslov Urbi et orbi na velikono膷ni dan, potem ko je 拧e zadnji膷 ob拧el mno啪ico, da bi jo blagoslovil in se poslovil od nje.
Veliko je bilo tem, ki jih je prvi pape啪 iz Argentine v zgodovini Cerkve obravnaval, zlasti pozornost do revnih, bratstvo, skrb za skupni dom, odlo膷en in brezpogojen 鈥簄e鈥� vojni. Toda srce njegovega sporo膷ila, ki je zagotovo naredilo najve膷ji vtis, je evangeljski poziv k usmiljenju, k tej Bo啪ji bli啪ini in ne啪nosti do tistih, ki potrebujejo njegovo pomo膷. Usmiljenje je kot 鈥簔rak, ki ga dihamo鈥�, to je tisto, kar najbolj potrebujemo in brez 膷esar ne bi bilo mogo膷e 啪iveti.
Ves pontifikat Jorgeja Maria Bergoglia je potekal v znamenju tega sporo膷ila, ki je srce kr拧膷anstva. 沤e pri prvi molitvi Angelovega 膷a拧膷enja 17. marca 2013, ki jo je pape啪 Fran膷i拧ek vodil z okna pape拧kega stanovanja, v katerem ni nikoli prebival, je govoril o osrednjem pomenu usmiljenja in se spomnil besed, ki mu jih je izrekla starej拧a gospa, ki je pri拧la k njemu k spovedi, ko je bil 拧e novoimenovani pomo啪ni 拧kof v Buenos Airesu: »Gospod odpu拧膷a vse ... 膶e Gospod ne bi odpu拧膷al vsega, sveta ne bi bilo.«
笔补辫别啪, ki je pri拧el 鈥簊 konca sveta鈥�, ni prinesel sprememb v nauk dva tiso膷 let starega kr拧膷anskega izro膷ila, vendar pa je s tem, ko je usmiljenje na nov na膷in vrnil v sredi拧膷e svojega pou膷evanja, spremenil dojemanje, ki so ga mnogi imeli o Cerkvi. Izpri膷al je materinski obraz Cerkve, ki se sklanja k ranjenim, zlasti tistim, ki jih je ranil greh. Cerkev, ki naredi prvi korak do gre拧nika, tako kot je to storil Jezus v Jerihi, ko se je povabil na dom nespodobnega in osovra啪enega Zaheja, ne da bi ga za kar koli prosil, brez predhodnih pogojev. In prav zato, ker je prvi膷 za膷util, da ga nekdo gleda in ljubi na ta na膷in, je Zahej spoznal, da je gre拧nik, in v tem Nazare膷anovem pogledu na拧el spodbudo za spreobrnjenje.
Toliko ljudi je bilo pred dva tiso膷 leti ogor膷enih, ko so videli U膷itelja vstopiti v hi拧o cestninarja iz Jerihe. Toliko ljudi je bilo v zadnjih letih ogor膷enih nad gestami dobrodo拧lice in bli啪ine pape啪a iz Argentine do vseh kategorij ljudi, zlasti do »nespodobnih« in gre拧nikov. 笔补辫别啪 Fran膷i拧ek je v svoji prvi homiliji pri ma拧i z ljudstvom v cerkvi svete Ane v Vatikanu dejal: »Koliko izmed nas si morda zaslu啪i obsodbo! In to upravi膷eno! Toda On odpu拧膷a! Kako? Z usmiljenjem, ki ne izbri拧e greha: izbri拧e ga samo Bo啪je odpu拧膷anje, usmiljenje pa gre 拧e dlje. To je kakor nebo: gledamo nebo, toliko zvezd, a ko zjutraj pride sonce, s toliko svetlobe, zvezd ni mogo膷e ve膷 videti. Tak拧no je Bo啪je usmiljenje: velika svetloba ljubezni, ne啪nosti, saj Bog ne odpu拧膷a z dekretom, ampak z bo啪anjem.«
266. Petrov naslednik je v letih svojega pontifikata pokazal obraz Cerkve, ki je blizu, sposobna pri膷evati o ne啪nosti in so膷utju, sprejeti in objeti vsakogar, tudi za ceno tveganja in brez ozira na odzive 鈥篸obro misle膷ih鈥�. »Raje imam Cerkev, ki je potol膷ena, ranjena in umazana, ker se je odpravila ven na ceste,« je pape啪 Fran膷i拧ek zapisal v 鈥篍vangelii gaudium鈥�, na膷rtu svojega pontifikata, »kot pa Cerkev, ki je zbolela zaradi zaprtosti in udobja, ker se je oklepala lastne varnosti.« Cerkev, ki ne zaupa v 膷love拧ke sposobnosti, v protagonizem vplivne啪ev, ki se sklicujejo le nase, in v strategije verskega marketinga, ampak se naredi transparentno, da bi pokazala usmiljeno obli膷je tistega, ki jo je ustanovil in zaradi katerega kljub vsemu 啪ivi 啪e dva tiso膷 let.
Prav ta obraz in ta objem so mnogi prepoznali v starem rimskem 拧kofu, ki je pri拧el iz Argentine, ki je svoj pontifikat za膷el z molitvijo za migrante, ki so umrli na morju pri Lampedusi, kon膷al pa ga je imobiliziran na invalidskem vozi膷ku in do zadnjega trenutka svojega 啪ivljenja pri膷eval svetu o usmiljenem objemu Boga, ki je blizu in zvest v svoji ljubezni do vseh svojih ustvarjenin.
