Pape?: V pripravi na veliko no? postanimo cirenejci drug za drugega
Homilija pape?a Fran?i?ka na cvetno nedeljo
»Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu!« (Lk 19,38). Tako mno?ica vzklika Jezusu, ko vstopa v Jeruzalem. Mesija gre skozi sveta vrata, ki so na ste?aj odprta, da bi sprejela Njega, ki bo ?ez nekaj dni izstopil skozi nje preklet in obsojen, oblo?en s kri?em.
Danes smo tudi mi sledili Jezusu, najprej v prazni?nem sprevodu in potem po via dolorosa, s ?imer smo za?eli veliki teden, ki nas pripravlja na obhajanje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Ko med mno?ico gledamo obraze vojakov in solze ?ena, na?o pozornost pritegne neznanec, ?igar ime se nenadoma pojavi v evangeliju: Simon iz Cirene. Tega ?loveka so prijeli vojaki, ki so »mu nalo?ili kri?, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26). Takrat je prihajal s polja, ?el je tam mimo in naletel na dogodek, ki ga je potegnil za seboj kakor te?ki les na njegovih ramah.
Ko hodimo proti Kalvariji, se za trenutek zamislimo nad Simonovim dejanjem, poi??imo njegovo srce, sledimo njegovemu koraku ob Jezusu.
Predvsem ima njegovo dejanje dve plati. Po eni strani je namre? Cirenejec prisiljen nositi kri?: Jezusu ne pomaga iz prepri?anja, ampak iz prisile. Po drugi strani pa osebno sodeluje pri Gospodovem trpljenju. Jezusov kri? postane Simonov kri?. Vendar ne kri? tistega Simona z imenom Peter, ki je obljubil, da bo vedno hodil za U?iteljem. Tisti Simon je izginil v no?i izdaje, potem ko je razglasil: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v je?o in smrt.« (Lk 22,33). Za Jezusom sedaj ne hodi u?enec, ampak ta Cirenejec. Toda U?itelj je jasno u?il: »?e ho?e kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj kri? ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Simon iz Galileje govori, a ne dela. Simon iz Cirene dela, a ne govori: med njim in Jezusom ni nobenega pogovora, nobena beseda ni izre?ena. Med njim in Jezusom je samo les kri?a.
Da bi vedeli, ?e je Cirenejec pomagal ali mrzil iz?rpanega Jezusa, s katerim mora nositi kazen, da bi razumeli, ali nosi ali prena?a kri?, moramo pogledati v njegovo srce. Medtem ko se bo kmalu odprlo Bo?je srce, prebodeno z bole?ino, ki razkriva njegovo usmiljenje, ?lovekovo srce ostaja zaprto. Ne vemo, kaj je v Cirenej?evem srcu. Postavimo se na njegovo mesto: ali ob?utimo jezo ali so?utje, ?alost ali odpor? ?e se spomnimo, kaj je Simon storil za Jezusa, se spomnimo tudi, kaj je Jezus storil za Simona – kakor zame, zate, za vsakega izmed nas: odre?il je svet. Leseni kri?, ki ga Cirenejec prena?a, je kri? Kristusa, ki nosi greh vseh ljudi. Nosi ga iz ljubezni do nas, v pokor??ini O?etu (prim. Lk 22,42), ko trpi z nami in za nas. Prav na ta nepri?akovan in pretresljiv na?in je Cirenejec vklju?en v zgodovino odre?enja, kjer nih?e ni tujec, nih?e ni tuj.
Sledimo torej Simonovemu koraku, ker nas u?i, da Jezus prihaja naproti vsem, v vseh razmerah. Ko vidimo mno?ico mo?kih in ?ensk, ki jih sovra?tvo in nasilje vr?eta na pot proti Kalvariji, se spomnimo, da Bog to pot spreminja v kraj odre?enja, ker jo je prehodil, ko je dal svoje ?ivljenje za nas. Koliko cirenejcev nosi Kristusov kri?! Jih prepoznamo? Vidimo Gospoda v njihovih obrazih, izmu?enih od vojne in bede? Spri?o stra?ne krivice zla no?enje Kristusovega kri?a ni nikoli zaman, pa? pa je celo najbolj konkreten na?in podelitve njegove odre?enjske ljubezni.
Jezusovo trpljenje postane so?utje, ko ponudimo roko tistemu, ki ne more ve?, ko dvignemo tistega, ki je padel, ko objamemo tistega, ki je obupan. Bratje, sestre, da bi do?iveli ta veliki ?ude? usmiljenja, se v velikem tednu odlo?imo, kako bomo nosili kri?: ne okoli vratu, ampak v srcu. Ne samo svojega, ampak tudi kri? tistega, ki trpi poleg nas; morda tistega neznanega ?loveka, ki smo ga slu?ajno – pa gre res za slu?aj? – sre?ali. Pripravimo se na Gospodovo veliko no? tako, da drug za drugega postanemo cirenejci.
