MAP

ʲž Frančišek boža otroka. ʲž Frančišek boža otroka.  Urednikova beseda

ʲž usmiljenja

Ob smrti papeža Frančiška je uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo Andrea Tornielli svoj uredniški prispevek naslovil: ʲž usmiljenja.

Andrea Tornielli

 »Božje usmiljenje je naša osvoboditev in naša sreča. Živimo od usmiljenja in ne moremo si privoščiti, da bi bili brez usmiljenja: to je zrak, ki ga dihamo. Preveč smo ubogi, da bi postavljali pogoje, moramo odpuščati, ker potrebujemo odpuščanje.« Če obstaja sporočilo, ki je Frančiškov pontifikat zaznamovalo bolj kot katero koli drugo in mu je namenjeno, da bo ostalo, je to sporočilo o usmiljenju. ʲž nas je danes zjutraj nenadoma zapustil, potem ko je z osrednje lože bazilike svetega Petra podelil zadnji blagoslov Urbi et orbi na velikonočni dan, potem ko je še zadnjič obšel množico, da bi jo blagoslovil in se poslovil od nje.

Veliko je bilo tem, ki jih je prvi papež iz Argentine v zgodovini Cerkve obravnaval, zlasti pozornost do revnih, bratstvo, skrb za skupni dom, odločen in brezpogojen ›ne‹ vojni. Toda srce njegovega sporočila, ki je zagotovo naredilo največji vtis, je evangeljski poziv k usmiljenju, k tej Božji bližini in nežnosti do tistih, ki potrebujejo njegovo pomoč. Usmiljenje je kot ›zrak, ki ga dihamo‹, to je tisto, kar najbolj potrebujemo in brez česar ne bi bilo mogoče živeti.

Ves pontifikat Jorgeja Maria Bergoglia je potekal v znamenju tega sporočila, ki je srce krščanstva. Že pri prvi molitvi Angelovega čaščenja 17. marca 2013, ki jo je papež Frančišek vodil z okna papeškega stanovanja, v katerem ni nikoli prebival, je govoril o osrednjem pomenu usmiljenja in se spomnil besed, ki mu jih je izrekla starejša gospa, ki je prišla k njemu k spovedi, ko je bil še novoimenovani pomožni škof v Buenos Airesu: »Gospod odpušča vse ... Če Gospod ne bi odpuščal vsega, sveta ne bi bilo.«

ʲž, ki je prišel ›s konca sveta‹, ni prinesel sprememb v nauk dva tisoč let starega krščanskega izročila, vendar pa je s tem, ko je usmiljenje na nov način vrnil v središče svojega poučevanja, spremenil dojemanje, ki so ga mnogi imeli o Cerkvi. Izpričal je materinski obraz Cerkve, ki se sklanja k ranjenim, zlasti tistim, ki jih je ranil greh. Cerkev, ki naredi prvi korak do grešnika, tako kot je to storil Jezus v Jerihi, ko se je povabil na dom nespodobnega in osovraženega Zaheja, ne da bi ga za kar koli prosil, brez predhodnih pogojev. In prav zato, ker je prvič začutil, da ga nekdo gleda in ljubi na ta način, je Zahej spoznal, da je grešnik, in v tem Nazarečanovem pogledu našel spodbudo za spreobrnjenje.

Toliko ljudi je bilo pred dva tisoč leti ogorčenih, ko so videli Učitelja vstopiti v hišo cestninarja iz Jerihe. Toliko ljudi je bilo v zadnjih letih ogorčenih nad gestami dobrodošlice in bližine papeža iz Argentine do vseh kategorij ljudi, zlasti do »nespodobnih« in grešnikov. ʲž Frančišek je v svoji prvi homiliji pri maši z ljudstvom v cerkvi svete Ane v Vatikanu dejal: »Koliko izmed nas si morda zasluži obsodbo! In to upravičeno! Toda On odpušča! Kako? Z usmiljenjem, ki ne izbriše greha: izbriše ga samo Božje odpuščanje, usmiljenje pa gre še dlje. To je kakor nebo: gledamo nebo, toliko zvezd, a ko zjutraj pride sonce, s toliko svetlobe, zvezd ni mogoče več videti. Takšno je Božje usmiljenje: velika svetloba ljubezni, nežnosti, saj Bog ne odpušča z dekretom, ampak z božanjem.«

266. Petrov naslednik je v letih svojega pontifikata pokazal obraz Cerkve, ki je blizu, sposobna pričevati o nežnosti in sočutju, sprejeti in objeti vsakogar, tudi za ceno tveganja in brez ozira na odzive ›dobro mislečih‹. »Raje imam Cerkev, ki je potolčena, ranjena in umazana, ker se je odpravila ven na ceste,« je papež Frančišek zapisal v ›Evangelii gaudium‹, načrtu svojega pontifikata, »kot pa Cerkev, ki je zbolela zaradi zaprtosti in udobja, ker se je oklepala lastne varnosti.« Cerkev, ki ne zaupa v človeške sposobnosti, v protagonizem vplivnežev, ki se sklicujejo le nase, in v strategije verskega marketinga, ampak se naredi transparentno, da bi pokazala usmiljeno obličje tistega, ki jo je ustanovil in zaradi katerega kljub vsemu živi že dva tisoč let. 

Prav ta obraz in ta objem so mnogi prepoznali v starem rimskem škofu, ki je prišel iz Argentine, ki je svoj pontifikat začel z molitvijo za migrante, ki so umrli na morju pri Lampedusi, končal pa ga je imobiliziran na invalidskem vozičku in do zadnjega trenutka svojega življenja pričeval svetu o usmiljenem objemu Boga, ki je blizu in zvest v svoji ljubezni do vseh svojih ustvarjenin.

ponedeljek, 21. april 2025, 16:09