杏MAP导航

Homilija pape啪a Fran膷i拧ka na cvetno nedeljo

»Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu!« (Lk 19,38). Tako mno啪ica vzklika Jezusu, ko vstopa v Jeruzalem. Mesija gre skozi sveta vrata, ki so na ste啪aj odprta, da bi sprejela Njega, ki bo 膷ez nekaj dni izstopil skozi nje preklet in obsojen, oblo啪en s kri啪em.
Danes smo tudi mi sledili Jezusu, najprej v prazni膷nem sprevodu in potem po via dolorosa, s 膷imer smo za膷eli veliki teden, ki nas pripravlja na obhajanje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Ko med mno啪ico gledamo obraze vojakov in solze 啪ena, na拧o pozornost pritegne neznanec, 膷igar ime se nenadoma pojavi v evangeliju: Simon iz Cirene. Tega 膷loveka so prijeli vojaki, ki so »mu nalo啪ili kri啪, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26). Takrat je prihajal s polja, 拧el je tam mimo in naletel na dogodek, ki ga je potegnil za seboj kakor te啪ki les na njegovih ramah.
Ko hodimo proti Kalvariji, se za trenutek zamislimo nad Simonovim dejanjem, poi拧膷imo njegovo srce, sledimo njegovemu koraku ob Jezusu.

Predvsem ima njegovo dejanje dve plati. Po eni strani je namre膷 Cirenejec prisiljen nositi kri啪: Jezusu ne pomaga iz prepri膷anja, ampak iz prisile. Po drugi strani pa osebno sodeluje pri Gospodovem trpljenju. Jezusov kri啪 postane Simonov kri啪. Vendar ne kri啪 tistega Simona z imenom Peter, ki je obljubil, da bo vedno hodil za U膷iteljem. Tisti Simon je izginil v no膷i izdaje, potem ko je razglasil: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v je膷o in smrt.« (Lk 22,33). Za Jezusom sedaj ne hodi u膷enec, ampak ta Cirenejec. Toda U膷itelj je jasno u膷il: »膶e ho膷e kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj kri啪 ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Simon iz Galileje govori, a ne dela. Simon iz Cirene dela, a ne govori: med njim in Jezusom ni nobenega pogovora, nobena beseda ni izre膷ena. Med njim in Jezusom je samo les kri啪a.

Da bi vedeli, 膷e je Cirenejec pomagal ali mrzil iz膷rpanega Jezusa, s katerim mora nositi kazen, da bi razumeli, ali nosi ali prena拧a kri啪, moramo pogledati v njegovo srce. Medtem ko se bo kmalu odprlo Bo啪je srce, prebodeno z bole膷ino, ki razkriva njegovo usmiljenje, 膷lovekovo srce ostaja zaprto. Ne vemo, kaj je v Cirenej膷evem srcu. Postavimo se na njegovo mesto: ali ob膷utimo jezo ali so膷utje, 啪alost ali odpor? 膶e se spomnimo, kaj je Simon storil za Jezusa, se spomnimo tudi, kaj je Jezus storil za Simona 鈥� kakor zame, zate, za vsakega izmed nas: odre拧il je svet. Leseni kri啪, ki ga Cirenejec prena拧a, je kri啪 Kristusa, ki nosi greh vseh ljudi. Nosi ga iz ljubezni do nas, v pokor拧膷ini O膷etu (prim. Lk 22,42), ko trpi z nami in za nas. Prav na ta nepri膷akovan in pretresljiv na膷in je Cirenejec vklju膷en v zgodovino odre拧enja, kjer nih膷e ni tujec, nih膷e ni tuj.

Sledimo torej Simonovemu koraku, ker nas u膷i, da Jezus prihaja naproti vsem, v vseh razmerah. Ko vidimo mno啪ico mo拧kih in 啪ensk, ki jih sovra拧tvo in nasilje vr啪eta na pot proti Kalvariji, se spomnimo, da Bog to pot spreminja v kraj odre拧enja, ker jo je prehodil, ko je dal svoje 啪ivljenje za nas. Koliko cirenejcev nosi Kristusov kri啪! Jih prepoznamo? Vidimo Gospoda v njihovih obrazih, izmu膷enih od vojne in bede? Spri膷o stra拧ne krivice zla no拧enje Kristusovega kri啪a ni nikoli zaman, pa膷 pa je celo najbolj konkreten na膷in podelitve njegove odre拧enjske ljubezni.

Jezusovo trpljenje postane so膷utje, ko ponudimo roko tistemu, ki ne more ve膷, ko dvignemo tistega, ki je padel, ko objamemo tistega, ki je obupan. Bratje, sestre, da bi do啪iveli ta veliki 膷ude啪 usmiljenja, se v velikem tednu odlo膷imo, kako bomo nosili kri啪: ne okoli vratu, ampak v srcu. Ne samo svojega, ampak tudi kri啪 tistega, ki trpi poleg nas; morda tistega neznanega 膷loveka, ki smo ga slu膷ajno 鈥� pa gre res za slu膷aj? 鈥� sre膷ali. Pripravimo se na Gospodovo veliko no膷 tako, da drug za drugega postanemo cirenejci.