ʲž: V pripravi na veliko noč postanimo cirenejci drug za drugega
Homilija papeža Frančiška na cvetno nedeljo
»Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu!« (Lk 19,38). Tako množica vzklika Jezusu, ko vstopa v Jeruzalem. Mesija gre skozi sveta vrata, ki so na stežaj odprta, da bi sprejela Njega, ki bo čez nekaj dni izstopil skozi nje preklet in obsojen, obložen s križem.
Danes smo tudi mi sledili Jezusu, najprej v prazničnem sprevodu in potem po via dolorosa, s čimer smo začeli veliki teden, ki nas pripravlja na obhajanje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Ko med množico gledamo obraze vojakov in solze žena, našo pozornost pritegne neznanec, čigar ime se nenadoma pojavi v evangeliju: Simon iz Cirene. Tega človeka so prijeli vojaki, ki so »mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26). Takrat je prihajal s polja, šel je tam mimo in naletel na dogodek, ki ga je potegnil za seboj kakor težki les na njegovih ramah.
Ko hodimo proti Kalvariji, se za trenutek zamislimo nad Simonovim dejanjem, poiščimo njegovo srce, sledimo njegovemu koraku ob Jezusu.
Predvsem ima njegovo dejanje dve plati. Po eni strani je namreč Cirenejec prisiljen nositi križ: Jezusu ne pomaga iz prepričanja, ampak iz prisile. Po drugi strani pa osebno sodeluje pri Gospodovem trpljenju. Jezusov križ postane Simonov križ. Vendar ne križ tistega Simona z imenom Peter, ki je obljubil, da bo vedno hodil za Učiteljem. Tisti Simon je izginil v noči izdaje, potem ko je razglasil: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« (Lk 22,33). Za Jezusom sedaj ne hodi učenec, ampak ta Cirenejec. Toda Učitelj je jasno učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Simon iz Galileje govori, a ne dela. Simon iz Cirene dela, a ne govori: med njim in Jezusom ni nobenega pogovora, nobena beseda ni izrečena. Med njim in Jezusom je samo les križa.
Da bi vedeli, če je Cirenejec pomagal ali mrzil izčrpanega Jezusa, s katerim mora nositi kazen, da bi razumeli, ali nosi ali prenaša križ, moramo pogledati v njegovo srce. Medtem ko se bo kmalu odprlo Božje srce, prebodeno z bolečino, ki razkriva njegovo usmiljenje, človekovo srce ostaja zaprto. Ne vemo, kaj je v Cirenejčevem srcu. Postavimo se na njegovo mesto: ali občutimo jezo ali sočutje, žalost ali odpor? Če se spomnimo, kaj je Simon storil za Jezusa, se spomnimo tudi, kaj je Jezus storil za Simona – kakor zame, zate, za vsakega izmed nas: odrešil je svet. Leseni križ, ki ga Cirenejec prenaša, je križ Kristusa, ki nosi greh vseh ljudi. Nosi ga iz ljubezni do nas, v pokorščini Očetu (prim. Lk 22,42), ko trpi z nami in za nas. Prav na ta nepričakovan in pretresljiv način je Cirenejec vključen v zgodovino odrešenja, kjer nihče ni tujec, nihče ni tuj.
Sledimo torej Simonovemu koraku, ker nas uči, da Jezus prihaja naproti vsem, v vseh razmerah. Ko vidimo množico moških in žensk, ki jih sovraštvo in nasilje vržeta na pot proti Kalvariji, se spomnimo, da Bog to pot spreminja v kraj odrešenja, ker jo je prehodil, ko je dal svoje življenje za nas. Koliko cirenejcev nosi Kristusov križ! Jih prepoznamo? Vidimo Gospoda v njihovih obrazih, izmučenih od vojne in bede? Spričo strašne krivice zla nošenje Kristusovega križa ni nikoli zaman, pač pa je celo najbolj konkreten način podelitve njegove odrešenjske ljubezni.
Jezusovo trpljenje postane sočutje, ko ponudimo roko tistemu, ki ne more več, ko dvignemo tistega, ki je padel, ko objamemo tistega, ki je obupan. Bratje, sestre, da bi doživeli ta veliki čudež usmiljenja, se v velikem tednu odločimo, kako bomo nosili križ: ne okoli vratu, ampak v srcu. Ne samo svojega, ampak tudi križ tistega, ki trpi poleg nas; morda tistega neznanega človeka, ki smo ga slučajno – pa gre res za slučaj? – srečali. Pripravimo se na Gospodovo veliko noč tako, da drug za drugega postanemo cirenejci.