Pape? usmiljenja
Andrea Tornielli
»Bo?je usmiljenje je na?a osvoboditev in na?a sre?a. ?ivimo od usmiljenja in ne moremo si privo??iti, da bi bili brez usmiljenja: to je zrak, ki ga dihamo. Preve? smo ubogi, da bi postavljali pogoje, moramo odpu??ati, ker potrebujemo odpu??anje.« ?e obstaja sporo?ilo, ki je Fran?i?kov pontifikat zaznamovalo bolj kot katero koli drugo in mu je namenjeno, da bo ostalo, je to sporo?ilo o usmiljenju. Pape? nas je danes zjutraj nenadoma zapustil, potem ko je z osrednje lo?e bazilike svetega Petra podelil zadnji blagoslov Urbi et orbi na velikono?ni dan, potem ko je ?e zadnji? ob?el mno?ico, da bi jo blagoslovil in se poslovil od nje.
Veliko je bilo tem, ki jih je prvi pape? iz Argentine v zgodovini Cerkve obravnaval, zlasti pozornost do revnih, bratstvo, skrb za skupni dom, odlo?en in brezpogojen ?ne? vojni. Toda srce njegovega sporo?ila, ki je zagotovo naredilo najve?ji vtis, je evangeljski poziv k usmiljenju, k tej Bo?ji bli?ini in ne?nosti do tistih, ki potrebujejo njegovo pomo?. Usmiljenje je kot ?zrak, ki ga dihamo?, to je tisto, kar najbolj potrebujemo in brez ?esar ne bi bilo mogo?e ?iveti.
Ves pontifikat Jorgeja Maria Bergoglia je potekal v znamenju tega sporo?ila, ki je srce kr??anstva. ?e pri prvi molitvi Angelovega ?a??enja 17. marca 2013, ki jo je pape? Fran?i?ek vodil z okna pape?kega stanovanja, v katerem ni nikoli prebival, je govoril o osrednjem pomenu usmiljenja in se spomnil besed, ki mu jih je izrekla starej?a gospa, ki je pri?la k njemu k spovedi, ko je bil ?e novoimenovani pomo?ni ?kof v Buenos Airesu: »Gospod odpu??a vse ... ?e Gospod ne bi odpu??al vsega, sveta ne bi bilo.«
Pape?, ki je pri?el ?s konca sveta?, ni prinesel sprememb v nauk dva tiso? let starega kr??anskega izro?ila, vendar pa je s tem, ko je usmiljenje na nov na?in vrnil v sredi??e svojega pou?evanja, spremenil dojemanje, ki so ga mnogi imeli o Cerkvi. Izpri?al je materinski obraz Cerkve, ki se sklanja k ranjenim, zlasti tistim, ki jih je ranil greh. Cerkev, ki naredi prvi korak do gre?nika, tako kot je to storil Jezus v Jerihi, ko se je povabil na dom nespodobnega in osovra?enega Zaheja, ne da bi ga za kar koli prosil, brez predhodnih pogojev. In prav zato, ker je prvi? za?util, da ga nekdo gleda in ljubi na ta na?in, je Zahej spoznal, da je gre?nik, in v tem Nazare?anovem pogledu na?el spodbudo za spreobrnjenje.
Toliko ljudi je bilo pred dva tiso? leti ogor?enih, ko so videli U?itelja vstopiti v hi?o cestninarja iz Jerihe. Toliko ljudi je bilo v zadnjih letih ogor?enih nad gestami dobrodo?lice in bli?ine pape?a iz Argentine do vseh kategorij ljudi, zlasti do »nespodobnih« in gre?nikov. Pape? Fran?i?ek je v svoji prvi homiliji pri ma?i z ljudstvom v cerkvi svete Ane v Vatikanu dejal: »Koliko izmed nas si morda zaslu?i obsodbo! In to upravi?eno! Toda On odpu??a! Kako? Z usmiljenjem, ki ne izbri?e greha: izbri?e ga samo Bo?je odpu??anje, usmiljenje pa gre ?e dlje. To je kakor nebo: gledamo nebo, toliko zvezd, a ko zjutraj pride sonce, s toliko svetlobe, zvezd ni mogo?e ve? videti. Tak?no je Bo?je usmiljenje: velika svetloba ljubezni, ne?nosti, saj Bog ne odpu??a z dekretom, ampak z bo?anjem.«
266. Petrov naslednik je v letih svojega pontifikata pokazal obraz Cerkve, ki je blizu, sposobna pri?evati o ne?nosti in so?utju, sprejeti in objeti vsakogar, tudi za ceno tveganja in brez ozira na odzive ?dobro misle?ih?. »Raje imam Cerkev, ki je potol?ena, ranjena in umazana, ker se je odpravila ven na ceste,« je pape? Fran?i?ek zapisal v ?Evangelii gaudium?, na?rtu svojega pontifikata, »kot pa Cerkev, ki je zbolela zaradi zaprtosti in udobja, ker se je oklepala lastne varnosti.« Cerkev, ki ne zaupa v ?love?ke sposobnosti, v protagonizem vplivne?ev, ki se sklicujejo le nase, in v strategije verskega marketinga, ampak se naredi transparentno, da bi pokazala usmiljeno obli?je tistega, ki jo je ustanovil in zaradi katerega kljub vsemu ?ivi ?e dva tiso? let.
Prav ta obraz in ta objem so mnogi prepoznali v starem rimskem ?kofu, ki je pri?el iz Argentine, ki je svoj pontifikat za?el z molitvijo za migrante, ki so umrli na morju pri Lampedusi, kon?al pa ga je imobiliziran na invalidskem vozi?ku in do zadnjega trenutka svojega ?ivljenja pri?eval svetu o usmiljenem objemu Boga, ki je blizu in zvest v svoji ljubezni do vseh svojih ustvarjenin.
