杏MAP导航

Homilija pape啪a Fran膷i拧ka

Predragi 拧kofje in duhovniki, dragi bratje in sestre! »Alfa in Omega, On, ki je, ki je bil in ki pride, Vsemogo膷ni« (Raz 1,8), je Jezus. To je ravno tisti Jezus, ki nam ga Luka opisuje v nazare拧ki shodnici, med tistimi, ki ga poznajo 啪e od otro拧tva in so sedaj nad njim presene膷eni. Razodetje 鈥� »apokalipsa« - se ponuja v mejah 膷asa in prostora: ima telo kot temelj, ki podpira upanje. Jezusovo telo je na拧e telo. Zadnja knjiga Svetega pisma pripoveduje o tem upanju. To po膷ne na izviren na膷in, ko vse apokalipti膷ne strahove razkroji na soncu kri啪ane ljubezni. V Jezusu se odpre knjiga zgodovine in jo lahko beremo.

Tudi mi, duhovniki, imamo zgodovino. Ko na veliki 膷etrtek obnavljamo duhovni拧ke obljube, priznavamo, da jo lahko beremo samo v Jezusu iz Nazareta. »On, ki nas ljubi in nas je re拧il na拧ih grehov po svoji krvi« (Raz 1,5), odvija tudi zvitek na拧ega 啪ivljenja in nas u膷i najti odlomke, ki razkrivajo njegov pomen in poslanstvo. Ko mu dovolimo, da nas u膷i, na拧a slu啪ba postane slu啪ba upanja, ker v vsaki na拧i zgodovini Bog odpre jubilej, to je 膷as in oazo milosti. Vpra拧ajmo se: se u膷im brati svoje 啪ivljenje? Ali pa se tega bojim?

Vse ljudstvo najde okrep膷ilo, ko se jubilej za膷ne v na拧em 啪ivljenju. Ne enkrat na petindvajset let 鈥� upajmo! 鈥� ampak v tisti vsakdanji bli啪ini duhovnika z njegovim ljudstvom, v kateri se uresni膷ujejo prerokbe pravi膷nosti in miru. »Napravil nas je za kraljestvo, duhovnike Bogu in svojemu O膷etu« (Raz 1,6): to je Bo啪je ljudstvo. To kraljestvo duhovnikov ne sovpada s klerom. »Mi«, ki ga oblikuje Jezus, je ljudstvo, ki mu ne vidimo meja, v katerem padejo zidovi in carine. On, ki pravi: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5) je pretrgal zagrinjalo v templju in hrani za 膷love拧tvo mesto-vrt, novi Jeruzalem, ki ima vrata vedno odprta (Raz 21,25). Tako Jezus razume in nas u膷i razumeti slu啪beno duhovni拧tvo, kakor 膷isto slu啪enje duhovni拧kemu ljudstvu, ki bo kmalu naselilo mesto, ki ne potrebuje templja.

Za nas, duhovnike tako jubilejno leto predstavlja poseben klic, naj za膷nemo znova v znamenju spreobrnjenja. Romarji upanja, da bi stopili iz klerikalizma in postali oznanjevalci upanja. Gotovo, 膷e je Alfa in Omega na拧ega 啪ivljenja Jezus, lahko tudi mi naletimo na nasprotovanje, ki ga je On do啪ivel v Nazaretu. Pastir, ki ljubi svoje ljudstvo, ne 啪ivi v iskanju soglasja in odobravanja za vsako ceno. Vendar pa zvestoba ljubezni spreobra膷a, to prvi spoznajo ubogi, po膷asi pa vznemiri in pritegne tudi druge. »Glej, 鈥� videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in nad njim bodo 啪alovali vsi rodovi na zemlji. Da, amen!« (Raz 1,7).

Predragi, zbrali smo se, da bi posvojili in ponovili svoj »Da, Amen!« To je izpoved vere Bo啪jega ljudstva. »Da, tako je, dr啪i kot pribito!« Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, za katere se pripravljamo, da jih bomo podo啪iveli, so teren, ki trdno podpira Cerkev in na拧e duhovni拧ko slu啪enje v njej. In kak拧en teren je to? V kak拧nem humusu lahko ne samo pre啪ivimo, vzdr啪imo, ampak uspevamo? Da bi to razumeli, se moramo vrniti v Nazaret, kakor je tako pronicljivo spoznal sv. Karel de Foucauld.

»Pri拧el je v Nazaret, kjer je odra拧膷al. V soboto je po svoji navadi 拧el v shodnico. Vstal je, da bi bral« (Lk 4,16). To nam prikli膷e v spomin vsaj dve navadi: obiskovanje shodnice in branje. Na拧e 啪ivljenje podpirajo dobre navade. Sicer se lahko posu拧ijo, vendar razkrivajo, kje je na拧e srce. Jezusovo srce je srce, ki je zaljubljeno v Bo啪jo Besedo: pri dvanajstih letih jo je 啪e razumel in sedaj, ko je odrasel, je Sveto pismo njegov dom. To je teren, 啪ivljenjski humus, ki ga najdemo, ko postanemo njegovi u膷enci. »Podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in na拧el mesto« (Lk 4,17). Jezus ve, kaj i拧膷e. Obred v shodnici je to dopu拧膷al. Po branju torej je vsak rabin lahko poiskal prero拧ke strani, da je aktualiziral njeno sporo膷ilo. Tukaj pa je 拧e nekaj ve膷: gre za stran njegovega 啪ivljenja. Luka razume tole: med mnogimi prerokbami Jezus izbere tisto, katero bo izpolnil.

Dragi duhovniki, vsakdo od nas ima Besedo, ki jo mora izpolniti. Vsak izmed nas ima odnos z Bo啪jo Besedo, ki prihaja od dale膷. V slu啪bo vseh jo postavimo 拧ele takrat, ko Sveto pismo ostaja na拧 prvi dom. Znotraj njega ima vsak izmed nas odlomke, ki so mu najljub拧i. To je lepo in pomembno! Pomagajmo tudi drugim najti strani njihovega 啪ivljenja: morda zaro膷encem, ko izbirajo berila za svojo poroko; ali tistim, ki 啪alujejo in i拧膷ejo odlomke, da bi Bo啪jemu usmiljenju in molitvi skupnosti zaupali pokojno osebo.

Na splo拧no je na za膷etku vsake poklicanosti odlomek vsakega izmed nas. Po njem nas Kristus 拧e vedno kli膷e, naj jo varujemo, da se ljubezen ne bi ohladila.

Vendar je za vsakega izmed nas na poseben na膷in pomemben odlomek, ki ga je izbral Jezus. Hodimo za Njim in zaradi tega nas zadeva in vklju膷uje njegovo poslanstvo. »Odprl je zvitek in na拧el mesto, kjer je bilo zapisano: 
Duh Gospodov je nad menoj,  
ker me je mazilil,  
da prinesem blagovest ubogim.  
Poslal me je, da oznanim jetnikom opro拧膷enje  
in da bo slepim vrnjen vid, 
da izpustim zatirane na prostost, 
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. 
Nato je zvitek zvil, ga vrnil slu啪abniku in sédel«  (Lk 4,17-20).

Vse na拧e o膷i so sedaj uprte vanj. Pravkar je napovedal jubilej. Tega ni storil kot nekdo, ki govori o drugih. Rekel je: »Duh Gospodov je nad menoj,« kakor nekdo, ki ve, o katerem Duhu govori. In dejansko dodaja: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste sli拧ali.« To je bo啪ansko: da Beseda postane resni膷nost. Sedaj govorijo dejstva, besede se uresni膷ujejo. To je novo, to je mo膷no. »Glej, vse delam novo.« Ni milosti in ni Mesije, 膷e obljube ostanejo obljube, 膷e tu doli ne postanejo resni膷nost. Vse se spreminja.

To je Duh, ki ga kli膷emo nad svoje duhovni拧tvo. On nam je bil podeljen in ravno Jezusov Duh ostaja tihi protagonist na拧ega slu啪enja. Ljudstvo 膷uti njegov pi拧, ko besede v nas postanejo resni膷nost. Ubogi, prej kot drugi, in otroci, najstniki, 啪enske in tudi tisti, ki so bili v odnosu s Cerkvijo ranjeni, imajo »nos« za Svetega Duha. Lo膷ijo ga od drugih posvetnih duhov, prepoznajo ga v skladnosti med oznanilom in 啪ivljenjem v nas. Mi lahko postanemo izpolnjena prerokba, in to je lepo! Sveta krizma, ki jo danes posve膷ujemo, daje pe膷at tej spreminjajo膷i se skrivnosti v razli膷nih etapah kr拧膷anskega 啪ivljenja. In bodite pozorni: nikoli ne izgubite poguma, ker je to Bo啪je delo. Verjemite, da! Verjemite, da Bogu ne bo spodletelo z menoj! Bogu nikoli ne spodleti. Spomnimo se besede pri posve膷enju: »Bog, ki je dobro delo za膷el, naj ga tudi dopolni.« In to dela.

To je Bo啪je delo, ne na拧e: prina拧ati veselo vest ubogim, jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo. 膶e je Jezus na拧el ta odlomek v zvitku, ga danes 拧e naprej bere v 啪ivljenjepisu vsakega od nas. Predvsem zato, ker je vse do zadnjega dneva vedno On tisti, ki nas evangelizira, ki nas osvobaja iz je膷, ki nam odpira o膷i, ki laj拧a bremena, nalo啪ena na na拧a ramena. In potem zato, ker s tem,  ko nas kli膷e v svoje poslanstvo in nas zakramentalno vklju膷uje v svoje 啪ivljenje, po nas On osvobaja tudi druge. Na splo拧no, ne da bi se tega zavedali. Na拧e duhovni拧tvo postane jubilejno slu啪enje, tako kakor njegovo, ne da bi trobili na rog in ne na trobento: v predanosti, ki ne vpije, je pa korenita in zastonjska. To je Bo啪je kraljestvo, o katerem pripovedujejo besede, u膷inkovito in nevsiljivo kakor kvas, tiho, kakor seme. Kolikokrat so ga mali prepoznali v nas? In smo sposobni re膷i hvala?

Bog sam ve, kako obilna je letina. Mi, delavci, do啪ivljamo napor in veselje 啪etve. 沤ivimo po Kristusu, v mesijanskem 膷asu. Pro膷 z obupom! Namesto tega povra膷ilo in odpust dolgov; prerazporeditev odgovornosti in virov. Bo啪je ljudstvo to pri膷akuje. 沤elijo sodelovati in v mo膷i krsta so veliko duhovni拧ko ljudstvo. Olja, ki se posve膷ujejo v tem slovesnem obhajanju, so v njegovo tola啪bo in mesijansko veselje.

Polje je svet. Na拧 skupen dom, tako ranjen, in 膷love拧ko bratstvo, tako zanikano, a neizbrisno, nas pozivajo k izbiri strani. Bo啪ja 啪etev je za vse: 啪ivo polje, na katerem zraste stokrat ve膷, kot je bilo posejanega. V poslanstvu naj nas razvnema veselje Kraljestva, ki popla膷a vsak napor.  Vsak kmet namre膷 pozna letne 膷ase, v katerih ni videti nobene rasti. Tudi v na拧em 啪ivljenju jih ne manjka. Bog je, ki daje rast in ki mazili svoje slu啪abnike z oljem veselja.

Dragi verniki, ljudstvo upanja, danes molite za veselje duhovnikov. Naj k vam pride osvoboditev, ki jo obljublja Sveto pismo in jo hranijo zakramenti. V nas je veliko strahov in obdajajo nas stra拧ne krivice, vendar 啪e nastaja novi svet. Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina, Jezusa. On mazili na拧e rane in su拧i na拧e solze. »Glej, prihaja z oblaki« (Raz 1,7). Njegovo je kraljestvo in slava na veke. Amen.